Za koga navijata komentatorja motoGP?

Gaber Keržišnik na POP TV dirke razreda motoGP komentira od leta 2007, letos pa se mu je kot strokovni komentator pridružil dirkač Boštjan Skubic, ki je že v minulih sezonah občasno prisedel v komentatorsko kabino in gledalcem podal še drugačen pogled na dogajanje na stezi. Komentatorski dvojec je že od nekdaj velik ljubitelj oktanskih športov.

Kdo vaju je navdušil za motošport?
Gaber: Navdušenje do motorjev, avtomobilov in na splošno do vsega, kar ima motor in se hitro premika, sem najbrž podedoval po očetu, ki je po poklicu mehanik in restavrator muzejskih vozil. Vse, odkar mi je v osnovni šoli kupil prvega tomosa, so motorji del mojega vsakdana.

Boštjan: Kot najstnik sem sanjal o svojem prvem mopedu, občudoval velike motorje in z očetom ter stricem obiskoval slovenske dirke. Pozneje sem se pridružil starejšim prijateljem, ki so pravzaprav 'krivi', da so me motorji in dirke zasvojili.

Sta se tudi sama nekoč ukvarjala z aktivnim dirkanjem?
Gaber: Vrsto let sem dirkal z motorji, a s kakšnimi pretiranimi uspehi se ne morem pohvaliti. Odkrito priznam, da sem se vedno vozil bolj zadaj. Nekoliko bolje je bilo v reliju, kamor sem presedlal pozneje, a nekaj pokalov se je vseeno nabralo v domači garaži. Svoje dirkanje sem zaradi pomanjkanja financ vedno jemal izključno kot hobi, kot bi hodil lovit ribe ali balinat. Nikoli si nisem delal utvar, da bom svetovni prvak, a izkusil sem dovolj in v vseh teh letih sem si nabral toliko izkušenj, da vem, zakaj gre in kaj razmišlja ali kaj čuti dirkač na startu, med dirko, po cilju …

Boštjan: Na srečo sem kljub norim mladim letom dovolj hitro ugotovil, da je prenevarno s prijatelji dirkati v prometu. Zato sem se preusmeril v dirke na relativno varna dirkališča. Z leti in uspehi pa so rasli vedno novi načrti in želje. Ob pomoči sponzorjev, z veliko trdega dela ter volje in ob duhovnem vodji ter motivatorju Gabru Keržišniku, ki je kriv za mnogo mojih podvigov, imam pod sedežem dirkalnega motorja skoraj petnajst sezon dirkanja v različnih kategorijah in prvenstvih cestnohitrostnega motociklizma.

Se ukvarjata še s katerimi drugimi športi?
Gaber: Sam sem na tem področju morda nekoliko ozkogleden. Zanima me izključno motošport. Tekati za žogo po travi me ni nikdar niti malo veselilo. Za lastno udeležbo ob osemnajstih vikendih dirk motoGP na leto nimam več časa. Ostali športi, ki ne vsebujejo bencina, me ne zanimajo dovolj. Kadar ostane kakšen prost vikend, ga izkoristim za skok na Grobnik ali za kak reli za državno prvenstvo. V garaži pa imam še vedno gokart za občasno sproščanje adrenalina in po novem (spet) motor za motokros.

Boštjan: Šport je moj način življenja. Zelo malo dni v letu mine brez športnih aktivnosti. Superge so stalnica tudi na poteh po dirkališčih karavane motoGP. Trudim se, da čim več svetovnih dirkališč tudi pretečem in tako progo še bolje spoznam. Poleg motociklizma pa tečem maratone, kolesarim, plezam, jadram. Praktično ni športa, v katerem s prijatelji ne bi tekmovali. Včasih za kavo, drugič za stavo, tretjič kar tako.

Se z motocikli vozita tudi po cesti?
Gaber: V moji garaži še vedno stoji osem motorjev. Športni, turistični, slečeni, potovalni in nekaj takšnih za nostalgijo, starejšega letnika. Največkrat za skok do mesta ali banke, v izogib mestni gneči pa se usedem kar na skuter ali na harleyja, ki ima priročne torbe za dokumente in prtljago. Na cestni motor se spravim le nekajkrat na sezono, saj se mi ne ljubi oblačiti v vso potrebno zaščitno opremo pri temperaturi nad 35 stopinj Celzija. In priznam … cest me je postalo strah. Motorji so danes prehitri, prometa pa je preveč.

