Dieta Rogliča? 'Vsak gram v prehrani preštevamo'

Okolje, v katerem dirkajo kolesarji na 79. Dirki po Španiji, je neskončno vroče. Po drugi strani govorimo o Primožu Rogliču, ki v Španiji nastopa s precej neugodno poškodbo, dirka v bolečinah. Ali je s prehrano možno vplivati na boljšo regeneracijo, v njegovem primeru na morda hitrejše celjenje poškodbe? 

Da bi govorili, da bi prehrana dodatno pripomogla k celjenju poškodbe, dvomim. Naša naloga, torej vloga prehranskega oddelka pri Red Bull Bori Hansgrohe, je to, da mu zagotovimo dovolj hrane, dovolj energije iz dneva v dan. Govorimo o res visokih količinah prostih sladkorjev, ki jih kolesarji zaužijejo. Med večino etap se vnos sladkorjev poveča med 100 in 120 gramov ogljikovih hidratov na uro, v dopoldanskem in popoldanskem času pa nato še dodatni ogljikovi hidrati, pač to predstavlja vir energije. Brez energije ne le, da telo ne more proizvajati previsoke moči na kolesu, ampak se tudi regenerirati ne more. Kolesarji pojedo velike količine ogljikovih hidratov, je pa zanimivo to, da jih moramo včasih držati nazaj, ker je telesna masa vendarle izjemno pomembna in ne zgodi se redko, da bi kolesar tritedensko dirko končal težji, kot jo je začel.

Slišali smo že nekaj o kilogramih Rogliča. Trener si želi, da bi jih ohranil skozi celotno dirko. Glede na to, da ne govorimo o optimalnih okoliščinah, ali je zato še toliko težje ohranjati želeno težo kolesarja?

Vprašanje je, kaj v tem trenutku optimalna teža pomeni. Moramo vedeti, da med telesno aktivnostjo se kolesar znoji, v eni uri lahko izloči tudi dva litra znoja. Moramo vedeti, da ne govorimo o telesni masi zjutraj, ampak o kilogramih ob koncu etape. Po recimo treh ali štirih urah kolesarjenja v vročini. Se pravi, včasih si želiš, da je kolesar zjutraj nekoliko težji, kar bi pomenilo, da ima po vseh verjetnosti nekoliko več vode v telesu, ki jo potem z znojenjem lahko izgubi. Je pa mentalno zelo težko za kolesarja videti nekoliko višjo številko na tehtnici, saj vati na kilogram na strmih vzponih veliko štejejo. To je neka psihološka igra med nami, nutricionisti, ki želimo, da ima kolesar zjutraj nekoliko višjo težo, in pa kolesarji samimi. Za kar pa dejansko dietetični oddelek v ekipi poskrbi, je, da je v prehrani malo vlaknin, se pravi malo zelenjave, malo stvari, ki dejansko ostanejo neprebavljene v črevesju, kar lahko recimo naslednji dan povzroči nekoliko višjo telesno maso. Poleg tega smo zelo striktni glede vnosa soli, ki ga skušamo zmanjšati na minimum, in na ta način dodamo, da je kolesar lažji. Telo se zelo dobro navaja na visok ali pa nizek vnos soli, kar pomeni, če vzamemo nekoliko soli iz prehrane, vzamemo nekoliko vode telesu, da to vseeno dobro vpliva nate. Se poslužujemo številnih takih tehnik, da manipuliramo telesno maso.

Torej gre tudi pri Rogliču za neke vrste dieto?

