Pod curkom domačega šampanjca

Tehniki preizkušajo ozvočenje, gostinsko osebje polni še zadnje hladilnike "jurčka", ko prostor pred občinsko stavbo še sameva. Tadej Pogačar je še vedno v Ljubljani, kjer mu zbrana množica skandira na slavnostnem sprejemu na Kongresnem trgu, kamor je veliki zmagovalec pravkar končane Dirke po Franciji prišel v svojem slogu. S kolesom, seveda.

Tega ob sebi drži tudi gospod Ivan, ki naslonjen na drevo čaka, da se bo začelo polniti tudi prizorišče v Komendi, Pogačarjevem domačem kraju. 78-letnik, ki je prišel med prvimi, nam pripoveduje, kako je od svojega doma v Šentjakobu prikolesaril, namesto popoldanskega ljubljanskega sprejema pa se je raje odločil za večernega v Komendi.

Tukaj je kazalo na boljše vreme, pravi, hkrati pa se mu je zdelo, da bi med nekoliko manjšo množico lahko lažje prišel do Pogijevega avtograma kot pa na nabito polnem Kongresnem trgu.  

Zatišje je izkoristil tudi Vinko iz Vira pri Domžalah, ki je za spominsko fotografijo sedel pod drevo v znamenitem krožišču, odetem v dve Pogijevi barvi. Rožnato, ki je zaznamovala zmago na Giru, ter rumeno, ki slavi uspeh na Touru. Je v popolni kolesarski opravi, v Franciji pa se je sicer mudil tudi sam. Skupaj s člani enega izmed športnih društev so tja odšli za ves teden in vsak dan prekolesarili med 80 in 100 kilometrov, ko je kolesarska karavana zavila skozi Barcelonette, pa so ob cesti glasno navijali za Pogačarja.  

Podobno izkušnjo opisuje tudi Sebastjan iz Šenčurja, ki v družbi Naceta in Nuše čaka na začetek sprejema. "Bolj pristno je iti v domači kraj," pojasni, zakaj so se odločili za Komendo namesto za Ljubljano. Kot rečeno, pa je tudi on videl Pogačarja v živo prav pred kratkim. Sedem prijateljev je s šotori v Francijo odšlo za štiri dni, Pogačarja pa so spodbujali dober kilometer pod vrhom Isole 2000, zadnjega vzpona 19. etape. "Vzdušje je bilo fenomenalno," se zadovoljno spominja.

Kot pravi, so bili odeti v slovenske barve, zato so se z njimi hoteli slikati tudi drugi navijači, ko so v njih prepoznali rojake kolesarja, ki je krojil letošnji Tour. Še večja atrakcija pa je bil njihov zvočnik, ki je skrbel za zabavo ob trasi. Med smehom pripoveduje, kako so se Portugalci, Italijani, Francozi navduševali nad tradicionalno slovensko glasbo in jih spraševali za naslove pesmi, ki so jih nato vnašali v iskalnik na telefonu.  

Ob Pogiju v Alpah

Strateški položaj pod odrom zavzame družina Dimec. Samo zaradi tega sprejema so prišli vse iz Savinjske doline. Postavijo se takoj k ograji pod odrom, da bi lahko iz prve vrste skandirali junaku dneva. Oče Robi se je šele prejšnji dan vrnil iz Francije, kamor je odšel za 10 dni. Ko so se tekmovalci zadnji teden vrnili v Alpe, je tam kolesaril tudi sam. Naredil je 600 kilometrov in 12.000 metrov višinske razlike, postreže z zavidljivo bilanco.

Ob njem stojita njegova otroka, 12-letni Lovro in 14-letna Glorija, ki sta sicer ostala doma, sta pa dirko vsak dan spremljala v neposrednem prenosu, hkrati pa se veselila očetovih fotografij in posnetkov iz zakulisja dogajanja.

Ura se začne bližati osmi, napovedanemu začetku sprejema. Najdemo tudi Pogačarjeve sorodnike. Barbara, Tadejeva sestra, potrpežljivo odgovarja na novinarska vprašanja, hkrati pa pogleduje na uro. Hiti namreč domov, da bi pomagala pripraviti še zakusko, na kateri se bo zbrala družina, ko bodo končane vse obveznosti tega svečanega dne. 

