Dolga pot do dna in vprašanje za 200 milijonov. Kako obdržati Dončića?

Dallas Mavericksi na čelu z lastnikom Markom Cubanom v zadnjem času hodijo iz ene krize v drugo. Kmalu po podpisu nove petletne pogodbe z Luko Dončićem v vrednosti več kot 200 milijonov evrov je slike nasmejanih obrazov vseh vpletenih na naslovnicah ameriških časnikov zamenjala velika metaforična ura, ki je začela odštevati čas do konca te pogodbe. O tej uri knjigo piše ESPN-ov novinar Tim MacMahon. Omenjena ura tiho tiktaka v ozadju vsakdana vseh vpletenih v sprejemanje odločitev v tem klubu. 

Priložnost, da skozi vrata kluba, ki ima na naboru lige NBA na voljo peti izbor, vstopi zvezdnik, kot je Luka Dončić, je milo rečeno skoraj nemogoča. Možnost, da legendarni evropski košarkar Vlade Divac, ki je leta 2018 kot športni direktor vodil Sacramento Kingse, zavrne priložnost, da evropskega čudežnega dečka na drugem mestu izbere, je še manjša. Da potem s tretjim izborom igralca, kot je Dončić, izbere Atlanta in se mu odreče v zameno za Traeja Younga, meji na čudež.

Na tej loteriji je leta 2018 zmagal Dallas. Po "sedmici" pa so Mavsi na istem naboru zadeli še "6 + 1", saj so s 33. izborom leta 2018 izbrali Jalena Brunsona. V deželi Mavericksov se je sezono pred odhodom največje legende v zgodovini kluba Dirka Nowitzkega iz vzhoda znova dvignilo sonce, ki je še dodatno pogrelo pregovorno vroči Teksas. A statistika veli, da kar 70 odstotkov zmagovalcev na loteriji svoje silne milijone popolnoma zapravi v nekaj letih. Mavsi so za to potrebovali natanko pet let.

Prvič po uvodni sezoni Dončića v ligi NBA se moštvo iz Teksasa ni uvrstilo v končnico. Še huje, Dončić se z druščino ni uvrstil niti na 10. mesto zahoda, ki bi mu zagotovilo dodatni tekmi za vstop v končnico. Vse to se je zgodilo manj kot leto po uvrstitvi v konferenčni finale. Resnici na ljubo so Mavsi del bogastva, ki ga je s svojim prihodom v klub s seboj prinesel Ljubljančan, zapravili za nove igralne listke, ki pa so bili vsakič nedobitni. Zdaj so na mestu, ki se ga boji vsako moštvo lige NBA. Luka Dončić je lahko že čez tri sezone prosti igralec in postane še en v vrsti super zvezdnikov, ki klubu, v katerem je začel svojo kariero v NBA, pomaha v slovo. Kako smo prišli do sem?

Vsi so krivi, Luka še najmanj ...

Začnimo pri človeku, ki je lastnik kluba že od leta 2000. Mark Cuban ni bil tisti, ki je na naboru izbral Dirka Nowitzkega, ki je v ligo vstopil natanko 20 let pred Dončićem, je pa človek, ki je sprejel odločitev, da leta 2004 iz kluba izpusti organizatorja igre Steva Nasha. Takrat 30-letni Nash kluba ni želel zapustiti. Cuban mu je ponudil petletno pogodbo, ki bi v njegove kovčke na sezono prinesla približno 36,5 milijona evrov. Phoenix Sunsi so mu za šest sezon ponudili 51 milijonov evrov. Nash se je Cubanu s to številko vrnil, a poslovnež mu je pomahal v slovo, saj ni menil, da je vreden take pogodbe. Nash je odletel v Phoenix in tam blestel, saj je že v naslednjih dveh sezonah bil izbran za najkoristnejšega igralca lige. Pozneje se je Cuban pošalil: "Steve je super fant in rad ga imam na smrt, ampak zakaj ni mogel igrati kot MVP, ko je bil naš član?"