Boštjan: Praviloma se po cestah s pravimi cestnimi motorji ne vozim. Na superšportnem motorju se v prometu nisem vozil že več kot deset let. Občasno sem se zapeljal s potovalnim enduro motorjem. Sicer pa vsak dan uporabljam skuter za mestno vožnjo, saj si brez njega premikanja po Ljubljani sploh ne predstavljam. A kljub temu sanje po prostranih cestah ostajajo in želim si, da bi se z ženo odpravila od juga Argentine (Tierra del Fuego) do Aljaske na severu na pravem potovalnem motociklu z vso kramo, ki pripada nomadskemu motoristu. Pot, ki prečka različna gorovja, kulture, klimatske pasove pa za zdaj ostaja na Božičkovem seznamu.

Kdo je vajin junak v razredu motoGP?
Gaber: Sam nimam najljubšega dirkača. Vedno navijam za tistega, ki je na drugem mestu, saj to obeta zanimivo dirko. Kar je zanimivo za naše gledalce, je dobro za našo gledanost. Če me vprašaš, kdo je najbolj hvaležen zmagovalec, pa je to nedvomno Valentino Rossi, ki je magnet za TV gledanost. Za sabo vleče največjo publiko in po koncu dirke uganja številne norčije. Zdi se mi, da se še vedno iskreno veseli vsake zmage in to tudi pokaže. S svojo polomljeno italijansko angleščino je pač daleč najpopularnejši dirkač na svetu in kadar zmaga Rossi, je gledanost vedno dobra. Sam pa ne navijam zanj. Če bi se moral opredeliti, bi se odločil za katerega izmed Američanov. Duhoviti Colin Edwards, prijazni Nicky Hayden ali pa hitri Ben Spies.

Boštjan: Vedno navijam za dirkače, ki se še uveljavljajo, ki so prvo sezono med najboljšimi. Praviloma so to mladi talenti iz španskega, italijanskega, ameriškega prvenstva ali pa iz nižjih kategorij GP dirkanja. Dirkači kova Rossi, Stoner, Lorenzo in Pedrosa so svoj talent in kvaliteto že dokazali, zato so moje simpatije pri mlajših. Omenjeno 'sveto' četvorko pa spoštujem in občudujem. Ker sem že desetletje prisoten v ameriškem prvenstvu, je razumljivo, da imajo ameriški dirkači pri meni posebno mesto.

Kako sta se znašla skupaj za mikrofonom?
Gaber: Boštjana poznam, odkar sva skupaj dirkala v prvenstvu Alpe Adria, čeprav je bil vedno daleč pred menoj. Več kot desetletje pa že skupaj hodiva na dirko v Daytono. Prijatelja sva že dolga leta in za razliko od številnih drugih slovenskih dirkačev, ki smo jih na POP TV že gostili pred mikrofonom, zna Boštjan povedati marsikaj zanimivega. Ko je padla odločitev, da letos naredimo prenose vseh treh tekmovalnih razredov in sobotnih kvalifikacij, je bilo jasno, da je skoraj šest ur komentiranja na posamezen konec tedna preveč, da bi vse odkomentiral sam. Boštjan je bil tako moja prva izbira in povabil sem ga k sodelovanju.

Boštjan: Le nekaj ljudi poznam, s katerimi lahko razvijam svoja razmišljanja o motošportu in se od njih vedno kaj novega naučim. Malo je poznavalcev, ki poznajo dirkanje v tako širokem obsegu. Vse kategorije dirkanja, vsa nacionalna prvenstva, tehkniko motociklov, poznavanje dirkačev in zgodovino dirkanja. Gaber je eden od teh. Tudi zato sem se mu z veseljem pridružil pri komentarjih dirk motoGP že v prejšnjih sezonah. Povabilo za redno delo v letošnji sezoni mi veliko pomeni, kljub temu da sem v svoj delovni in dirkaški urnik zelo težko vrinil vsa potovanja in osemnajst vikendov dela.

Kako si razdelita delo?
Gaber: Večkrat se šaliva, da se namerno zafrkavava eden iz drugega, saj se pred dirko običajno dogovoriva, katero tehnično temo bova obdelala v primeru, da bo dirka "dolgočasna" oziroma se bo na stezi manj dogajalo. Tako je eden običajno v vlogi izpraševalca, drugi pa je kot strokovnjak v vlogi tistega, ki pojasnjuje. Po dirki se zato pogosto  zabavava, ko prebirava komentarje gledalcev, ki vse vzamejo preveč resno in potem sodijo, kdo izmed naju je modrec in kdo čisti nevednež.

Boštjan: Na žalost delo deli Gaber (smeh). Na presenečenje vseh, ki ga poznajo, in tudi moje, poteka delo izredno organizirano, profesionalno in ob dirkaških vikendih celo od zore do mraka. Ker je Gaber veseljak, se delovni dnevi pogosto končajo po polnoči na kakšni timski večerji. Oba bi si želela gledalcem predstaviti čim več novic, dirkaške tehnike in ostale podrobnosti, do katerih se le stežka dokopljeva v dirkaškem paddocku. A dirke so na srečo tako zanimive, da večina pripravljenega gradiva sploh ne pride do ušes gledalcev.

