Od dečka iz Madrida do svetovnega prvaka: pot Jorgeja Martina do krone elitnega razreda

Španski motociklist Jorge Martin Almoguera se je rodil 29. januarja 1998 v Madridu. Pomembnejšim motociklističnim tekmovanjem se je pridružil leta 2012, ko je začel nastopati v pokalu za mlade Red Bull Rookies Cup. V svoji debitantski sezoni je imel veliko smole s poškodbami, je pa v naslednji sezoni v tem tekmovanju zasedel skupno drugo mesto. Svoj dosežek je še popravil leta 2014, ko je z dominantno slavil skupno zmago pred Joanom Mirom. 

Svoj prvi naslov osvojil v razredu moto3

V sezoni 2015 je Martin prestopil v razred moto3, dirkal je za ekipo Mahindra Mapfre ob boku v zadnjih dveh letih največjega tekmeca Francesca Bagnaie. Prvo sezono v dirkaški karavani je sklenil na 17. mestu v skupnem seštevku, njegov najboljši rezultat je bil 7. mesto na dirkališču v Aragonu. Tudi naslednje leto je ostal v ekipi Aspar, v skupnem seštevku je bil 16., je pa v deževnem Brnu prišel do svojih prvih stopničk. 

V sezoni 2017 je prestopil k ekipi Gresini, njegov ekipni kolega je bil Fabio Di Giannantonio. Izkazal se je zlasti v kvalifikacijah, saj je najboljši startni položaj osvojil kar devetkrat. Zbral je devet uvrstitev na oder za zmagovalce in dosegel tudi premierno zmago na zadnji dirki v Valencii, skupno pa je zasedel četrto mesto. 

Leta 2018 je Martinator osvojil svoj prvi naslov svetovnega prvaka. Krono razreda moto3 je osvojil s sedmimi zmagami, desetimi uvrstitvami na stopničke in enajstimi "pole positioni". Osvojil je 260 točk, 42 več od Di Giannantonija in 46 več od Marca Bezzecchija.

Tudi v srednjem razredu se je izkazal

Po osvojenem naslovu v najšibkejšem razredu je v sezoni 2019 prestopil v razred moto2. V barvah ekipe Red Bull KTM Ajo se je že v svoji debitantski sezoni uvrstil na zmagovalni oder, na stopničke je stopil v Avstriji in na Japonskem, skupno pa osvojil 11. mesto v prvenstvu.

Naslednje leto se je resneje podal v bitko za naslov prvaka, njegove načrte pa je prekrižala okužba s covidom-19, zaradi katere je moral izpustiti dvojček dirk v Misanu. Kljub temu je zbral šest uvrstitev na stopničke, dvakrat je stopil na najvišjo; prvič v Avstriji, nato še v Valencii, v skupnem seštevku pa je bil 5.

Mojster kvalifikacij v elitnem razredu

V sezoni 2021 je sledil prestop v elitni razred. Oblekel je barve ducatijevega poltovarniškega moštva Pramac in postal moštveni kolega Johanna Zarcoja. Točke je osvojil že na svoji premierni dirki med elito, na drugem dirkaškem vikendu, ki je prav tako potekal v Katarju pa osvojil najboljši startni položaj. Iz "pole positiona" je nato že na svoji drugi dirki prvič v elitnem razredu stopil na stopničke, osvojil je tretje mesto. Na Portugalskem pa je sledil šok, ob grdem padcu v Portimau se je hudo poškodoval, si zlomil kar osem kosti in izpustil večino prve polovice sezone.

Na veliki nagradi Štajerske je iz pole positiona prišel do svoje prve zmage v razredu motoGP, na stopničkah pa je ponovno stal tudi na drugi dirki v Avstriji. Četrtič se je na oder za zmagovalce uvrstil še na zadnji dirki v Valencii, s tem pa zapečatil 9. mesto v skupnem seštevku in naslov novinec leta, ki ga je za devet točk ukradel Enei Bastianiniju.

Leto 2022 Martinu ni prineslo večjih uspehov. Sicer je osvojil pet najboljših startnih položajev in utrdil svoj ugled kot mojstra kvalifikacij, ni pa okusil slasti zmage. Štirikrat je stopil na stopničke, kar je zadostovalo za 9. mesto v svetovnem prvenstvu. Z Bastianinijem se je potegoval za sedež na tovarniškem ducatiju, vendar so se možje iz Bologne odločili za Italijana.

