Pri 16 letih živi kolesarske sanje, a želi višje

Se na kolesu še vedno igrate ali kljub mladosti, komaj 16 letom, že stopate na pot, značilno za poklicne kolesarje?
"Menim, da to, kar delam, je že na profesionalni ravni. Priprava kolesa na tekmi je profesionalna, pnevmatike menjamo vsako vožnjo, od kvalifikacij do finala. Tudi amortizerje imam, kot poklicni kolesarji, opremljene z vsemi senzorji. Enako velja za nastavitve za vsako progo posebej. Moja pripravljenost pa temu sledi. Tako fizična, kot ko govorimo o tehniki vožnje. Zagotovo pri 16 letih imam rezerve še na vseh področjih."

Skupek številnih treningov, ne le vožnje s kolesom, pa pripelje do vrhunskih rezultatov, posledica je dosežek, kot je bil zadnji, torej naslov evropskega prvaka med mlajšimi mladinci. Kje ste po vašem prepričanju najbolj napredovali?
"Vsako leto se na tekmah najbolje vidi, koliko napreduješ. Zdaj, v mlajših selekcijah, je denimo to približno 10 sekund na leto. Ampak govorimo o skupku malenkosti, ki dajo rezultat. Mislim na opremo, kolo, vsako leto govorimo o koraku naprej. Tu mislim, da je ta hip rezerv še najmanj. Menim, da je tisto, kar moram dvigniti na višjo raven, fizična pripravljenost, pa morda prehrana. To bi bila nekako pika na i."

Postali ste evropski prvak v konkurenci mlajših mladincev. V preteklosti je to uspelo mnogim, pozneje šampionom gorskega kolesarstva (DH), koliko časa pa mislite, da bo potrebnega, da se pridružite eliti na največjih tekmah? Ste si postavili morda časovni okvir?
"Prihodnjo sezono se selim med mladince in že danes malo primerjam čase z njimi. Sicer sem na omenjeni tekmi kar zaostal za tistimi, ki bodo v konkurenci prihodnjo sezono, ampak tu govorimo v prvi vrsti o fizični pripravljenosti, proga je bila izjemno strma, roke niso zdržale. Iz dneva v dan sem bil bolj utrujen."

Na drugi strani pa je velika sreča, da so tvoja največja podpora domači, v prvi vrsti oče. Koliko to pomeni v tem, razvojno gledano, izjemno pomembnem trenutku? Sploh, ko govorimo o pogojih, s pomočjo katerih razvijaš talent.
"Razumljivo se najbolje počutim v domači ekipi. To, da je ob meni oče, mi ogromno pomeni. Je pa dejstvo, da če si zagotoviš t. i. tovarniško podporo, pa je vse skupaj še veliko bolj enostavno. Ko govorimo o opremi, hitro prideš do testa prototipov, do vsega, kar kolesar potrebuje, da bi lahko bil enakovreden boj z najboljšimi."

Kakšen občutek je premagati starejše od sebe?
"Moj cilj, ko pridem na tekmo, je najhitrejši čas. Tudi na evropskih pokalih, če bom nabral dovolj točk, lahko grem na zadnji tekmi na 100 odstotkov. V Sloveniji ne moremo govoriti o neskončno zahtevni konkurenci, ko prideš na tekmo v tujino, pa so te razlike občutnejše."

Ko odhajate na največje tekme, tam srečate tudi največje zvezde tega športa. Eno jih je spremljati prek TV-zaslonov, drugo v živo, voziti isto progo. Koliko vam to pomeni, kako zelo vas motivirajo te stvari?
"V živo je vse skupaj videti še nekoliko hitreje. Brez dvoma pa uživam, ker lahko vozim enako progo."

Cestni kolesarji vidimo, da pot do napredka skušajo poiskati s treningom drugih kolesarskih disciplin, denimo gorskega kolesarstva. Tudi sami iščete rešitve v drugih disciplinah, denimo kolesarjenju na makadamu?
"Ukvarjam se tudi z drugimi disciplinami. Nekaj časa sem plezal, imam kolo za makadam, tu je še kolo za vožnjo po 'pumptrack' progah. Dejstvo je, da je treba razbijati monotonijo treninga, na drugi strani pa za hišo nimam proge za spust in je lažje morda oddelati trening na makadamu, vozim motokros, v zimskih mesecih pa je deskanje na snegu tisto. V otroštvu sem sicer treniral nogomet kot vsi moji prijatelji, ampak sem se hitro preselil na kolo in v kolesarstvu našel zadovoljstvo."