Mugello brez Rossija ni več rumen: On je pač legenda!

Dirkališče v Mugellu je vedno veljalo za prizorišče, kjer je bilo dobro vzdušje zagotovljeno. Predvsem rumena množica ljudi se je zgrinjala na domačo dirko Valentina Rossija. To so bili časi, ko je dirkaški doktor kraljeval v razredu MotoGP. Ko je motociklistična karavana izgubila enega izmed najboljših dirkačev na svetu, je tudi dirkališče izgubilo tisto pravo navijaško atmosfero. Za razliko od četrtkovega in petkovega dne je sicer sobotna pot na dirkališče minila v spremstvu številnih, ki so se v kolonah zgrinjali proti kraju dogodka. Toda mnogi, ki so se dirk udeleževali tudi v preteklosti, lahko potrdijo, da je bilo pred leti bistveno drugačne. Gneča, ki smo ji bili priča, naj ne bi bila niti približno ista kot gneča, ki so je bili številni vajeni pred časom. Takrat so bili navijači prisotni že v četrtek, prava množica pa je bila tudi ob petkih. 

Da vse skupaj potrdimo, se odpravimo kar med navijače same. Naš cilj je vrh hriba, kjer je čudovit pogled na celotno dogajanje. Na vrhu tega hriba pa vihra slovenska zastava. Nekoliko daljšo pot spremlja lepo poletne vreme. Po poti se najprej ustavimo pri dveh navijačih, ki imata na sebi številko 46."Vsako leto pridemo sem v Mugello. Jutri, v nedeljo, bo tukaj zagotovo več ljudi. Zelo bo zabavno, vse najpomembnejše se dogaja na nedeljo," pripoveduje Italijan. "Pred leti, ko je tukaj dirkal tudi Valentino Rossi, je bilo vse polno do zadnjega kotička, in to že v petek. Težko si našel prostor. Razlika je očitna, Rossi je privabljal številne v ta kraj. 150.000 navijačev se je med vikendom zbralo tukaj. In to čisto vsako leto," še doda. "Dirkaški doktor je takšna oseba, da je spektakel sam po sebi, ne samo takrat, ko je bil na dirkališču. Vsepovsod, kamor je prišel, je požel vse zanimanje navijačev. In to ne samo tistih pravih ljubiteljev motociklizma, ampak tudi vseh ostalih, navadnih ljudi. Vse od majhnih otrok pa do naših non,"  zaključi naš sogovornik.

Tudi naslednji sogovornik, ki je pred nami, je prepričan, da nas pravo vzdušje še čaka: "Smo iz Firenc, navijači Ducatija. Pesti držimo za Francesca Bagnaio in Eneo Bastianinija. Tukaj na to dirkališče pridemo vsako leto. Trenutno tukaj ni veliko ljudi, več jih bo v nedeljo. Problem vsega tega je Valentino. Ni več Rossija, ni več ljudi. On je legenda. Ko je še dirkal, je bilo tukaj vse, prav zares vse, rumeno." No, rumena barva tokrat res ne izstopa, pa tudi kakršnakoli druga ne. Med množico kasneje opazimo dekle, ki ima na sebi številko 93. Seveda jo skušamo nagovoriti v španskem jeziku, toda izkaže se, da se bolje razumemo v italijanščini: "Prihajam iz Rima, sem Italijanka. Da, navijam za Marca Marqueza. Vse skupaj je bilo bolj naključje. Enkrat sem ga videla na tiskovni konferenci in mi je ugajal. Takrat sem ga začela spremljati. Všeč mi je njegov karakter. Navijala sem tudi za Valentina, od leta 2018 pa spremljam Španca. Tukaj sem že četrto leto zapovrstjo. Rada pa hodim tudi v Misano," nam pojasni mlado dekle.

Čez par korakov smo že na cilju. Uspešno smo se povzpeli na hrib. Pred kamperjem je pravo slovensko vzdušje, tam pa ogovorimo Diega in Nejca."90 litrov piva in 50 kilogramov mesa, ja, za tri osebe, štiri dni, prišli smo že v četrtek," pripovedujejo Primorci. "Jaz sem prvič na dirkališču, moja dva prijatelja pa hodita na dirke redno. Letos gremo še na zadnjo v Valencio. MotoGP spremljam že dlje časa, sem pa navijač Rossija. V tem trenutku pa bi izpostavil Bezzecchija, je dober  dirkač, poleg tega mi je všeč tudi Millerjev karakter," nadaljuje Diego. Seveda smo tudi njih povprašali, kakšno se jim zdi vzdušje na dirkališču. "Ja, ljudi je precej malo, tukaj bi moralo biti vse polno. Pred leti je bilo drugače, ne pa lani, lani je bilo tukaj ljudi še manj." Toda kljub vsemu se imajo v Mugellu odlično: "Vzdušje je tukaj precej dobro, spoprijateljili smo se z večino ljudi tukaj okrog, tako da jim damo tudi kaj za popiti in pojesti," pa za konec doda Nejc. Tako kot tudi nam.