Leto, kot ga še ni bilo: Slovenija v 2021 potrdila status športne velesile

Samo iz Sydneyja leta 2000 se je slovenska olimpijska odprava vrnila z več kot enim kompletom zlatih odličij. V Tokiu pa se je to spremenilo. A ne z dvema, tokrat so se naši športniki domov vrnili s kar tremi zlatimi medaljami. Tudi zato je bila dilema, kje začeti pregled najvidnejših slovenskih uspehov v iztekajočem se letu, lahko rešljiva. 

Sanje iz postelje prenesel na progo 

Benjamin Savšek v noči na 26. julij ni veliko sanjal, saj v pričakovanju finalne vožnje celo noč ni mogel spati. A kljub neprespanosti mu je na olimpijski progi uspela sanjska vožnja. Ko je prišel v cilj, je vodil z več kot petimi sekundami naskoka. Do konca pa mu je še najbližje prišel Čeh Lukas Rohan (+ 3,71). 34-letnik je tako bogati meri uspehov z največjih tekmovanj dodal še tistega, ki kajakašem in kanuistom pomeni največ. Po naslovih svetovnega (2017) in evropskega prvaka (2019, 2020) je stopil na Olimp v svetu športa, postal je olimpijski šampion.

Vožnja življenja

Na naslednje zlato poglavje smo morali slovenski navijači čakati vsega dva dneva. Čeprav se je v zadnjih sezonah uveljavil kot eden najboljših kronometristov na svetu, Primož Roglič na stavnicah pred začetkom vožnje na čas okoli dirkališča Fudži ni bil med glavnimi favoriti . Za seboj je imel namreč imel ponesrečen Tour, na katerem je utrpel dva boleča padca, in vse prej kot idealno cestno preizkušnjo, ki jo je zaključil daleč od najboljših. 

V Franciji zvezde niso bile na njegovi strani, na Japonskem pač. Roglič je bil tako v elementu, da sploh ni opazil cilja in je z vožnjo nadaljeval še nekaj sto metrov po uradnem koncu. A tudi če bi se ustavil kakšen meter pred ciljem, bi bilo zlato njegovo. Na 44 kilometrov dolgi progi je z vso konkurenco pometel za več kot minuto. Še najbolj sta se mu približala Tom Dumoulin in Rohann Dennis, medtem ko sta prva favorita za zlato Filippo Ganna in Wout van Aert ostala celo brez odličja. 

Korošica brez konkurence v japonskih stenah

Ganna in van Aert sta podlegla pritisku, kar pa nikakor ne velja za Janjo Garnbret. Olimpijskim igram prilagojeni format športnega plezanja, kjer so se plezalke za en paket odličij borile v kombinaciji treh disciplin, je poskrbel, da je bila slovenska šampionka v vlogi izrazite favoritinje za zmago.

Najprej je bila na vrsti disciplina hitrost, kjer Garnbretova ne sodi v svetovni vrh, a prišla je do petega mesta in odličnega izhodišča pred nadaljevanjem. In ko so se kasneje plezalke preselile na njen teren, je še enkrat več dokazala, da nima prave konkurence. Tako v balvanih kot v težavnosti je bila z naskokom najboljša, s čimer je postala sploh prva olimpijska prvakinja v zgodovini športnega plezanja. 

V finalu poraz, ki to ni bil

Tri zlate medalje torej, da pa se je v Slovenijo vrnil popoln komplet odličij, sta poskrbela še Tina Trstenjak in Tadej Pogačar. 31-letna judoistka je v kategoriji do 63 let branila naslov iz Ria de Janeira. Brez težav je opravila s prvimi štirimi nasprotnicami, v finalu pa jo je pričakala pred petimi leti srebrna Francozinja Clarisse Agbegnenou.

Veliki tekmici in obenem tudi dobri prijateljici sta uprizorili odprto borbo, vredno olimpijskega finala. Odločal je podaljšek, v katerem je Francozinji uspel vazari za končno slavje. A grenak priokus, če je sploh bil, se je izgubil v hipu, ko sta se nasprotnici v pravem olimpijskem duhu iskreno objeli in si čestitali. Tudi Trstenjakova pa je bila zaradi tega verjetno manj razočarana, kot bi bila sicer. "S Clarisse sva izven juda dobri prijateljici, četudi sva tekmici. Ko se pomeriva v finalu, je to res šov. Res je lepo od nje. V finalu si ne bi mogla želeti koga drugega. To je bil najboljši finale," je povedala po borbi. 