Vam je ta scenarij znan? Zelo podobno se je zgodilo lansko leto. Vlogo Nasha je igral Jalen Brunson, Mark Cuban pa se v minulih 19 letih očitno ni veliko spremenil. Brunsonu bi še januarja lani lahko ponudil štiriletno pogodbo za natanko 51 milijonov evrov, ki bi jo Brunson po lastnih besedah sprejel, a tega ni storil. Zdaj je Brunson član New York Knicksov in v štirih letih bo zaslužil 95 milijonov evrov. Njegovo moštvo se je na vzhodu uvrstilo v končnico, on pa s 24 točkami, tremi skoki in šestimi podajami na tekmo naravnost blesti.

Kljub številnim neuspehom je Cuban okoli Nowitzkega na koncu vendarle sestavil moštvo, ki je osvojilo naslov. Dončić si s tem naslovom na žalost ne more pomagati. Cuban se je v Dončićevem času že dvakrat znašel pod drobnogledom lige zaradi preveč očitne želje po neuspehu. Bolj natančno je svojemu trenerju in športnemu direktorju zelo javno naročil, da mora moštvo na koncu sezone čim več tekem izgubiti v želji, da si na naslednjem naboru zagotovi čim višji izbor. Leta 2018 je zaradi svoje predrznosti in javnega priznanja, da želi to doseči, moral plačati krepkih 550 tisoč evrov kazni. Letos si bo zaradi podobnega dejanja očitno prislužil še višjo kazen, čeprav se ta poteza po vsej verjetnosti ne bo izplačala. 

S tem je ta izbor poskušal zaščititi pred New Yorkom, v primeru, da se nahaja nižje od 10. mesta, so ga dolžni poslati zaradi neuspešnega prestopa Kristapsa Porzingisa leta 2019. Zdaj imajo zgolj triodstotno možnost, da znova osvojijo loterijo in Cubana odrešijo muk s prihodom najbolj opevanega mladeniča v zgodovini košarke Victorja Wembanyame. Na drugi strani imajo kar 17-odstotne možnosti, da izbirajo z 11. mesta, kar bi pomenilo, da bi njihov izbor pripadel New Yorku, ki bi se znova obogatil s Cubanovo nesrečo. Čeprav so take mahinacije v ligi NBA pogoste, je Cuban s svojim glasnim in iskrenim pristopom znova ujezil vodilne v pisarnah lige.

Komisionar lige Adam Silver ni edini, ki ni bil zadovoljen s Cubanovo potezo. Dončić je po zaključku sezone javno priznal, da se s sedenjem na klopi na zadnjih dveh tekmah rednega dela ni strinjal. Zavrnil pa je namige, da je v klubu vse bolj nezadovoljen in vse bližje izhodnim vratom. Jasno je, da je odhod Luke Dončića iz kluba največji strah Cubana, ampak razlogov za veselje Slovenca v Dallasu je vse manj, časa tudi ...

60, 21, 10 ...

Na prvi pogled je letošnja sezona Luke Dončića najbolj učinkovita v njegovi karieri v ligi NBA. Na tekmo je v povprečju igral največ minut, na koš metal največkrat, dosegal največ točk, bil je tudi najbolj učinkovit, odkar je igralec lige NBA. Je pa tudi velika tarča kritikov. Natančneje, njegov pristop k obrambnim zadolžitvam, fizična pripravljenost in njegov odnos s sodniki, ki so iz tedna v teden bili vse bolj "kregani" s strani Ljubljančana, ki je zaradi položaja svojega moštva bil vse bolj nezadovoljen. Košarkar, ki se novinarjem pregovorno izogiba, z njimi pa po navadi "pod prisilo" podeli zgolj minimalni vpogled v svoje razmišljanje, je med serijo porazov z javnostjo nepričakovano podelil svoje zasebno in profesionalno nezadovoljstvo.

Številni nadobudni "novinarji" so za njegovo nesrečo poskušali okriviti zadnjo panično potezo v vrsti paničnih potez Cubana, Kyrieja Irvinga. Resnici na ljubo je organizator igre zaradi svojih pogledov izven parketa in željo, da te poglede deli s širnim svetom, prelahka tarča. Dončić se zaveda, kako pomemben je lahko košarkar, ki je z odločilnim metom na sedmi tekmi finalne serije leta 2016 osvojil naslov prvaka. Zato je tudi javno izrazil željo, da Irving za razliko od Nasha in Brunsona podaljša pogodbo z Dallasom. Njegova želja mogoče ne bo uresničena, saj Cuban novinarjem ni želel potrditi, da je Irvingu pripravljen plačati maksimalno pogodbo. Vzorec je znan, čas pa bo pokazal, ali se je lastnik Mavsov naučil iz svojih dosedanjih napak.

