Dan, ko so Španci z 2:0 premagali Jugoslavijo ‒ na košarkarski tekmi

Prvo svetovno prvenstvo v košarki, ki se je leta 1950 odvilo v Argentini, so tako kot denimo premierno svetovno prvenstvo v nogometu, ki ga je 20 let prej gostil sosednji Urugvaj, zaznamovali izjemna nedostopnost oziroma težave s potovanji. Tudi zato so nekatere reprezentance na turnir, ki so ga v celoti odigrali v središču Buenos Airesa v večnamenski dvorani Luna Park, prišle s posebnim povabilom. Težave z (ne)dostopnostjo sosednje celine so imeli predvsem Azijci, ob odsotnosti katerih so priložnost dobili Ekvador, Španija in Jugoslavija, medtem ko je iz političnih razlogov svoj nastop odpovedal Urugvaj, ki ga je nadomestil Peru.

Jugoslovanski obisk Južne Amerike se ni razpletel po željah vodstva ali navijačev. Čeprav se je Nebojša Popović, ki je bil takrat kapetan in celo selektor reprezentance v enem, vpisal v zgodovinske knjige kot prvi strelec v zgodovini svetovnih prvenstev, saj je dosegel uvodni koš oziroma prosti met na dvoboju s Perujem, se je že uvodni obračun končal s porazom (27:33). "Plave" je nato premagal še Čile (24:40), na prvi tekmi za razvrstitev od sedmega do desetega mesta pa še Ekvador (40:45). Ko je bil Peru ob Jugoslovanov po dveh podaljških boljši še drugič (46:43), je to pomenilo, da se bosta za predzadnje mesto udarili dve od treh evropskih reprezentanc na turnirju: jugoslovanska in španska.

Kvalifikacije (tudi) na betonskem igrišču v Nici
Španci, ki so prikazali dobre predstave v kvalifikacijah v Nici, kjer je na takrat še betonskem igrišču na trgu Charlesa de Gaulla nepozaben koš proti Belgiji dosegel Joan Ferrando, so v Argentino pripotovali prek Lizbone, Dakarja, Natala in Ria de Janeira. V ekipi je bilo vsega deset košarkarjev, se spominja madridski dnevnik AS. Skupaj s Španci so potovali tudi Francozi in takratni predsednik Mednarodne košarkarske zveze (Fiba) William Jones, a vzdušje na številnih letih najverjetneje ni bilo najbolj prijateljsko.

Španska reprezentanca iz 40. in 50. let prejšnjega stoletja:

Francozi so namreč grozili, da se bodo pritožili, če bosta španski dres na SP nosila tudi Portoričana Freddy Borras in Willo Galindez. Omenjena sta prišla v Španijo študirat medicino, a njuna fanatična navdušenost nad oranžno žogo je legendarnega Raimunda Saporto prepričala celo v to, da jima ponudi priložnost v madridskem Realu, oba pa sta ključno prispevala k hitri rasti španske reprezentančne košarke. A na žalost reprezentance "furije" sta eno boljših predstav prikazala ravno na eni od prijateljskih tekem s Francijo pred svetovnim prvenstvom, "galski petelini" pa so očitno dovolj prestrašili vodstvo, da novih zvezdnikov ne vzame s seboj v Argentino. 

'Spopad' Tita in Franca na daljavo
Špance je v boj popeljal trener litovskih korenin Michael Rutzgis, ki je takrat bolj kot po trenerskih sposobnostih slovel po ljubezni do pijače, ekipi pa se je pridružil še Čilenec Alvaro Salvadores, ki je dobil pravico nastopa po zaslugi španskih prednikov. Salvadores je bil med boljšimi posamezniki turnirja v španskih vrstah, a so ga ob povratku v domovino obtožili, da je preveč "soliral". Španci so prvo tekmo izgubili ravno z "njegovim" Čilom (40:52), nato pa še proti Peruju (37:43) in Ekvadorju (50:54).

Tekma za predzadnje, deveto mesto, pa med Jugoslavijo in Španijo nikoli ni bila odigrana. Iz Beograda je namreč prišel ukaz, pod katerega naj bi se podpisal sam Josip Broz Tito. Ta ni želel, da bi Jugoslovani odigrali tekmo proti ekipi iz fašistične države. Španski general Francisco Franco je po krvavi državljanski vojni zavzel oblast še pred začetkom druge svetovne vojne, natančneje leta 1936, na čelu Španske košarkarske zveze pa je bil za časa SP 1950 kar eden njegovih generalov Jesus Querejeta.

Jugoslovani na tekmo niso prišli in registrirali so jo z zmago Španije z 2:0. Poteza Jugoslavije je močno ujezila Fibo, ki ji je za eno leto prepovedala nastope na mednarodnih tekmovanjih, izrekla pa še takrat precej zajetno kazen v višini 2.000 ameriških dolarjev. Naslova so se na koncu veselili domačini Argentinci, z drugim mestom pa se je morala zadovoljiti reprezentanca Združenih držav Amerike. Argentinci so bili v odločilni tekmi, ni šlo sicer za finale, temveč za seštevek zmag in porazov v zaključnem delu tekmovanja, v Buenos Airesu boljši od Američanov s 64:50.

Prvi svetovni prvaki v košarki, reprezentanca Argentine iz leta 1950:

Najboljši strelec prvenstva pa je bil čilski košarkar Rufino Bernedo s 86 doseženimi koši (z najboljšim povprečjem se je sicer ponašal Španec Alvaro Salvadores/13,8 točke na tekmo), medtem ko je na tekmi s Francijo z rekordnimi 32 koši zablestel Brazilec Alfredo da Motta. Južnoameričani so tekmo dobili z 59:27.

Prispevek televizije RTS o Nebojši Popoviću (v srbskem jeziku):