Katera dirka vama je najljubša in katera najmanj?
Gaber: Od samega dogodka so mi najljubše dirke v Španiji. Tam je zares dobra scena, pravo dirkaško vzdušje, temperament, ogromno gledalcev, morje, sonce in še kaj. Tudi Italija je v redu, denimo Misano in Mugello, pa Estoril na Portugalskem. A naj dirka izmed vseh je nedvomno Jerez, saj je prva evropska preizkušnja in ima preko 100.000 gledalcev, od katerih se večina na prizorišče pripelje z motocikli. To res naredi vtis. Tudi Brno na Češkem je dogodek, vreden ogleda. Najmanj zanimivo pa se mi je vedno zdelo v Le Mansu v Franciji. Težaven dostop do dirkališča. Gneča in mraz ter skoraj pregovorno tudi dež. Tudi v Assnu na Nizozemskem je enako, čeprav gre za dirko z najdaljšo tradicijo. Ah saj res, pa tudi v Anglji je podobno. Mraz, dež, blato in noro visoke cene hrane in prenočišč. Priporočam torej Jerez, Brno, Barcelono, Estoril ali Valencio. Za vse, ki si lahko privoščijo nekoliko večje izdatke, pa je prvovrsten dogodek obisk dirke v Laguni Seci v ZDA.

Boštjan: Meni je najbolj privlačna dirka v Laguni Seci v Kaliforniji. Tudi zato, ker tam vedno ostanemo še nekaj dni in je pravo potovanje. Sicer pa se strinjam, da imajo španske dirke poseben čar ob praviloma vročem vremenu in vročem vzdušju ter nepregledni množici motoristov. Dirke, ki so manj zanimive pa so zagotovo tiste, kjer manjkajo množice navijačev. Najbolj tipična od teh je Katar. Seveda pa ni zato nič manj zanimiva s tekmovalnega vidika, še posebej ker gre za prvo dirko sezone.

S kakšnimi težavami se soočata pri komentiranju dirk?
Gaber: Včasih je težko spremljati vsako podrobnost na driki, saj v kabini nimava monitorjev, ki bi te podrobnosti nazorno prikazovali. Deležna sva enake slike kot gledalci doma pred sprejemniki, le da imava zelo majhen ekran, zato je včasih težko razločiti dirkače, še posebno v gneči po startu. Prav zato je sem ter tja treba nekoliko improvizirati, vedno pa je ključna priprava na driko.

Boštjan: Poleg naštetega bi omenil še poplavo informacij, ki sva jih deležna na vsaki dirki, zato se je pogosto težko odločiti, kaj vse povedati gledalcem, da je za vsakega nekaj zanimivega. Moramo vedeti, da so gledalci različno dirkaško izobraženi. Od tistih, ki vedo ogromno, do tistih, ki si dirko ogledajo naključno ali sploh prvič. Časa za vse informacije, ki jih želiva podati gledalcem, pa je premalo.

Ste z dirkači sedaj že prijatelji?
Gaber: Ne. No, vsaj ne bi mogel reči, da se redno slišimo po telefonu in si voščimo za rojstne dneve in novo leto. Torej nismo prijatelji, smo pa znanci. Se pozdravimo in na videz se poznamo. Ko se srečamo, si izmenjamo nekaj besed tudi zunaj dirkališča, recimo v hotelu ali na letališču. Eden izmed starih komentatorjev formule 1 je dejal, da dirkači in novinarji ne bi smeli nikdar sklepati prijateljstev, ker te potem takoj zanese. Avtomatsko bi najbrž postal nekoliko pristranski, zato komentiranje in intervjuji ne bi bili več profesionalni in objektivni. S tem se strinjam in prav je, da tako tudi ostane.

Boštjan: Odnos med dirkači in novinarji je odvisen predvsem od dirkačev samih. Nekateri so zelo odprti, vedno pripravljeni na pogovor, drugi pa se strogo držijo le dogovorjenih terminov. Zagotovo je najtežje z Rossijem, kar je tudi razumljivo, saj si vsi želijo pogovora z njim, sam pa je ob dirkaških vikendih popolnoma predan delu na dirkališču in pogosto je novinarjem na voljo le na obveznih tiskovnih konferencah. Za dobre intervjuje so najbolj primerna srečanja z dirkači izven dirkaških vikendov. Seveda pa se z nekaterimi dirkači bolje poznamo in na ta način se lažje dokopljeva do kakšne neuradne novice in podrobnosti, ki marsikaj razjasni.