Od najslabše sezone do vnovičnega vzleta košarkarskih zmajev?

Upehano finančno stanje kluba, ki je v 90. letih minulega stoletja velikanom evropske košarke gnal strah v kosti, je bil posledica niza povsem zgrešenih poslovnih odločitev v uvodnih dveh desetletjih novega tisočletja. Medtem ko so si vidni člani (različnih) upravnih odborov podajali kljuko, je klub poslovno in rezultatsko tonil vse globlje.

Nova era nekdanjega evroligaša s hrvaškim pridihom

Težko prigarani ugled v Evropi je z leti (z)bledel, v vlogi glavnega rešitelja pa se je v začetku poletja 2019 pojavil nihče drug kot ustanovitelj, večinski lastnik in predsednik uprave mega uspešne hrvaške živilske družbe Atlantic Group Emil Tedeschi. Ta je v vodstvo kluba uvrstil eminentne posameznike, predvsem iz poslovnega miljeja, ob tem pa dotedanjemu predsedniku Petrola Olimpije Tomažu Berločniku prijateljsko ponudil položaj enega od članov redefiniranega upravnega odbora. 

Tako se je začela nova era ljubljanskega košarkarskega kolektiva s hrvaškim (zagrebškim) pridihom, ki naj bi ob finančni stabilizaciji sčasoma prinesla tudi vnovičen rezultatski vzpon nekoč uglednega evroligaša. Slaven Rimac v vlogi glavnega trenerja in Sani Bečirović kot športni direktor sta zeleno-oranžne zmaje popeljala v uvodno sezono novoustanovljenega projekta, a že kaj kmalu se je izkazalo, da je bil nekdanji sicer odlični košarkar Dubrave, Cibone, turškega Tofaša, Joventuta iz Badalone, milanske Olimpie, Makedonikosa, atenskega AEK-a, ukrajinskega Azovmaša, Pariza, Cedevite, Le Havreja in Pau Ortheza vendarle nedorečena trenerska izbira.

Rimac hitro pozabljen, Golemac pustil viden pečat

Namesto Rimca je že sredi krstne sezone na trenerski stolček sedel Jurica Golemac; Rimčev dober prijatelj in obenem pomočnik v zadnji šampionski sezoni (2013/14) nekdanjega velikana evropske, jugoslovanske in hrvaške košarke, zagrebške Cibone, ko je ta sredi srbske prestolnice v finalu regionalne lige ABA za nikoli udejanjeno evroligaško vozovnico ugnala prav mestnega rivala Cedevito. 

Danes 47-letni Zagrebčan je na čelu strokovnega štaba zeleno-oranžnih zdržal dve sezoni in pol in v tem času nedvomno pustil viden pečat. Še posebej boleč je bil četrtfinalni poraz proti turškemu Bursasporju v evropskem pokalu v sezoni 2021/22, ko se je zdelo, da bi z malce več (športne) sreče Ljubljančani lahko zaigrali celo v finalu omenjenega tekmovanja, ki so ga v svoji bogati klubski zgodovini pred natanko 30 leti v švicarski Lozani z zmago v finalu proti španskemu Taugresu – današnji Baskonii – tudi osvojili.

Evroliga? Misija nemogoče

Čeprav so klubski veljaki pred začetkom vsake od zdaj že šestih sezon poudarjali, da je veliki (dolgoročni) cilj združenega projekta vstop v elitno Evroligo, pa se ta ob vse večjem finančnem prepadu v primerjavi z beograjskima velikanoma Partizanom in Crveno zvezdo, podgoriško Budučnostjo ter zdaj še vsiljivcem med regionalno druščino Dubajem zdi kot nemogoča misija. In tako počasi pridemo do lanske, z rezultatskega vidika katastrofalne sezone, ki je bila po več parametrih označena celo za najslabšo v klubski zgodovini. Po Golemcu je prvič v Tedeschijevi eri trenerski stolček Cedevite Olimpije pred sezono 2023/24 zasedlo zveneče trenersko ime v liku in delu izkušenega italijanskega strokovnjaka Simoneja Pianigianija.