Vsa prehrana, ki jo Primož zaužije, je natančno razdelana, vsak gram je preštet. Vse je stehtano, vnaprej načrtovano in potem po etapi se vse rekalibrira na podlagi tega, kar se je dogajalo med dirkanjem. Poročati mora, koliko je zaužil. Dejansko je na nek način na dieti. Ne želimo, da izgubi telesno maso, številke na tehtnici pa varirajo od 500 gramov gor oz. dol. Na lažjih gorskih etapah želimo imeti nekoliko nižjo telesno maso, medtem ko za kakšne ravninske etape – na Vuelti jih sicer praktično ni – lahko ima nekoliko višjo telesno maso, zato takrat v prehrano dodamo nekoliko več vlaknin, zdrave zelenjave. Tu se dejansko spremeni pogled na to, kaj je zdravo za navadnega človeka in kaj je optimalno z vidika potrebe kolesarja, da lahko pokaže največ. Za prehrano, ki jo kolesarji zaužijejo, bi mnogi trdili, da ni zdrava, ampak v tem primeru je to najbolj zdrava prehrana, ki jo lahko kolesar dobi. Na tak način namreč dobi dovolj energije, dovolj potrebnih hranil in se iz dneva v dan najbolje regenerira. Če bi to užival normalen človek, bi hitro pridobil odvečne kilograme, saj gre za velike vnose kalorične hrane.

Kako pa je videti meni kolesarja, ko nastopi gorska etapa? Vemo, da so to trenutki, kjer pravi obraz pokažejo najbolj jekleni kolesarji, med katere sodi tudi Primož Roglič.

Posamezne etape v Španiji se začnejo precej pozno v dnevu, kar pomeni, da ima kolesar precej časa, da prebavi hrano že zjutraj. Zajtrk se praviloma začne med 9. in 10. uro, čas do takrat porabijo za več spanja, torej da kar najbolj spočijejo telo, potem pa je za zajtrk na mizi neke vrste mlečni riž. Nič posebnega, veliko je nekih sirupov, medu, marmelad. S ciljem, da dobimo dodatne sladkorje. Ko govorimo o beljakovinah, je to kakšen skyr. Dejansko zelo lahka hrana. Ovseni kosmiči se pojavijo zgolj, ko ne gre za gorsko etapo. Gre za precej monotono prehrano, Vuelta je precej zoprna, saj se ni prijetno zbuditi in vsak dan jesti mlečni riž, ampak to je najbolj optimalno. In potem po etapi kolesarje čaka riž, morda sladica z malo maščobami, malo vlakninami. Potem znova riž, piščanec iz vidika beljakovin, ni pa tu rdečega mesa oz. ga praktično ni. Morda bela riba, losos na prosti dan. Gre za hrano, ki bi jo otroci radi jedli, ker je zelo enostavna, ampak tako pač je v vrhunskem športu.

Transferju kolesarjev v Galicijo je sledil prosti dan kolesarjev, morda edini dan, ko napoči trenutek, da se lahko na meniju znajde kaj bolj prijetnega. Kaj denimo?

Vedno manj je tega, če sem iskren. V preteklosti je bilo drugače. Zdaj, ko je vse na tako visoki ravni, drugače ne gre. Treba pa se je zavedati, da je bila uvodna etapa po dnevu premora precej razgibana, tako da na prosti dan nismo mogli ustreči kolesarjem, jim ponuditi kaj bolj okusnega. Je pa denimo drugače na Dirki po Franciji, kjer je več sprinterskih etap mogoče. Takrat so denimo na meniju pica, burger ... Minulo sezono na Elizejskih poljanah, ko je naš kolesar Jordi Meeus zmagal, je sicer večer pred etapo jedel hamburger, torej nič kaj šampionska prehrana, ampak dejstvo, da so kolesarji lahko uživali v prehrani, naslednji dan na sprinterski preizkušnji ni igralo tako pomembne vloge.

Kako pa je z vnosom tekočin v telo? Jasno, najbolj prijetno je, ko kolesar doseže etapno zmago, v hotelu odprejo penino, sicer pa tudi pri samih napitkih vlada precejšnja monotonija.  

Več ali manj gre za vnos vode. Količine so enormne. Zjutraj kolesarji dobijo smuti, morda kak sadni sok, saj govorimo o sladkorju. Čez dan pa mineralna voda, organics našega generalnega pokrovitelja. Načeloma pa nič posebnega. Kolesarje skušamo navaditi, da vse, kar zaužijejo, kaloričnega mislim, preštejejo.