Tour ni terjal svojega davka

Krstno medaljo, edino bronastega leska pa je Sloveniji že na prvi dan iger privozil Tadej Pogačar. Le šest dni po tem, ko se je na Elizejske poljane še drugič zapovrstjo pripeljal v rumenem, je zdržal več kot 6 ur in 240 kilometrov hribovite ter zapletene trase. Najboljše je sicer z napadom presenetil Richard Carapaz, ki je tako presenetljivo osvojil zlato, v sprintu najbližjih zasledovalcev pa je Pogačarja prehitel le še Wout van Aert. 

Osvojena medalja je bila še toliko večja, ker se je Pogačar ob napadih ostalih tekmecev že zdel v izgubljenem položaju, ob prihodu na dirkališče Fudži pa je iz sebe še enkrat več iztisnil prepotrebne atome moči, za katere se je zdelo, da so že zdavnaj pošli. V boju za srebro ga je van Aert ugnal šele po fotofinišu, a s tem si nihče ni belil glave. Prve kolesarske medalje ne pozabiš nikoli.

Kaj bi bilo, če bi bilo ... 

Naj nam Savšek ne zameri, a ta pregled zagotovo ne bi začeli z njegovim uspehom, če bi imel Nicolas Batum za nekaj centimetrov krajše roke. Slovenski košarkarji, ki so prvič okusili slast igranja na OI, so bili v polfinalu proti Franciji centimetre oddaljeni od uvrstitve v finale. V odločilnem napadu polfinala je odgovornost nase prevzel Klemen Prepelič, a mu je francoski zvezdnik iz Lige NBA veselje preprečil z blokado, ki je Francijo popeljala v finale. 

Varovanci Aleksandra Sekulića, ki so pred tem nanizali Argentino, Japonsko, Španijo in Nemčijo, so se v obračunu za bron pomerili z Avstralci. A utrujenost, h kateri je zagotovo pripomogel tudi kvalifikacijski turnir v Litvi, je terjala svoj davek. Naši niso imeli odgovora na razigranega Pattyja Millsa, ki je dosegel kar 42 točk in poskrbel, da so se Luka Dončić in druščina domov vrnili brez kolajne, a z vtisom, ki ga bo nemogoče pozabiti.

Kje, če sploh, je njegova meja?

Težko je priti na vrh, še težje je tam ostati, pravijo. In prav to je uspelo letos zopet izjemnemu Tadeju Pogačarju. Lani je postal najmlajši zmagovalec dirke po Franciji v moderni dobi, letos je rumeno majico rutinirano ubranil. Do skupnega vodstva je prišel v osmi etapi, ko je v slogu največjih napadel že 30 kilometrov pred ciljem. Ostale favorite je deklasiral za več kot tri minute. In kot se je kasneje izkazalo, je to že bila odločilna etapa Toura. Kljub veliki prednosti je Pogačar tudi v zadnjem tednu napadal, ko je dobil dve kraljevski etapi, na koncu pa dirko po Franciji osvojil z več kot petminutno prednostjo.

S prstom na ustih dopolnil trojček in utišal dvomljivce

Tour pa ni bil sanjski le za Tadeja Pogačarja. V podobnem spominu si ga bo ohranil tudi Matej Mohorič, ki si je privozil dve etapni zmagi. Do prve je prišel na sedmi dan dirkanja, na najdaljši preizkušnji letošnje dirke, s čimer je dopolnil trojček zmag z vseh tritedenskih dirk. Ponovno pa je bil najboljši še na 19. etapi, ko je z izjemnim napadom na ravninskem delu za seboj pustil močno skupino ubežnikov. 

Zmaga je bila zanj toliko slajša, ker je francoska policija le dva dni pred tem v prostorih njegovega moštva opravila preiskavo, povezano z domnevno uporabo nedovoljenih substanc. "V naslednjih dneh je bil moj odziv čustven. Zaradi tega sem imel v glavi še bolj jasne cilje. Počutil sem se, kot da me ta čustva nesejo naprej," se je spominjal v intervjuju za našo spletno stran. In prav čustva – ter seveda izjemne noge – so ga popeljala do novega zgodovinskega uspeha. 

V Španiji se počuti kot doma

Primož Roglič je imel na dirki po Franciji obilo smole in se je zavoljo poškodb poslovil že po prvem tednu. A zlata medalja v kronometru mu je dala novega zagona, na katerem je kolesaril tudi na dirki po Španiji. Postal je šele tretji kolesar v zgodovini, ki je Vuelto osvojil trikrat zapored. In to z največjo prednostjo po letu 1997. Da mu ni para, je pokazal z zmagama na obeh posamičnih kronometrih, vmes pa je dodal še zmagi na hriboviti 11. in gorski 17. preizkušnji.

