KOMENTAR: Slovenija je zmagala že pred koncem tekme

Ja, tako veliko stvar je dosegla slovenska košarkarska ekipa. Ne, ker bi bili z malim zadovoljeni, čeravno srebro ni nekaj malega. Pomembno se je zavedati, da ne gre za zmago, zlato ali končno uvrstitev. Gre za precej več. Gre za reprezentanco, ki je tiho delala in glasno kazala. Gre za ekipo, kjer si neki Marko in neki Boris nista delila »čelnih« med kosilom. Gre za reprezentante, ki jih ni bilo treba hodit v Ameriko božat in prepričevat, da verujemo v njihovo veličanstvo in da je država večvredna, kot kakšna dopingirana ruska teniška igralka. Gre za te fante in za njihovo veličino. Ki so jo pokazali v pristni, nelažni skromnosti in to je razlika med zmagovalci in šampioni. Slovenija je imela veliko velikih zmagovalcev, pa zelo malo šampionov. Šampionskega odnosa pa našim košarkarjem danes nihče ne more vzeti v nobenem scenariju.

Prijateljica z Beograda me je v šali opozorila, da sicer ve, da igrajo Slovenci vesoljsko košarko, najboljšo v Evropi, ampak Srbi so "nebeški narod", naj tega ne pozabim. V košarki in športu nasploh ima kar prav. Če kdo misli, da smo mi košarkarska nacija, naj si pogleda film "Nebeska udica". Eden najboljših protivojnih in prokošarkarskih filmov in mu bo hitro jasno proti kakšni mentaliteti se bomo danes postavili. V dneh mojih treningov me je trener učil, da je ciljna črta dva metra po cilju. To pomeni, da je treba danes igrati na zmago z 10+, če si proti takšni ekipi želijo zlato medaljo.

Poznavajoč to ekipo je jasno, da bodo igrali za svoja življenja. Igrati morajo le kot znajo in kot so pokazali že osemkrat na tem turnirju, Srbi pa morajo igrati kot v tej postavi niso še nikoli. Oboje je v športu možno in verjetno - da devetič ni tvoj dan ali pa na drugi strani, da ti enkrat uspe, da se presežeš. A tudi če bo srebrna je cilj naših dosežen in prav zato se Slovenci tako množično selimo v Carigrad in postavljamo rekorde v gledanosti TV prenosov. Ker je veselje zagotovljeno. Ali bo šlo za super zgodovinski uspeh ali pa fenomenalen zgodovinski, neverjeten, izreden, vesoljski... uspeh.

Slabega scenarija ni. Danes vsi navijamo za tiste s Kopra, Maribora, Ljubljane, Kranja, pa če so njegovi predniki rojeni na Kosovu, v Bosni, Srbiji ali v Nemčiji. Ja, fun fact, Randolph je rojen v Wuerzburgu na Bavarskem. To je le dokaz, da ne igraš za svoj DNK ampak za grb na dresu in zastavo med tvojimi navijači. Ker je ultimativen dosežek te ekipe daleč nad športom – ne pogovarjamo se o arbitraži, ne pogovarjamo se o drugem tiru, o volitvah, o beguncih, o levih ali desnih. Za vraga, ne pogovarjamo se niti o tem, da so v državnem zboru s skrajne levice in skrajne desnice glasovali proti naturalizaciji Anthonyja Randolpha.

Za vse te debate bo še čas. Ker največji uspeh je, da so nam dali premor od našega življenja. Dali so nam veselje in še najpomembneje, dali so nam ponos. Ponos pa ne more biti srebrn ali zlat.