Triindvajsetletna Dolanka je sezono tako kot leto prej končala na 14. mestu v skupnem seštevku, svoj letošnji vrhunec pa je dosegla na svetovnem prvenstvu, kjer je osvojila tri odlične uvrstitve. Med dobitnike točk se je v tej sezoni uspelo uvrstiti še trem reprezentantom - Mateju Sokliču, Vasji Rupniku in Nataši Lačen, vendar so bile njihove uvrstitve v trideseterico prej naključje kot nekaj samo po sebi pričakovanega.
Za Majdičevo je bil najuspešnejši prvi del sezone, ko je do svetovnega prvenstva nanizala tri uvrstitve med deseterico ter bila še dvakrat med najboljšo dvajseterico. Za vrhunec tega dela sezone je poskrbela v estonskem Otepaeaeju, kjer je v zelo mrzlih vremenskih razmerah dosegla četrto mesto na 15 kilometrov s skupinskim startom, kar je zaenkrat njena najboljša uvrstitev v svetovnem pokalu na daljših razdaljah. Pred tem je bila peta tudi na sprinterski tekmi v italijanskem Cogneju, odlična pa je bila tudi na zasledovalni tekmi v avstrijskem Ramsauu, kjer je končala na osmem mestu. Edino večjo napako je naredila na generalki pred svetovnim prvenstvom, ko je v Asiagu zaradi prevelike želje po uspehu in napačno izbrane taktike prvič dotlej ostala brez točk.
Pravi vrhunec pa je dosegla v dolini Fiemme, kjer se je dokončno vpisala med najboljše tekačice v klasični tehniki. Tri uvrstitve med deseterico (7. na 10 km klasično, 8. na 15 km klasično in 10. na zasledovanju), so dosežki, ki jih doslej ni uspelo nanizati še nobenemu slovenskemu tekaču. S temi rezultati je članica ŠD Atrans Trojane tudi letos izpolnila svojo obljubo, da bo v vsaki naslednji sezoni in na vsakem naslednjem velikem tekmovanju skušala izboljšati svoje in slovenske najboljše dosežke. Skandinavsko turnejo po SP je Majdičeva začela s še eno odlično uvrstitvijo, saj je bila v Oslu znova četrta na 30-kilometrski klasični preizkušnji. Na zadnjih tekmah se ji je že poznala utrujenost po naporni sezoni, tako da je v Lahtiju in Falunu ostala brez točk. Opazna razlika v primerjavi s prejšnjo sezono je ta, da je nekoliko popustila v sprintih, kjer je letos s 93 točkami sezono zaključila na 22. mestu, leto prej pa je bila s kar 200 točkami deveta, potem ko je dvakrat stala tudi na stopničkah za zmagovalce.
Ostali slovenski tekači precej neopazno stopicajo za prvo damo. Soklič je vseh 18 točk, s katerimi je postal 94. tekač sezone 2002/03, osvojil že na uvodnem sprintu sezone v nemškem Duesseldorfu, nato pa se jim ni niti enkrat vsaj približal. Na svetovnem prvenstvu v Teseru je sicer upravičil svoj nastop in se podobno kot leto prej v Salt Lake Cityju znova uvrstil v finale. Njegova olajševalna okoliščina so težave z zdravjem in poškodbami, saj je na SP nastopil celo z mavcem na roki, kljub temu pa bi bilo dobro, da bi se v nadaljevanju kariere bolj osredotočil tudi na daljše razdalje in ne le na sprinte. Rupnik je svoj vrhunec dosegel v Estoniji, kjer je bil na 30 kilometrov klasično 29., sicer pa so njegova realnost še vedno le uvrstitve med 50. in 60. mestom. Poglavje zase je njegov nastop v Val di Fiemmeju, ki naj bi bil vrhunec sezone za vse tekače, Rupnik pa se je v klasični tehniki, ki naj bi veljala za njegovo, dvakrat uvrstil le okoli 50. mesta. Na srečo je nato osvojil vsaj 33. mesto na zasledovalni tekmi, od katere je sicer pričakoval še najmanj. Črnjanka Nataša Lačen se je tudi letos držala bolj ob strani, saj je nastopila na vsega petih tekmah svetovnega pokala ter se le v Ramsauu na zasledovalni tekmi z 28. mestom uvrstila med dobitnice točk. Svoj najboljši dosežek je tudi ona dosegla na SP v Italiji, kjer je bila na 30 kilometrov prosto 18.
Priložnost za dokazovanje so dobili tudi nekateri mlajši tekači, vendar je nihče ni pretirano izkoristil. Maja Benedičič je nastopila na dveh tekmah in obakrat končala okoli 50. mesta, še manj je dosegel Nejc Brodar, Matej Jakša je bil neuspešen na sprintu v Reit im Winklu, sestri Ines in Tina Hižar pa nista nastopili niti na eni tekmi svetovnega pokala. Na dokaj klavrno podobo slovenskega smučarskega teka kažejo tudi skromni dosežki slovenskih udeležencev na mladinskem svetovnem prvenstvu v švedski Solleftei. V Skandinavijo so odpotovali Brigita Belšak, Vesna Fabjan, Barbara Jezeršek, Mirjam Soklič in Katja Višnar ter Blaž Jelenc in Miha Prevec, a se niti enemu ni uspelo prebiti niti med dvajseterico.
Naslova državnih prvakov sta v tej sezoni dvakrat osvojila Majdičeva (5 km klasično/10 km zasledovalno) in Rupnik (10 km klasično/15 km zasledovalno), med šprinterskimi štafetami sta v ženski konkurenci slavili članici kranjskega Merkurja Vesna Fabjan in Barbara Jezersek, v moški pa sta presenetila člana vrhniškega Debitela Domen Zalar in Miha Plahutnik.
V skupnem seštevku svetovnega pokala Norvežanka Bente Skari ni dovolila nobenega presenečenja in je drugič zapored ter četrtič v karieri osvojila naslov najboljše tekačice. Letos je dodobra natrenirala tudi prosto tehniko, zato si je s 14 posamičnimi zmagami pred najbližjo zasledovalko Estonko Kristino Šmigun nabrala neverjetnih več kot 500 točk prednosti. Zelo dobra je bila tudi na sprintih, kjer je osvojila skupno drugo mesto za rojakinjo Marit Bjoergen.
Veliko bolj izenačeno je sprva kazalo pri moških, kjer je na koncu nekoliko presenetljivo, vendar zasluženo slavil Mathias Fredriksson, ki je tako po dveh zaporednih uspehih Pera Elofssona še tretjič zapored skupno zmago pritekel Švedski.
Veliko nasmejanih obrazov je bilo tudi po svetovnem prvenstvu v dolini Fiemme, saj si je odličja med seboj razdelilo kar nekaj tekmovalcev. Večjih presenečenj ni bilo, z izjemo Čeha Martina Koukala, ki je slavil na maratonski 50-kilometrski preizkušnji. Skarijeva je bila dvakrat zlata, enkrat je to uspelo tudi Šmigunovi, v sprintih pa sta bila najboljša Bjoergenova in Šved Thobias Fredriksson. Axel Teichmann je Nemčiji, ki je tudi sicer veljala za hit letošnje sezone, prinesel prvo zlato po dolgem času, izkušnje so do naslova svetovnega prvaka pomagale tudi Elofssonu, za slovo od aktivne kariere pa je zmagal še velikan smučarskega teka Thomas Alsgaard.
