Sezona, kot je še ni bilo: kolesarstvo povsem v znamenju Slovencev

Spodobi se, da kolesarski pregled leta začnemo pri ta čas nesporni številki ena. Tadej Pogačar se je letos podpisal pod neverjetnih 25 zmag, od tega 24 v svetovni seriji. Več jih je v eni sezoni zbral le Belgijec Freddy Maertens, ki je davnega leta 1977 slavil 34-krat. 

Atomski začetek za napoved še boljšega nadaljevanja

Sezono je Pogačar v svojem slogu začel na Strade Bianche, kjer je konkurenco ugnal za skoraj tri minute (2:44). Ob tem ne gre pozabiti, da se je tekmecem odpeljal neverjetnih 81 kilometrov pred ciljem, kar je napovedal že v izjavi pred startom. Dva tedna kasneje je na prvem spomeniku sezone od Milana do Sanrema osvojil tretje mesto.

Sledil je "sprehod" na dirki po Kataloniji – na poti do skupne zmage je pobral še štiri etapne. Nato je na najboljši možen način zacelil rane na Liege–Bastogne–Liege, kjer je po padcu v sezoni 2023 ostal brez ključnega dela priprav za Tour. Tokrat je na valonskem spomeniku udaril 35 kilometrov pred ciljem, na slovitem vzponu La Redoute. Do konca si je pred najbližjim zasledovalcem Romainom Bardetom nabral 1:39 prednosti, kar je bila največja razlika med prvouvrščenima po letu 1980. 

V boju za rožnato mu ni bilo para 

Vse od precej presenetljive napovedi, da se bo letos podal na Giro, je bilo jasno, kdo bo prvi favorit za rožnato majico. Pogačarja pritisk nikakor ni zmedel. Skupno zmago je bolj ali manj potrdil z veličastno vožnjo na kraljevski 15. etapi. 14 kilometrov pred ciljem v Livignu se je odlepil tekmecem v skupnem seštevku, do cilja pa polovil še nemočne ubežnike, ki so lahko le spremljali, kako je volk s Klanca pri Komendi švignil mimo. 

"Ko se je odpeljal, se nihče ni več ukvarjal z njim, temveč smo dirkali med sabo za drugo mesto," je v cilju tiste etape priznal Geraint Thomas. Izkušeni Britanec je na koncu osvojil tretje mesto v skupnem seštevku. Le drugi Daniel Martinez je za Pogačarjem zaostal za manj kot deset minut (9:56). 

"Ne morem reči, da je ta zmaga isto vredna, ker ima vsaka zmaga svojo zgodbo. Tudi ta Giro bo v zelo lepih spominih in pri vrhu mojih zmag, ampak Tour je le Tour," se je v rožnato odeti Pogačar že v Rimu zazrl proti svojemu naslednjemu cilju – dirki po Franciji. 

Ob bok legendarnemu Pantaniju 

Lovil je zgodovinski dvojček, ki je pred tem nazadnje uspel Marcu Pantaniju davnega leta 1998. Pogačarju je v boju za rumeno majico šla na roko nesreča kolesarjev na dirki po Baskiji, v kateri so bili vpleteni trije njegovi največji tekmeci za zmago na Touru. 

Priprave na vrhunec sezone za Jonasa Vingegaarda, Remca Evenepoela in Primoža Rogliča so bile resda okrnjene, a upoštevajoč končno stanje bi si – ne glede na njihove priprave – težko predstavljali drugačen razplet. Pogačar je na poti do cilja v Nici, tako kot na Giru, pobral šest etapnih zmag, od tega je dobil zadnje tri. 

V Pariz ga ni bilo, v Zürichu upravičil vlogo favorita

Slovenski ljubitelji kolesarstva s(m)o upali, da bo izjemno sezono nadaljeval na olimpijskih igrah, a se za nastop v Parizu ni odločil. Verjetno tudi zato, ker je brez mesta v reprezentanci ostala njegova zaročenka Urška Žigart. Ob njegovi odsotnosti je zlati kolajni pobral Remco Evenepoel, najboljši slovenski izid pa je bil osmo mesto Jana Tratnika na cestni preizkušnji. 

Kapetan emiratov je v drugem delu sezone vse misli usmeril proti cilju, ki ga je izpostavljal že pred začetkom sezone. Izpustil je Vuelto in s tem možnost hat-tricka na Grand Tourih in se povsem osredotočil na svetovno prvenstvo v Zürichu. 

Vloga glavnega favorita je bila še toliko bolj izrazita, ker je imel ob sebi zvezdniško zasedbo pomočnikov. Glavno selekcijo je 26-letnik opravil že dobrih 100 kilometrov pred ciljem, zadnjih 50 kilometrov pa je sam vozil tako želeni mavrični majici naproti. 

"Ne morem verjeti, kaj se je zgodilo. Dal sem si veliko pritiska. Sem smo prišli po zmago," se mu je v cilju odvalil kamen od srca, pri čemer se ni pozabil zahvaliti sotekmovalcem. Slovensko zasedbo so sestavljali še Luka Mezgec, Matevž Govekar, Domen Novak, Primož Roglič, Jan Tratnik, Matic Žumer in Jaka Primožič.