Barvna kombinacija Pogačarjeve tete

Tadejeva teta Milena prikoraka v rumeni obleki. "Ker je ona vzela rumeno barvo, je meni ostala rožnata," se posmeji njen soprog. "Čeprav ni ravno tipična moška barva, pravi, da mi vseeno pristoji," pokaže na svojo majico, ki simbolizira zmago na Giru.

Medtem ko nam je sestra Barbara priznala, da je Tadejevo dirkanje na Touru najraje spremljala doma, kjer se je lahko osredotočila tudi na komentiranje, je teta Milena nekajkrat obiskala tudi skupinski ogled v tamkajšnjem planinskem domu.

Maša, ki je ta večer skrbela za številna grla ob točilnem pultu, je žejo gostom lajšala tudi vse zadnje tri tedne. Kot pravi, so v njihovem gostišču poskrbeli za ogromno platno, kjer so vsak dan med 13. in 18. uro spremljali neposredni prenos iz Francije. Planinski dom je iz dneva v dan privabljal več ljudi, vrhunec pa je bila seveda nedeljska zabava, ko je Tadej v Nici zmagoslavno dvignil trofejo.

Če je družina Dimec prišla iz Savinjske doline, je še daljšo pot prepotoval Simon. S sinom je prišel z družinskega dopusta v Rovinju, da bi se Luka lahko udeležil tega dogodka. Tudi on namreč trenira kolesarstvo in je del ekipe Pogi team, ki je skupaj s Pogačarjem odkolesarila iz Vikrč na sprejem v Ljubljano, fantje pa so se nato na enak način vrnili še nazaj.

Lukova noč bo kratka, saj njegov oče pravi, da se bosta že ob petih zjutraj odpravila nazaj proti Rovinju. "Tam bo nekaj pojdel in spet sedel na kolo. Kljub počitnicam ga ni treba siliti k treningu, sam želi to," se sodeč po očetovi pripovedi za prihodnost slovenskega kolesarstva ob tako zagriženem podmladku ni treba bati.

Če bi bil s kolesom, bi bil že tukaj

Če bi se tudi Pogačar iz Ljubljane vračal s kolesom, bi se sprejem verjetno začel točno ob osmih. Popotovanje z avtomobilom pa mu je vzelo precej več časa. Zbrana množica ga je vse bolj nestrpno pričakovala. Prizorišče se je povsem napolnilo, pod odrom ni bilo več prostora, zato se je reka ljudi razlila tudi čez rumen in rožnat krog v krožišču, kjer je bil predviden Tadejev podpis. Pa na klanec za drevesom in celo med nepokošeno travniško cvetje visoko nad zastavo velikanko.

A skoraj ena ura je minila, preden so zaslišali brnenje helikopterja, ki je naznanil Pogijev prihod.

V spremstvu svoje zaročenke Urške Žigart, prav tako profesionalne kolesarke, je zbranim najprej pomahal z balkona občinske stavbe, nato pa se skozi množico prebil do mesta za podpis na asfaltu.

Ko je končno dosegel oder, je bil odlično razpoložen. Na vprašanje, ali mu je ljubša rožnata ali rumena, je hudomušno odgovoril, da je njegova najljubša barva rdeča, s čimer je sprožil izbruh navdušenja med zbranimi, ki si ga seveda želijo videti še kot zmagovalca španske Vuelte. "Ali pa morda mavrična," je namignil še na prihajajoče svetovno prvenstvo.  

V zadnjih tednih je bilo veliko govora o njegovi superiornosti na Touru. Torej ne bi prepuščal etapnih zmag na Touru? "Jonasu ne," je z omembo danskega konkurenta Vingegarda spet nasmejal vse prisotne. 

Nato pa je nekaj toplih besed posvetil domačemu kraju. Kolesar, ki ga danes opeva ves svet, se je začel spominjati svojih začetkov. Priznal je, da je bil povsem vzhičen, ko je lahko prvič nastopil na komenski dirki, ki je zavila prav mimo njegovega domovanja. Dejal je, da ga prevevajo prav posebni občutki, kadar se vrne v Komendo, vidi to krožišče, plakate, posvečene njemu, prijatelje, sosede. "Hvala, da se lahko počutim res doma,"  se je zahvalil in požel velik aplavz. 

Po izmenjavi daril je prišel čas še za sklepni trenutek večera. V svoji karieri je odprl že nešteto šampanjcev, a ta na domačih tleh je bil vseeno nekaj posebnega.