Košarka se je vrnila domov: kako je Toronto zgradil šampionsko ekipo

Roko na srce, Toronto nikoli ni veljal za ekipo, ki bi jo širša košarkarska javnost jemala kot resno. Ekipo, ki bi bila zmožna poseči po najvišjih mestih. Raptors so bili simpatična ekipa, ki je igrala atraktivno košarko, a so bili tudi ekipa, za katero se je vedelo, da bo popustila takrat, ko bo šlo zares. Vedno blizu, nikoli zraven. Česar niso zmogli Vince Carter, Tracy McGrady, Chris Bosh, nenazadnje tudi DeMar DeRozan, so Kawhi Leonard in druščina zmogli v eni sami sezoni. Seveda pa se Kawhi sploh ne bi "zgodil", če se Masai Ujiri ne bi odrekel prav DeRozanu. Ljubljenec celotne Kanade, heroj Scotiabank Arene in najboljši košarkar Toronta zadnjega desetletja je bil "žrtveno jagnje" v menjavi, v kateri je Toronto v San Antonio v zameno za Leonarda in znanca ljubljanskega parketa Dannyja Greena poleg DeRozana poslal še obetavnega Jakoba Pöltla in izbor v prvem krogu letošnjega nabora (29. izbor). In čeprav je bila poteza s strani privržencev edine kanadske ekipe v ligi NBA sprejeta v obliki protestov, grožnjami na Ujirijev naslov in zgražanjem organizatorja igre Kyla Lowryja, ki je bil za namenček še najboljši prijatelj DeRozana, pa vsekakor ni bilo tako veliko presenečenje, kot se je na prvi pogled zdelo. 

Masai Ujiri je namreč znan po tem, da ga ni strah narediti menjave in se odreči igralcem, če misli, da bo ekipa zaradi tega na boljšem. Varen ni bil niti najboljši trener lanske sezone Dwane Casey, ki se mu je Ujiri po najboljši sezoni v zgodovini ekipe z 59 zmagami v rednem delu, zahvalil za sodelovanje. Vedel je, da je prišel čas za slovo. Na njegovo mesto ni postavil kakšnega izkušenejšega imena. Povsem nasprotno. Vodenje ekipe je zaupal Nicku Nursu, novincu med NBA trenerji. A Nurse ima pestro trenersko zgodovino. Že pri vsega 23 letih je postal trener univerze Grand View v zvezni državi Iowa, kasneje pa si je kar enajst let kruh služil pri evropskih ekipah, pa ne tistih največjih. Birmingham Bullets, Telindus Oostende, Manchester Giants, London Towers in Brighton Bears so ekipe, ki so poznane zgolj tistim, ki imajo evropsko košarko v malem prstu. Po končani evropski avanturi se je Nurse vrnil v Iowo, kjer je vodil D-League (zdaj G-League) ekipi iz Iowe in Rio Grandeja in z vsako po enkrat osvojil šampionski prstan razvojne lige. Z Valley Vipers je v finalu premagal prav podružnico letošnjega nasprotnika, ekipo Santa Cruz Warriors. Kasneje se je pridružil Caseyjevemu strokovnemu štabu, pred letošnjo sezono pa mu je bilo zaupano krmilo ladje, z jasnim ciljem: finale lige NBA.

Toronto je zaradi mentalitete "vedno naredi, kar je najboljše za ekipo" posledično moštvo, ki ni tradicionalno zgrajeno iz igralcev, ki bi jih sami izbrali na naboru. Dovolj zgovoren podatek je to, da sta OG Anunoby in Pascal Siakam edina igralca, ki sta bila na naboru izbrana s strani Kanadčanov. Človek bi pomislil, da Torontu pač ne gre od rok, ko je govora o ocenjevanju talenta mladih košarkarjev, a bi se kaj hitro zmotili. Prav zaradi "nebrušenih draguljev", ki so jih uspeli najti izven "loterije" (prvih štirinajst izborov na naboru), so lahko opravili menjave, ki so jih popeljale do šampionskega prstana lige NBA. 