V Lombardiji slavil četrtič zapored

Da je bila sezona popolna, je oktobra poskrbel z novima zmagama v Italiji. Najprej je slavil na Giru dell'Emilia, ki sicer ni štel za svetovno serijo. Od nepozabnega leta pa se je poslovil na klasiki odpadlega listja po Lombardiji. Ponovno je bila njegova prednost ogromna, 3:16 je zaostal drugi Remco Evenepoel, ki je v cilju priznal, da več od drugega mesta niti ni bilo dosegljivo.

"Zadovoljen sem. Iz dirke sem potegnil največ, kar sem lahko. Vedel sem, da mu ne smem slediti, saj bi pregorel," je priznal dvakratni olimpijski prvak.

Roglič upravičil zaupanje nemškega delodajalca

Kljub vnovični smoli zaradi padca na dirki po Baskiji ima sila uspešno leto za seboj tudi Primož Roglič. Red Bull Boro-hansgrohe je pred sezono okrepil z jasnim ciljem, da ji kot kapetan privozi zmago na tritedenski dirki. 

Prvi poizkus v Franciji se mu je ponesrečil, zato pa je bil znova izjemen na dirki po Španiji, ki jo je osvojil že četrtič v svoji karieri. Pri tem je bil najboljši na 4., 8. in 19. etapi. Drugega Bena O'Connorja, ki je rdečo majico držal kar 13 etap, je prehitel za 2:36. 

S tem je dopolnil veličastno slovensko prevlado na največjih dirkah v minuli sezoni. "Za to ni besed, to je res neverjetno," je bil redkobeseden po tem, ko je postal šele 11. kolesar v zgodovini s petimi zmagami na tritedenskih dirkah. Vse o slovenski prevladi na Grand Tourih pove podatek, da sta skupaj s Pogačarjev od Vuelte 2019 dobila devet od 16 tritedenskih dirk. 

Pred tem je bil Roglič najboljši na kronometru na dirki po Baskiji, ki jo je moral predčasno zaključiti. Na poti do skupne zmage na kriteriju po Dofineji pa je slavil na šesti in sedmi etapi. Letos je zbral osem zmag, skupno je pri številki 88, s čimer se lahko pohvali tudi Pogačar.  

Tratnik zablestel na začetku, Govekar na koncu

Zanimivo, da je Sloveniji prvo letošnjo zmago v svetovni seriji privozil Jan Tratnik. Precej nenadejano je konec februarja dobil enodnevno belgijsko preizkušnjo Omloop Het Nieuwsblad, pri čemer je za seboj pustil tudi ekipnega kolega Wouta van Aerta, ki se je moral zadovoljiti s tretjim mestom.

Idrijčan je v cilju priznal, da niti sam ni pričakoval takšnega razpleta, saj v preteklosti ni veliko nastopal na podobnih dirkah. Dodal je, da je to kljub etapni zmagi na Giru njegov največji uspeh kariere. 

Tudi zadnja slovenska zmaga leta v svetovni seriji je pripadla kolesarju, ki ob zvezdniških rojakih pogosto ni deležen tolikšne pozornosti. Sprinter Matevž Govekar se je od leta 2024 poslovil z etapno zmago na dirki po Guangšiju. 

Za obetavnim Godovičanom je z naskokom najboljša sezona kariere, saj se je dokončno uveljavil kot nezamenljiv člen sprinterskega vlaka pri Bahrain Victorious. Pred slavjem na Kitajskem je bil najboljši tudi na drugi etapi dirke po Antaliji v Turčiji in šesti etapi dirke po Veliki Britaniji.

Mohorič obžaluje Flandrijo, Mezgec pomagal Groenewegnu

Nekoliko skromnejša sezona je za Govekarjevim ekipnim kolegom Matejem Mohoričem. Začel jo je odlično – februarja je dobil drugo etapo dirke po Valencii. Simultanko Pogačarja na Strade Bianche je pospremil s petega mesta, šesti je bil na Milano–Sanremo. Kljub zmagi na kronometru za državno prvenstvo je v drugem delu sezone – predvsem zaradi padca na dirki po Flandriji– njegova forma padla. Na Touru je bila njegova najboljša etapna uvrstitev 19. mesto, cestne dirke za olimpijski naslov pa ni zaključil. 

Tudi najstarejši Slovenec med svetovno elito Luka Mezgec je leto 2024 končal brez večjega uspeha, a si lahko v uteho šteje dejstvo, da je bil na Touru vseskozi blizu Dylanu Groenewegnu, ki je z zmago na šesti etapi izpolnil glavni ekipni cilj. 36-letni Mezgec je bil šesti na šesti etapi Gira. Povsem na začetku sezone pa je rojaka Govekarja ugnal za zmago na manj znani preizkušnji Al Salam Championship v Združenih arabskih emiratih.