Nova evforija za tretje srebro

Podobno kot košarkarji so tudi odbojkarji v septembru znova poskrbeli za evforijo. Evropsko prvenstvo so sicer začeli z nenadejanim porazom proti Češki, od takrat pa se je forma varovancev Alberta Giulianija stopnjevala. Tri zmage in dva poraza v skupinskem delu sta bila dovolj za drugo mesto in obračun osmine finala s Hrvaško. Naši južni sosedi nam pričakovano niso bili kos (3:1), enaka usoda pa je dva dni kasneje doletela še Čehe, ki pred svojimi navijači v Ostravi niso osvojili niti niza. 

Zaključni turnir so gostile poljske Katovice, kjer je domače občinstvo pričakovalo zlato medaljo svojih ljubljencev. A Poljaki so v polfinalu naleteli prav na Slovence, ki so jih po pravem trilerju izločili iz boja za zlato (3:1). O tem, kako dramatično je bilo, priča podatek, da se je odločilni četrti niz končal pri izidu 37:35. 

V finalu se je Slovenija pomerila z Italijo in dvakrat vodila z 1:0 in 2:1 v nizih. A nato je italijanski selektor Ferdinando De Giorgi iz rokava potegnil nepričakovanega asa Yurija Romana, ki je bil nezaustavljiv, dosegel nekaj pomembnih točk in tehtnico prevesil na stran naših zahodnih sosedov. 

To je bila še tretja srebrna medalja Slovencev na EP v zadnjih šestih letih. Jani Kovačič na sprejemu v Ljubljani ni skrival razočaranja, ker je bilo zlato zopet na dosegu roke. "Vse tri srebrne medalje bi takoj zamenjal za eno zlato," je dejal. A prav dejstvo, da je bilo drugo mesto na stari celini dojeto z grenkim priokusom, pove vse o tem, kako visoko so si letvico postavili slovenski odbojkarji. 

Zlata vredna Murina avantura

Slovenski nogometni reprezentanci se letos zopet ni uspelo prebiti na veliko tekmovanje, je pa bilo zato leto 2021 bistveno uspešnejše iz klubskega vidika. Aktualni državni prvaki iz Murske Sobote so si priigrali nastopanje v skupinskem delu novoustanovljene Konferenčne lige in tako lepo napolnili klubski proračun. 

Mura je proti renomiranim tekmecem – Rennesu, Vitesseju in Tottenhamu – pustila dober vtis. Po štirih zaporednih porazih pa je piko na i izjemni evropski avanturi dodala v petem krogu, ko je v Ljudskem vrtu po golu Amadeja Maroše padel sloviti Tottenham pod vodstvom Antonia Conteja. 

Zadetek Amadeja Maroše za zmago Mure nad Tottenhamom:

Vratarja v svetovnem vrhu

Omeniti velja še uspeha naših najboljših vratarjev Samirja Handanovića in Jana Oblaka. Prvi je po desetletju igranja za Inter le dočakal svojo prvo lovoriko, ko so črno-modri – prav pod vodstvom že omenjenega Conteja – prekinili prevlado Juventusa na Apeninskem polotoku in se prvič po letu 2010 okitili z naslovom italijanskega prvaka. 

Oblak je do podobnega uspeha prišel v Španiji, kjer je Atletico v boju za prvenstveni naslov za seboj pustil tako Real Madrid kot Barcelono. Oblak je na 38 tekmah prejel vsega 25 zadetkov, zaradi česar je bil na koncu izglasovan za najboljšega posameznika med vsemi v španskem prvenstvu. V maju je prejel tudi nagrado za igralca meseca. 

Magični Čajkovski srečno prizorišče za slovenske smučarske skoke 

Zopet pa ni manjkalo niti odmevnih zimskih uspehov. Prvo športno ime minule zime je bila zagotovo Nika Križnar, ki je po neverjetni drami prišla do velikega kristalnega globusa in je tako postala prva Slovenka s tem dosežkom. Pred zadnjo tekmo sezone v ruskem Čajkovskem je imela za Saro Takanaši 15 točk zaostanka. Stanje v skupnem seštevku je obrnila že v prvi seriji, ki jo je zaključila na tretjem mestu, Japonka pa je bila sedma. 

Vse je bilo pripravljeno za pravo dramo, o zmagovalki bi odločal zadnji skok sezone, a nato je vmes posegel veter. Druga serija je bila sprva prestavljena, zatem pa dokončno odpovedana. Obveljali so rezultati iz prve in Križnarjeva je za pičlih devet točk osvojila veliki kristalni globus. Na 13 tekmah se ji je zgolj dvakrat zgodilo, da ni bila na stopničkah. Zbrala pa je tudi dve zmagi.