Pomembno vlogo pri tem pa je odigral tudi naš Goran Dragić. Ko sta bila še člana ekipe iz Houstona, so se Rakete v "gradnji za prihodnost" odločile za našega reprezentančnega asa, Lowryja pa poslali v Toronto v zameno za izbor v prvem krogu (kasneje je ta izbor postal Steven Adams, ki ga je Houston poslal v Oklahomo v menjavi za Jamesa Hardna) in Garyja Forbesa. Lowry v sedmih sezonah, odkar je član Toronta, dosega 17 točk, 5 skokov in 5 asistenc na tekmo. 

Tudi igralca, ki sta bila letos odgovorna za branjenje prostora okoli koša, sta bila pridobljena v menjavah. Segre Ibaka je član ekipe postal, ko je Toronto v Orlando poslal Terencea Rossa, Marc Gasol pa je "čez mejo" priromal iz Memphisa v zameno za Jonasa Valančiunasa, Delona Wrighta in C. J. Milesa. Valančiunasov odhod je bil še eden v vrsti bolečih, saj je bil litovski velikan v največjem kanadskem mestu izjemno priljubljen. 

Patrick McCaw, Jodie Meeks, Jeremy Lin so igralci, ki so se Torontu pridružili vsak s svojim košarkarskim pedigrejem. McCaw je v ligi zgolj tretje leto, a se lahko pohvali s prav toliko finalnimi uspehi. Jodie Meeks je izkušen in zanesljiv strelec z razdalje, Jeremy Lin pa se je po eksploziji, ki jo je doživel v New Yorku, dolgo časa iskal. Houston, Los Angeles, Brooklyn, Charlotte in Atlanta so bile njegove postojanke, preden se je letos zasidral v Torontu.

Morda celo najpomembnejši košček sestavljanke pa predstavljata Pascal Siakam in Fred VanVleet. Siakam, ki bo letos skoraj zagotovo prejel nagrado za igralca, ki je v končani sezoni najbolj napredoval, do šestnajstega leta sploh ni igral košarke. Njegova prva izbira je bila, da se v rodnem Kamerunu izobrazi za poklic duhovnika. Čeprav je na univerzi v zvezni državi Nova Mehika navdušil, pa so imeli NBA skavti pomisleke, predvsem zaradi njegove pozne košarkarske izobrazbe. Toronto teh ni imel in s 26. naborom leta 2016 so Raptors izbrali atletskega Kamerunca. Fred VanVleet tega ni doživel. V istem naboru ni bil izbran, a se je kasneje kot prosti igralec pridružil ekipi Toronta na poletni ligi, tam pa tako navdušil, da si je prislužil pogodbo in mesto v ekipi. Čeprav je VanVleet že lani opozoril nase z nekaj predstavami s klopi, je bila letošnja sezona tista, v kateri je dozorel v smrtonosnega strelca za tri in vsestranskega organizatorja igre, na katerega je Toronto računal, ko se je tekma lomila. A v letošnji končnici se VanVleet ni in ni zmogel sestaviti. Dosegal je štiri točke na tekmo, za tri pa metal z manj kot 20% uspešnostjo. Zdelo se je, da se Torontove zvezde znova ugašajo, ko bi bilo najmanj potebno. A VanVleet je potreboval zgolj "brco v zadnjo plat", nekaj kar bi ga streznilo in vrnilo nazaj na stara pota. To je prišlo 20. maja, ko je VanVleet prvič postal oče. Od sinovega rojstva je VanVleet igral kot prerojen, njegov odstotek meta za tri je poskočil na 57%, v zadnji tekmi letošnjega finala pa je v zadnjih četrtini dosegel 12 točk.

Rojstvo novih prvakov lige NBA ni minilo brez bolečin ob izgubi najboljših igralcev, solz ob porazih na zadnji stopnički in prenekateri metli s strani LeBrona Jamesa. Postopek izgradnje je bil dolgotrajen in na trenutke zelo mučen, a je vedno sledil cilju izboljšave ekipe na vse možne načine, ne glede na čustva. Za ta v biznisu kot je NBA ni prostora. In vodstvo Toronta se je tega zavedalo od svojega prvega dne. Ko je James Naismith, ki je po rodu Kanadčan, v zvezni državi Massachusetts leta 1891 izumil košarko in napisal prva pravila novega športa, si skoraj zagotovo ni mislil, da se bodo 128 let kasneje pokala, poimenovanega prav po njem, veselili v njegovi domovini. Košarka se je, na nek simpatičen način, zares vrnila domov.