Pogačar sledi svojemu instinktu in se z legendami ne želi primerjati

Na dogodku v Trentu so Tadeja Pogačarja na odru najprej pozdravili trije otroci, odeti v rožnato, rumeno in mavrično majico. Aktualni lastnik vseh treh je prav slovenski šampion, ki je letos med 25 zmagami dobil tako Giro kot Tour in dirko za naslov svetovnega prvaka. 

"Ko sem bil vaših let, sem se udeleževal dirk, na katerih sem bil zadnji ali pa jih sploh nisem končal. Nikoli ne smete obupati. Morate biti predani in trdo delati. Na koncu bo vaš trud poplačan. Hvaležen sem, da sem dobil toliko priložnosti. V kolesarstvu in življenju nasploh," je uvodoma nagovoril najmlajše in se med spomini na začetne kolesarske dni dotaknil zmage Luke Mezgeca iz leta 2014, ko je najboljši slovenski sprinter dobil etapo na dirki po Italiji. 

"Tisti dan smo vozili v Avstriji in po dirki šli s kombijem v Trst. Bilo je veliko slavje. Še danes je to eden najlepših spominov. V mlajših letih mi je bil v velik navdih." 

Mezgec je takrat postavil velik mejnik za slovensko kolesarstvo. Verjetno pa si ni nihče predstavljal, da bo desetletje kasneje njegov rojak na poti do rožnate majice, ki si jo je pred tem mimogrede lastil Primož Roglič, dobil kar šest etap. Pogačar je nato ta dosežek ponovil še na Touru. Postal je prvi po Marcu Pantaniju leta 1998 z dvojčkom Giro-Tour, kar ga je še bolj utrdilo v debatah za največjega vseh časov. 

Sam pa se ne z legendami športa ne želi primerjati: "Nimam vzornika, nikoli ga nisem imel. Primerjav z največjimi nimam rad. Niti rojen nisem bil, ko si ti šampioni že zmagovali. To so bili drugi časi kolesarstva, sam pa grem po svoji poti. Pišem svojo zgodovino. Živim v trenutku in ne gledam v preteklost." 

Še bolj neverjeten je podatek, da je Pogačar letos "izgubil" le Sanremo, kjer je bil tretji, in veliko nagrado Quebeca, kjer je zasedel sedmo mesto. Za razliko od lanske sezone, ko mu je zagodla poškodba zapestja na Liege–Bastogne–Liege, letos zdravstvenih težav ni imel. Posledica? 57 dni dirkanja in neverjetnih ter predvsem težko ponovljivih 25 zmag. Pogačar del razlogov za tako uspešno sezono pripisuje prav že omenjeni lanski poškodbi. 

"V resnici mi je tisto okrevanje dovolilo, da sem se bolje pripravil na letošnjo sezono. Na Giru sem se počutil izjemno, zmaga mi je omogočila, da sem sezono nadaljeval z manj pritiska. Po Touru je bil moj glavni cilj svetovno prvenstvo, potem pa Lombardia. Sezono sem zaključil tako, kot sem si želel." 

Navijačev ni navduševal zgolj z zmagami, ampak s številnimi drugimi potezami. Denimo ko je med vzponom dirke po Italiji na Bassano del Grappa 12-letnemu navijaču podaril bidon. "Uživam trenirati in nastopati v vaši državi," se je zahvalil italijanskemu občinstvu. "Všeč so mi pokrajina, gore, hrana, kava in še posebej ljudje. Škoda edino, da so ceste občasno precej nevarne za nas kolesarje." 

Že pred začetkom sezone je v en glas poudarjal, da si poleg zmag na uvodnih dveh tritedenskih dirkah želi predvsem mavrično majico svetovnega prvaka. V Zürichu mu je to uspelo v velikem slogu. Še enkrat več je bil brez prave konkurence. "Ko sem oblekel ta (mavrični, op. a.) dres, sem dobil mravljince. Nikoli si nisem mislil, da se bom tako počutil. Fantastičen občutek je voziti v mavrični barvi. Želim uživati v vsakem trenutku s tem dresom." 

Pogačar je, kakopak, odgovarjal tudi na vprašanja o svojem atraktivnem slogu dirkanja. Če je v minulem desetletju Chris Froome serijsko zmagoval s preračunljivim slogom, ko se je zdelo, da ima vsak napad načrtovan meter, je Pogačar bistveno bolj nepredvidljiv. 

Napada od daleč, kar se je še nekaj let nazaj zdelo povsem nedojemljivo. 81 kilometrov je bila dolga solo vožnja za zmago na Strade Bianche, na svetovnem prvenstvu je napadel kar 100 kilometrov pred ciljem in nato zadnjih 51 vozil sam. Lombardijo je odločil s skokom 48 km do ciljne črte. "Nikoli si nisem želel čakati do ciljne črte. Morda zato dirkam na takšen način. Pomembno je, da imaš več možnosti. Vedno sledim svojemu instinktu." 

Seznam dirk, ki jih v svoji izjemni karieri še ni dobil, je iz sezone v sezono krajši. Med največjimi ostajajo zgolj še Vuelta in spomeniški klasiki Milano–Sanremo ter Pariz–Roubaix. Predvsem za slednjo so dolgo govorili, da Pogačarju zaradi profila ni pisana na kožo, a sedaj si tega ne upa reči več nihče.

"Vedno se bo našel nekdo, ki bo lahko hitrejši od mene, ampak vedno lahko poskušam presenetiti. Že dolgo razmišljam o teh dirkah, predstavljajo mi veliko motivacijo."  Motivacijo, ki tudi v prihodnje jamči podobne uspehe ...