Ta je ob pomoči novopečenega športnega direktorja Vlatka Ilievskega, sicer nekdanjega izjemnega organizatorja igre kluba v dveh različnih obdobjih (2001–2003, 2008–2011), skušal popeljati Olimpijo v boljši jutri, a je Italijan (žal) pogorel na celi črti. Ne le da se je v določenih trenutkih zdelo, kot da ne ve natanko, kaj se dogaja na parketu in izven njega, temveč je moštvo brez prave hrbtenice pahnil v globoko rezultatsko krizo. To je, ko je sredi sezone Pianigiani preprosto moral oditi, skušal kolikor toliko omiliti dežurni gasilec Zoran Martić. Temu je uspelo ob še kako sramotno boleči ničli v evropskem pokalu s svojimi varovanci vendarle izvojevati zmago proti Hamburgu, a je na drugi strani že na prvi stopnički zaključnih bojev (četrtfinale) v regionalnem tekmovanju moral priznati premoč mladi in poletni ekipi Mege.

Namesto Ilievskega izkušeni Španec Mulero, Mitrović na klopi zamenjal Pianigianija  

Poslovni direktor kluba Davor Užbinec se je nekajkrat v preteklosti posul s pepelom zaradi neizpolnjenih ciljev, začrtanih pred sezono. A to je kmalu postala moteča mantra prvega operativca, ki si je pred letošnjo sezono v želji po uspešnejšem delovanju športnega ustroja omislil novega športnega direktorja. Razočaranega Ilievskega je na tem položaju zamenjal Španec Chechu Mulero, ki je v preteklosti med drugim uspešno služboval pri Valencii. Prav tako se je moral s položaja glavnega trenerja posloviti Zoran Martić, namesto katerega je v slovensko prestolnico prišel avtoritativni črnogorski strokovnjak Zvezdan Mitrović.

54-letni nekdanji strateg številnih evropskih klubov in tudi selektor črnogorske izbrane vrste se lahko med drugim pohvali z osvojitvijo naslova v drugem najmočnejšem evropskem klubskem tekmovanju Eurocupu. To mu je uspelo v koronski sezoni 2020/21 na klopi Monaca, s čimer je potrdil svoj trenerski potencial. Ob prihodu v Ljubljano ni trosil klasičnih puhlic, s katerimi bi zameglil trenutno realnost slovenske klubske košarke v mednarodnem prostoru. Cedevita Olimpija je v to sezono vstopila z vnovič močno prevetrenim igralskim kadrom, v katerem je od lani ostala le četverica košarkarjev: kapetan Jaka Blažič, Rok Radović, Gregor Glas in D. J. Stewart. Najzvestejše privržence je nekoliko presenetila odločitev vodstva kluba, ki se je odrekla uslugam trojice izkušenih domačih igralcev Eda Murića, Zorana Dragića in Alena Omića. Medtem ko slednji še išče svoj prostor pod soncem pri podgoriški Budućnosti, sta se prva dva zelo lepo znašla na Iberskem polotoku.

Nova prevetritev igralskega kadra za boljši jutri

Na novo so prišli Devin Robinson, Devante Jones, Brynton Lemar, Aleksej Nikolić, Joan Beringer, Lovro Gnjidić, Bine Prepelič, Martinas Geben, Žiga Daneu in kot zadnji Andrija Stipanović. Ta zasedba bo skušala popraviti lanski rezultatski fiasko, že na tej točki v sezoni 2024/25 pa lahko zapišemo, da je presegla pričakovanja v evropskem pokalu, kjer po odigranih 12 krogih s sedmimi zmagami in petimi porazi trenutno zaseda visoko četrto mesto v svoji skupini. Če je Cedevita Olimpija na mednarodni sceni precej uspešna, pa je na drugi strani v ligi ABA – vsaj na začetku sezone – zaostala za konkurenco. Šele z zadnjimi zmagami so se varovanci Zvezdana Mitrovića tudi v tem tekmovanju vendarle prebudili in se posledično približali najboljši osmerici moštev. 

Dozdajšnji potek šeste sezone nakazuje, da bi lahko bila po rezultatski plati precej boljša. Jasno, še prezgodaj je za konkretnejše napovedi, a po vrnitvi Mitrovića na klop, potem ko je bil pred tem na dvomesečnem prisilnem počitku zaradi operacije hrbtenice, obstaja upanje, da bo zaključek letošnje sezone neprimerljivo boljši od zaključka lanske sezone.