Lillard in Antetokounmpo, dve plati istega kovanca

Dončić ni edini košarkar v zgodovini lige NBA, ki se je znašel v tem položaju. V najmočnejši ligi na svetu nezadovoljni igralci že od samega začetka hitro najdejo novo sredino, v zadnjem času pa klubi za njihovo srečo počnejo praktično vse, kar je v njihovi moči. Pravzaprav so tisti, ki v klubu vztrajajo kljub neuspehom v zadnjih letih bolj redki. Za najbolj zveste veljajo prav evropski košarkarji. Nikola Jokić je dvakratni MVP, ki še ni igral v finalu lige, kljub temu pa je javno dal vedeti, da Denverja ne namerava zapustiti. Nowitzki je še vedno edini v zgodovini lige NBA, ki je v zgolj enem klubu odigral kar 21 sezon. Nato je tu Giannis Antetokounmpo. Grk je v sezoni 2020/21 bil na seznamu želja praktično vsakega kluba v ligi in dolgo se je namigovalo, da bo Milwaukee Buckse zaradi neuspehov zapustil. 

Moštvo iz Wisconsina ni obupalo in s pametnim ter pogumnim pristopom vodilnih mož v klubu je Antetokounmpo na koncu le sprejel ponudbo Milwaukeeja. Prepričal ga je prihod organizatorja igre Jrueja Holidayja. Za svojo zvestobo je poleg največje možne pogodbe manj kot šest mesecev pozneje prejel še eno nagrado. Z novim soigralcem je osvojil svoj za zdaj edini naslov prvaka. To se zgodi, ko igralec, ki bi lahko igral v katerem koli moštvu v ligi, ostane zvest tistemu, ki je vanj najbolj verjel, še preden je dosegel svoj prvi koš v ligi.

Drugo plat tega kovanca najdemo na zahodu, v Portlandu. Damien Lillard tam živi in v dresu Trailblazersov igra od leta 2012. Po sedmih nastopih na tekmi vseh zvezd in številnih odločilnih metih v najbolj napetih trenutkih tekem v končnici v njegovo kakovost nihče več ne dvomi. V 11 sezonah je s Portlandom v končnici nastopil osemkrat in le enkrat obiskal finale zahodne konference. Kljub številnim napovedim je svojemu moštvu ostal zvest in s Portlandom podpisal ogromno pogodbo, po kateri bo v sezoni 2026/27 pri 36 letih starosti zaslužil neverjetnih 63 milijonov dolarjev (okoli 57 milijonov evrov). Kljub zavidanja vrednemu znesku bi Lillard po drugi zaporedni neuspešni sezoni, ki se je zaključila brez končnice, lahko zahteval prestop. Tega za zdaj še ni storil, po zaključku sezone je znova potrdil svojo zvestobo moštvu in mestu, ki v primeru njegovega odhoda takega zvezdnika še dolgo ne bi videlo.

Jasno je, da bi morebiten naslov v dresu Portlanda zanj bil neskončno bolj vreden kot pokal v dresu katerega od drugih moštev, a zaradi potez vodilnih mož v klubu se je pri 32 letih starosti po svoji statistično najuspešnejši sezoni znašel v nezavidljivem položaju. Zvestoba trenutnemu klubu zagotovo ne bo obrodila šampionskega prstana, odhod pa iz leta v leto deluje vse bolj nemogoč. Tudi osem let mlajši Dončić se bo v prihodnjih letih moral odločiti, kakšno kariero želi ustvariti. Odhod ne zagotavlja uspehov, ostanek tudi ne. Vsekakor je jasno, da bosta športni direktor Dallasa Nico Harrison in lastnik Mark Cuban morala zelo hitro in izjemno učinkovito obrniti tanker, ki hitro pluje v napačno smer. Luka Dončić pa se bo moral odločiti, ali bo svojima kapetanoma zaupal ali oblekel rešilni jopič in poklical na pomoč.