Martinator je bil tako v sezoni 2023 odločen vodstvu Ducatija pokazati, da so se odločili za napačnega dirkača. Dobil je kar devet sprinterskih preizkušenj (VN Francije, VN Nemčije, VN San Marina, VN Indije, VN Japonske, VN Indonezije, VN Tajske, VN Katarja, VN Valencie) in štiri nedeljske dirke (VN Nemčije, VN San Marina, VN Japonske, VN Tajske). Po zmagi na sprintu v Indoneziji je prevzel vodstvo v skupnem seštevku, vendar ga je s padcem na glavni dirki hitro znova predal Bagnaii. V igri za naslov je ostal vse do zadnje dirke sezone, v Valencii pa je po padcu moral premoč priznati Italijanu, ki je slavil z 39 točkami prednosti.

Letos zbral sedem sprinterskih in tri nedeljske zmage

Če je še lansko sezono naslov prav na zadnji dirki romal v roke Bagnaie, je bilo letos drugače. Položaj je bil ravno obrnjen, tokrat je na zadnje prizorišče s prednostjo prišel Martin in v Barceloni tudi potrdil skupno zmago. 

Na najvišjo stopničko je stopil desetkrat, sedemkrat na sprinterskih dirkah in trikrat na nedeljskih. Skupaj je na odru za zmagovalce stal kar 32-krat, 16-krat na sprintih in 16-krat na klasičnih dirkah. Pot do naslova je tlakoval zlasti z drugimi mesti, zbral jih je kar 16, šest sprinterskih in deset nedeljskih.

Letošnjo sezono je Španec začel z zmago na sprintu v Katarju, na glavni dirki pa je osvojil tretje mesto. V Portimau je najprej prišel do novih stopničk na sprinterskih dirki, nato pa še do prve izmed treh nedeljskih zmag. V Austinu je vknjižil tretje in četrto mesto, v Jerezu pa je po sprinterski zmagi na nedeljski dirki končal na tleh. Na naslednjem prizorišču v Le Mansu si je povsem podredil konkurenco, slavil je tako na sprintu kot tudi na glavni dirki. 

Sprintersko dirko za VN Katalonije je sklenil na četrtem mestu, v nedeljo pa je ciljno črto prečkal kot drugi. V Mugellu je po odstopu na sprintu na klasični preizkušnji stopil na najnižjo stopničko. V Assnu je vknjižil dve drugi mesti, na Sachsenringu pa je po sobotni zmagi glavno dirko končal na tleh.

Po poletnem premoru je za 26-letnika sledil niz drugih mest. V angleškem Silverstonu, avstrijskem Spielbergu in v Aragoniji je tako sprintersko kot tudi klasično dirko končal na drugem mestu. Ta niz je prekinil s sprintersko zmago v Misanu, vendar je zmagoslavni okus pokvaril s taktično napako na glavni dirki, ko je zaradi menjave motocikla končal na 15. mestu. Je pa dve drugi mesti ponovno zbral na drugem dirkaškem vikendu v Misanu, veliki nagradi Emilije Romanje.

Nato se je dirkaška karavana preselila v Azijo. V Indoneziji je sprint po padcu končal na desetem mestu, v nedeljo pa je znova okusil slast zmage. Na Japonskem je po četrtem mestu na sprintu prišel do novega drugega mesta na nedeljski dirki, medtem ko je v Avstraliji prvemu mestu na sprintu dodal drugo na glavni preizkušnji. Na Tajskem je znova vknjižil dve drugi mesti, na predzadnjem prizorišču sezone v Maleziji pa je po prepričljivi sobotni zmagi v nedeljo le moral priznati premoč Bagnaii.

Na zadnje prizorišče je Martin prišel s 24 točkami prednosti pred Bagnaio, kljub temu pa je Italijan nanj vršil hud pritisk. Branilec naslova je bil najhitrejši na petkovih treningih in kvalifikacijah, s sprintersko zmago pa je prednost Španca stopil na 19 točk. 

Kljub temu, da je Bagnaia na dirkališču pri Barceloni slavil enajsto zmago v sezoni, je Martin uspel ostati zbran, ciljno črto prečkal kot tretji in z desetimi točkami prednosti slavil svoj prvi naslov svetovnega prvaka med elito, skupno drugega v svetovnem motociklističnem prvenstvu. Postal je sploh prvi dirkač, ki je naslov v razredu motoGP osvojil s poltovarniško ekipo.