Nikola Karabatić: 'Prvič živim brez tistega notranjega cilja, da moram biti najboljši na igrišču'

Slaven Bilić je na začetku pogovora izpostavil, da v svetu rokometa velja, da je Nikola Karabatić eden najboljših, po mnenju mnogih tudi najboljši rokometaš moderne dobe. Nekaj klubskih pokalov, nekaj reprezentančnih pokalov, nekaj individualnih nagrad. Predvsem pa ga dolga kariera na najvišji ravni uvršča v sam vrh rokometnih velikanov. Na vprašanje, kako se počuti v svoji prvi sezoni brez velikih obveznosti, ki jih je vajen, je odgovoril:

"Počutim se super. Prvič v življenju živim brez tistega notranjega cilja, da moram biti najboljši na igrišču, v rokometu. Zdaj tega ni več. Ni več tega športa, te motivacije in se vsak dan učim živeti brez tega pritiska in želje po zmagah na tekmah, naslovih. Učim se živeti normalno in lepo mi je. Uživam z družino, imam več časa za ženo, otroke, prijatelje. Vsak dan se učim, kako lahko v vsakdanjem življenju uporabim vse, kar sem se naučil skozi šport, skozi to neverjetno kariero. Učim se novega življenja."

"Ne morem reči, da v obdobju po profesionalni športni karieri ne pogrešam rokometa. Ne pogrešam tekmovanja," je dejal Nikola in pojasnil: "Tiste miselnosti, ki te žene, da moraš biti najboljši, da daš vse od sebe, da si boljši od človeka, ki ti stoji nasproti, od vseh drugih posameznikov in ekip. Te miselnosti ne pogrešam, ker si v njej srečen samo, ko zmagaš, samo ko osvojiš medaljo."

Še vedno je vsak dan obkrožen s športom in rokometom."Sem pri PSG, pa tudi tukaj sem ambasador. Moji otroci, moj sin igra rokomet. Grem na vsako tekmo, gledam rokomet na televiziji, imam pogodbo z beIN SPORTS, francoskim programom, ki prenaša rokometne tekme. Tako da rokometa pravzaprav ne pogrešam, ker ga nisem nikoli zapustil. Z bratom imava akademijo," je razkril. 

Odraščanje v Franciji

Karabatić se je rodil v Nišu, njegov oče Branko pa prihaja iz okolice Trogirja. Bil je rokometni vratar. Ko je podpisal pogodbo za klub Mehanica, se je preselil v Niš in tam spoznal Karabatićevo mamo. Ko je ta končala študij medicine, se je družina preselila v Pariz. Karabatić je tako odraščal v Franciji in se nikoli ni počutil kot tujec. 

"Vedno smo bili zelo ponosni na svoje korenine. Bivšo Jugoslavijo, Hrvaško, Srbijo, hkrati pa je bil oče ponosen, ko smo dobili državljanstvo ... Nikoli se nisem počutil kot tujec. Vedno kot Francoz. Pol Francoz, pol Jugoslovan. Mislim, da mi je to zelo pomagalo in mi odprlo misli in tisti spoštljivi odnos do vseh narodov in vseh ljudi," je povedal.

Oče Branko je njegov življenjski vodnik. "Doma ne bi mogel imeti boljšega vzornika. Od očeta sem podedoval disciplino in zavedanje, da moraš hkrati uživati v lepotah življenja. Od mame sem dobil tisti notranji čar, ki ga vidim pri vseh športnikih iz nekdanje Jugoslavije. To je energija, ki jih žene, da so najboljši, da dosežejo nekaj velikega," je poudaril športnik.

'Pritisk je bil prevelik'

Med ključnimi življenjskimi odločitvami je Karabatić izpostavil pogovor z očetom, ki je za vedno spremenil njegovo smer razmišljanja in odnos do igre. Po slabo odigrani tekmi, ko je bil star 15 let, ga je oče opozoril, da problem niso bili zgrešeni meti, ampak nekaj, česar se takrat ni zavedal – in to je bil strah, zaradi katerega ni mogel nadaljevati igre. "Pritisk je bil prevelik, misliš, da si končal, če še enkrat zgrešiš. Če hočeš in je tvoj cilj biti najboljši na svetu in igrati za reprezentanco, pa te en ali dva poraza na tej mali tekmi vržeta iz tira, potem ti ne bo uspelo. Stres in pritisk bosta prevelika. Potem je bolje, da takoj nehaš. Razmisli o tem in mi jutri sporoči, ali hočeš nadaljevati. Prvič me je oče postavil pred zid. To je bilo zame zelo pomembno in rekel sem mu: 'Ne, oče, želim naprej.'"

"Od takrat me ni bilo več strah na igrišču. Čeprav sem bil star 16, 17 let, že igral v prvi ligi in pri 18 igral za reprezentanco, me ni bilo strah poskusiti," je dodal. 

Karabatić je spregovoril tudi o legendarnem rivalstvu z Ivanom Balićem, ki je zaznamovalo rokometno obdobje. Označil ga je za enega najboljših rokometašev vseh časov. "On je legenda, hkrati pa nisva nikoli igrala skupaj v ekipi. Vedno sva bila drug proti drugemu. Spomnim se tistega leta 2009, ko sva oba igrala, vsi mediji so samo čakali na tekmo Francija - Hrvaška v finalu. Prebral sem članek, kjer so citirali nekaj, kar nisem rekel proti Ivanu. Da se je to rivalstvo tako pripravljalo, ko sem ga tako spoštoval. Mislim, da je bilo izven najinega nadzora, da se je nekaj takega zgradilo. Kot igralec sem seveda želel biti boljši od Ivana, ker je za športnika cilj tekmovati in biti boljši od drugih. Vedno sem spremljal njegovo igro in občudoval njega in hrvaško reprezentanco, njihovo igro in igralce, ki so jih imeli."

Povedal je tudi, kaj je zanj največji pritisk. "Največji pritisk prihaja iz mene. Cilj, ki sem ga imel kot majhen, me je tako vlekel naprej, da sem moral uspeti. Do sebe sem postavil velika pričakovanja, da bom vedno najboljši, da bom vedno dal vse od sebe. Morda bo nekomu zvenelo arogantno to, da sem želel biti najboljši, a v bistvu je bilo to nekaj notranjega, kar me je vsak dan gnalo, da sem dal vse od sebe na igrišču, na treningu. To je bil zame največji pritisk in ni bilo lahko s tem živeti. Mislim, da vsi vrhunski športniki imajo ta pritisk, ki je močnejši od 15 ali 20 tisoč ljudi, ki navijajo proti tebi."

Plazma Športne igre mladih, največji evropski amaterski športni dogodek za otroke in mladino, kot lastniki in imetniki pravic oddaje (Ne)uspeh prvakov, po Staniću in Džombi, v sodelovanju s Slavenom Bilićem nadaljujejo z gradnjo še ene platforme, ki bo navduševala mlade generacije.