Filmski spektakel, kot si ga zlata reprezentanca zasluži

Da sta bila še premlada, da bi se spomnila pravljice izpred petih let, sta nam v Stožicah potarnala dečka, vsak s svojim dresom s številko 77 na hrbtu. Njun oče se je nasmehnil in dodal, da jima je z veseljem ustregel, ko sta ga prosila, če bi si lahko v živo ogledala premiero filma o zlatih košarkarjih.

Njih in še približno pet tisoč drugih je v Stožicah najprej pozdravil Klemen Slakonja, ki je uvodni aplavz požel z besedami, da je odvisnik od slovenske košarkarske reprezentance. Nato so košarkarji, ki so spisali najžlahtnejše poglavje slovenskega ekipnega športa, eden za drugim prišli na parket dvorane. Završalo je ob prihodu predzadnjega Luke Dončića, še bolj pa je občinstvo na noge dvignil zlati kapetan Goran Dragić, ki je požel tudi ovacije "MVP, MVP". 

Film v režiji Gorana Vojnovića se je začel s komentarji slovenskih športnih novinarjev ob slovenskih spodrsljajih na prejšnjih evropskih prvenstvih. Spomnili smo se, kako smo dolgih nosov ostali leta 2007 in nato v dveletnih intervalih vse tja do 2015. Vojnović se je odločil, da naracijo povsem prepusti članom zasedbe izpred petih let. Svoje videnje dogodkov so tako podali prav vsi košarkarji, pa tudi člani strokovnega vodstva. "Zunanjih" komentatorjev v filmu ni. 

In kdor je zamudil finsko oziroma istanbulsko pravljico pred petimi leti, bi si težko želel boljšega vpogleda, kot mu ga ponuja 113 minut dolg dokumentarec. O vzdušju znotraj moštva najprej spregovorijo vsi košarkarji, tudi naturalizirani Anthony Randolph, ki ga tokrat sicer ni bilo v Stožicah. Na premieri so manjkali še Klemen Prepelič, Edo Murić in Jaka Blažič.

Dogajanje v Tel Avivu naj ostane znotraj garderobe

Od prve do zadnje minute je zgodba oplemenitena s simpatičnimi anekdotami, ki so poskrbele za salve smeha v največji slovenski dvorani. Po manjši krizi v pripravljalnem obdobju, ko so Slovenci na turnirju v Izraelu klonili tako proti domači kot turški reprezentanci, jim je selektor Igor Kokoškov naročil, naj si vsi skupaj privoščijo večer oddiha. 

Reprezentanti vseh podrobnosti niso želeli razkriti. "Boljše, da nekatere stvari ostanejo med nami," so si bili enotni. Prepelič se je zahvalil soigralcem z višjimi plačami, ki so pokrili račun. Murič je dogodek označil za točko, ko se je znotraj ekipe zgodil preobrat. Randolph pa celo dodal, da so evropski prvaki postali prav zaradi tistega večera. 

Odlično se prepletajo osebne zgodbe najbolj vidnih posameznikov (Dončića, Kokoškova, Randolpha in Dragića) ter ekipna pot do velikega finala. V skupinskem delu na Finskem je Slovenija dobila prav vse tekme, govora pa je predvsem o tem, kako je iz tekme v tekmo rasla samozavest. 

Vidmarjev izpad je bil skrbno načrtovan, a važno, da je deloval

Sledila je gladka zmaga v osmini finala proti Ukrajini, ob polčasu četrtfinala proti Latviji pa je Slovenija zaostajala za štiri točke. Ob prihodu v garderobo je sicer običajno mirni Gašper Vidmar povsem izgubil živce in nahrulil soigralce. Prepelič, ki je že pred tem razkril, da se je slovenskega hrusta pod košem na trenutke celo bal, in druščina so bili v šoku. Le kapetanu Goranu Dragiću je šlo na smeh. 

Prvi organizator igre je razkril, da je bil Vidmarjev izpad dogovorjen vnaprej. Večer pred tekmo je to predlagal eden od "leaderjev" garderobe Saša Zagorac, ki je bil mnenja, da bi Vidmarjeve besede pozitivno vplivale na ostale. In kako prav je imel. Slovenija se je v drugem polčasu vrnila v prednost, ki ga vse do konca ni izpustila iz rok. 

Doping kontrola pokvarila veselje Zagorcu

Tako košarkarji kot člani strokovnega vodstva so priznali, da so od tiste zmage naprej bili prepričani, da bodo na koncu prvaki. V polfinalu so favorizirani Španci z bratoma Gasol izgubili za kar dvajset točk. Bilo je jasno, da bo košarkarska reprezentanca prvič v zgodovini prišla do odličja na velikem tekmovanju, kljub temu pa je Zagorac dejal, da je bil to njegov najslabši trenutek v karieri. Zakaj? Takoj po tekmi je namreč moral na doping kontrolo, po kateri se je v garderobo vrnil šele 45 minut pozneje, ko je bilo slavje ob preboju v finale že končano.

Navijači so s smehom pospremili tudi spomine reprezentantov na večer pred finalom s Srbijo. Goran Dragić je priznal, da je zmogel vsega uro spanja, zaradi česar je na dopoldanski trening pred tekmo prišel povsem uničen in odsoten. Na drugi strani pa je njegov cimer, tedaj 18-letni Dončić spal, kot da bi bil pred njim le še en običajen dan. Tudi Prepelič in Matic Rebec tisto noč nista zatisnila očesa.

Glede finalnega dne so se košarkarji najprej zahvalili izjemnim navijačem, ki so z vsemi možnimi prevoznimi sredstvi dopotovali v največje turško mesto. Dragić je spregovoril o krčih, zaradi katerih v zadnjih minutah ni mogel igrati. Nadomestil ga je Aleksej Nikolić, ki je v dokumentarcu priznal, da sprva sploh ni dobro vedel, kako naj odreagira, ko se je Kokoškov odločil, da bo prav on zamenjal Dragića v trenutkih, ki so odločali o evropskem prvaku.

Ob koncu je največ pozornosti namenjene prav Dragiću, ki je razkril, da zgodovinski uspeh le ni prinesel samo dobrih stvari. "Zmaju", kot ga kličejo čez lužo, je po zlati medalji zmanjkalo motivacije. Bil je na točki, ko v igranju košarke ni videl več pravega smisla, zato je poiskal pomoč psihologa.

Besede, ki napovedujejo nadaljevanje?

Zadnje besede, ki so nedvomno razveselile slehernega košarkarskega navdušenca, pa so pripadle ostrostrelcu Klemnu Prepeliču. Priljubljeni "Prle" je namreč prepričan, da ta generacije še ni rekla zadnje. "Tukaj smo Luka, Čančar, jaz, Edo Murić, Jaka Blažič, ki bomo še nekaj časa skupaj."

Ob še enem bučnem aplavzu in skandiranju "Mi, Slovenci" pa si nismo mogli kaj, da se ne bi vprašali, kaj bo, če se Prepeličeve besede uresničijo že to poletje. Kdo ve, morda bomo čez nekaj let prav na stožiškem platnu spremljali drugi del Vojnovićeve mojstrovine. Mojstrovine, ki si jo je zlata generacija naših košarkarjev nedvomno zaslužila.