Rožnato-rumeni kanibal v lovu na zmage in rekorde

Petindvajsetletnik s Klanca pri Komendi velja za "modernega kanibala", kot ga radi označujejo mediji po simultankah na dirkah najvišje ravni, podobno kot je to nekoč počel izvirni belgijski "kanibal" Eddy Merckx.

Slovenčeva prevlada vsaj po medijskih zapisih v tujini prinaša niz pomislekov. Ne toliko glede dopinga, čeprav dvomi o tem ostajajo kolesarska folklora vsakič, ko kdo malce izstopa, temveč zaradi nepopustljivosti do tekmecev v lovu na zmage.

Teh se je doslej pri Tadeju Pogačarju nabralo že 84, vključno s šestimi etapami in skupnim slavjem na Touru. Obenem je letos že pri 21 zmagah, kar je njegov najboljši izkupiček v eni sezoni, pa sezone še tri mesece ne bo konec.

Še več, Pogačar je prvi kolesar v zgodovini, ki je na Giru in Touru v eni sezoni dobil vsaj šest etap (šest tudi na Giru). Italijansko pentljo je 25-letnik dobil za skoraj deset minut, francosko pa je v svojo korist odločil za 6:17 minute, a je bila na Touru konkurenca še precej močnejša.

Ne samo najbolj vsestranski, tudi na klancih zgodovinsko dober 

V zadnjih letih se je izkazal za najbolj vsestranskega kolesarja na svetu, nenazadnje je lani osvojil tudi najtežjo enodnevno dirko po Flandriji, ki spada v domeno specialistov za enodnevne klasike in tlakovane odseke.

Ob vsej prevladi pa v spominu ostajata prav dirki po Franciji v letih 2022 in 2023, ko je moral priznati premoč Jonasu Vingegaardu. Če je bil Pogačar superman, je bil Danec njegov kriptonit.

Vse dvome o nastopih v vročini, na visoki nadmorski višini ter na daljših vzponih je Pogačar razblinil z najboljšim vzpenjanjem v zgodovini tega športa. Tehnološki razvoj je resda neustavljiv, a vseeno je Pogačar večkrat pritiskal z več kot 6,75 vata na kilogram telesne teže na vzponih daljših od 35 minut, kar ga zgodovinsko gledano postavlja na piedestal hribolazcev.

Od svojega sloga ne odstopa

Med Tourom je poslušal kritike zaradi trošenja nepotrebne energije, da ne pušča zmag ubežnikom in še marsikaj. Za nemški ARD je pred 20. etapo, tudi to je na koncu dobil, podal dve pomenljivi izjavi.

"Nikoli ne rabim kaj dokazovati, želim le dirkati in zmagovati ter se zabavati. V tem trenutku res uživam in dejstvo, da sem na tako visoki ravni, sprejemam kot velik privilegij," je sprva dejal.

A ker se nemški poročevalec ni dal in njegovo dirkanje označil kot "grabežljivo", mu je z enako mero vrnil slovenski as. "Ne bi rekel, da se grebem za zmage. To je dirkanje, dirka po Franciji. Vsaka etapa šteje. Vsi želijo zmagovati. To ni ravno sprehod skozi park. Mar sprinterjem kdo reče, naj zmagujejo manj? Ne vem, zakaj je za druge v redu, zame pa ne?"

Mnogi se z njegovimi izjavami strinjajo, spet drugi, ki imajo raje zgodbe o "avtsajderjih", serijskih zmagovalcev tako ali drugače nikoli ne sprejemajo odprtih rok.

Zmag se na tem nivoju ne podarja 

Toda kolesar, ki po vsestranskosti tako izstopa in zmaguje na vseh mogočih terenih, ni plačan zato, da podarja zmage. Tega se konec koncev zaveda tudi njegov največji tekmec na Touru Vingegaard.

"Na nek način sem upal, da mi bo pustil zmago. Vedel sem, da sem šel na polno in če bo sprintal, mu ne bom mogel slediti, saj sem bil na meji. Seveda lahko upaš, a to je kolesarstvo. Tako pač je, nič mu ne zamerim, tudi sam bi v nasprotnem primeru storil enako," je v soboto po drugem mestu v etapi dejal 27-letni Danec.

Najboljši kolesarji, še najbolj prav Pogačar z okoli sedmimi milijoni evrov letne plače pri emiratih, so zelo dobro plačani, da ekipi prinašajo zmage in izpostavljenost na največjem odru. Kolesar, kot je Pogačar, v tem primeru ne tekmuje le zase, temveč tudi za moštvene kolege, strokovni štab in vse ostale vpletene, ki se marsičemu odrekajo za njegova slavja.

Najbolj standarden odgovor Pogačarja po zmagah je vezan prav na ekipo, ko pohvali kolege, koliko odličnega dela so opravili, da je on lahko postavil piko na i.

"Raven, na kateri sem letos, je izjemna, tudi izkušnje nekaj pripomorejo, ko se ves čas boriš za zmage. To sem izkoristil. Vsi tako trdo garamo, da dobimo etapo, da smo na Touru. Imam privilegij, da se lahko borim za etapne zmage in to v rumenem. Na koncu je tako, da mora biti nekdo na vrhu," je v izjavi za organizatorje po 20. etapi dejal slovenski as.

Slog, zaradi katerega ga ne morete sovražiti

Po odzivu navijačev tako ob cestah kot na družbenih omrežjih Pogačar velja za enega najbolj priljubljenih kolesarjev. Dirka nepreračunljivo, z instinktom, včasih niti sam ne ve, zakaj napada, kot je poudaril po 17. etapi letošnjega Toura.

Tudi zaradi napadalnega in agresivnega sloga ima vse več navijačev. Tudi tekmeci mu zmag pravzaprav ne očitajo. Na letošnji dirki je Norvežan Tobias Johannessen, ki je večkrat poskušal v begu, dejal, da je zaradi iskrenosti in načina dirkanja Pogačarja "težko sovražiti".

Tudi legendarni jazbec mu je stopil v bran 

Prevlado sovražijo tudi vsi tisti, ki so od blizu spremljali leta goljufij in prevar v času največjih dopinških prekrškov. Vsako leto je najbolj na udaru prav rumena majica. Je pa vse domače kritike okrcal predvsem sloviti Francoz Bernard Hinault.

Sloviti "jazbec" je za časnik Le Parisien o dopinških obtožbah proti Pogačarju dejal naslednje: "Da kaj takega rečeš, moraš biti res pravi kreten. Kje so dokazi? Že ko je dobil dirko Avenir kot 19-letnik, smo vedeli, da smo našli zunajserijskega kolesarja."

"Kako prikladno vse te obtožbe vedno prihajajo iz francoskih ekip. Oprostite, ampak če bi bil on Francoz, bi ga doma slavili kot boga, potem pa bi me ves čas klicali in spraševali, zakaj mi je tako podoben," je dodal zdaj 69-letni petkratni zmagovalec Toura med letoma 1978 in 1985.

Pogačarja še dve zmagi na Touru ločita od četverice, ki je doslej slavila petkrat. To sta ob Hinaultu in Merckxu še Francoz Jacques Anquetil in Španec Miguel Indurain.

Tudi kar se tiče etapnih uspehov je s 17 zmagami pred dopolnjenim 26. letom na dobri poti da ujame rekorderja Marka Cavendisha (35) in drugouvrščenega Merckxa (34). Prvi je imel pred 26. letom 15 zmag, legendarni Belgijec pa 14.