Oberstdorfa ne bodo nikoli pozabile

Križnarjevo je osrečil Čajkovski, za Emo Klinec pa je bil še srečnejši Oberstdorf. Na svetovnem prvenstvu konec februarja sta ji na srednji skakalnici uspela popolna skoka. Osvojila je zlato medaljo, prvo za Slovenijo na svetovnih prvenstvih v ženski konkurenci. "Verjela sem vase, nisem pa si mislila, da bom zmagala. Hvala vsem, ki so verjeli vame. Po finalnem skoku nisem čutila, da bi lahko zmagala," se je po zgodovinskem uspehu smejalo simpatični 23-letnici. 

Križnarjeva je imela na tisti tekmi kar nekaj težav, tako da se ni vmešala v boj za medalje. Je pa rane zacelila na veliki skakalnici, ko je odlično sezono kronala z bronasto medaljo. Slovenke so vlogo favoritinj upravičile tudi na ekipni tekmi, ki so jo končale zgolj za Avstrijkami. Poleg Klinčeve in Križnarjeve sta na njej nastopili še Urša Bogataj in Špela Rogelj. 

Blestela tudi Lanišek in Lampičeva

Da je bil SP v nordijskih disciplinah uspešen tudi za moško reprezentanco, je poskrbel Anže Lanišek. Na srednji skakalnici je priskakal bron, boljša od njega sta bila le zmagovalec Piotr Zyla in Karl Geiger. Še bolj pa se je izkazala Anamarija Lampič, ki se je domov vrnil z dvema kolajnama. V klasičnem sprintu je bila tretja, zatem pa je bila v tandemu z Evo Urevc bronasta še na ekipni tekmi. 

To pa za 26-letnico niti nista bila največja uspeha te zime. Še preden se je začelo SP, si je sprinterskem seštevku namreč zagotovila mali kristalni globus. Na sedmih tekmah sezone je štirikrat stala na zmagovalnem odru, s 402 točkama pa je najbližjo zasledovalko Nadine Fähndrich prehitela za več kot sto točk. Pred njo je mali kristalni globus v tej disciplini osvojila le Petra Majdič, in sicer trikrat v letih 2008, 2009 in 2011. 

Kdo bi si mislil, da bo Pariz v središču pozornosti

Evforij v ekipnih športih smo vajeni, prav tako tistih, za katere so zaslužni zimski športniki. Le malokdo pa je pričakoval, da bo slovensko športno javnost v začetku junija pred male zaslone prikovala tenisačica Tamara Zidanšek. 

Nastope na Rolland Garrosu je začela s prvovrstno senzacijo, ko je domov po pravem trilerju poslala šesto nosilko Bianco Andreescu. V drugem obračunu je bila Zidanškova boljša od Madison Brengle, v tretjem pa še od Katerine Siniakove, čeprav je Čehinja prvi niz dobila s 6:0. Na krilih preobrata je slovenska predstavnica v četrtem krogu ugnala še Sorano Mihaelo Cirsteo z 2:0. 

V četrtfinalu odgovora na razigrano 24-letnico ni našla niti Paula Badosa in Zidanškova se je kot prva v zgodovini samostojne države prebila med štiri najboljše na turnirju za grand slam. V polfinalu jo je sicer ugnala Rusinja Anastazija Pavljučenkova, a to ne spremeni dejstva, da je Zidanškovi uspel zgodovinski dosežek. Nenazadnje je od slovenskih tenisačic samo legendarni Mimi Jaušovec uspela uvrstitev v polfinale enega od štirih največjih turnirjev, in še to nazadnje davnega leta 1977. 

Potrdil status superzvezdnika

Že omenjeni Dončić ni blestel zgolj na Japonskem, prav tako odlično mu je šlo v Združenih državah Amerike. Z Dallas Mavericksi se je sicer v končnici zopet poslovil že v prvem krogu, s 4:3 so bili boljši LA Clippers, a je imel še eno neverjetno individualno sezono. Še drugič zapovrstjo si je prislužil mesto v idealni peterki lige, v povprečju pa je dosegal 27,7 točke, osem skokov in 8,6 podaje na tekmo. Zopet je bil uvrščen tudi v začetno peterko tekme vseh zvezd, poleti pa je z moštvom iz Teksasa sklenil novo bogato pogodbo. 

Če se bo po jutru dan poznal, smo lahko še kako nestrpni, kaj nam bo prineslo leto 2022

Poglej v prihodnost razkriva, da se lahko leta 2022 iz športnega vidika upravičeno veselimo. Eden od vrhuncev bodo zimske olimpijske igre v Pekingu, še pred tem rokometaše čaka evropsko prvenstvo, kjer bodo skušali izboljšati četrto mesto iz leta 2020. Septembra pa sledita še evropsko prvenstvo v košarki, kjer bodo Slovenci branili zlato iz Istanbula, in svetovno prvenstvo v odbojki. Komaj čakamo!