Matej Mohorič: mladi očka, ki v prostem času poleg knjig obožuje tudi kuhanje

Kako težko poletje je za vami?

Ja, kar precej. Sicer, če pogledamo celotno sezono, v grobem, je bila kar uspešna. Sploh tisti prvi del, spomladi na klasikah. Potem pa ja, v času Toura sem zbolel za mononukleozo. Vse skupaj je trajalo dva meseca, nisem bil pravi, nisem imel tistih pravih občutkov. Poleti je bilo kar težko, na dirki po Franciji nisem uspel pokazati tega, kar sem nekako pričakoval od sebe. Priprave na to so bile namreč zares dobre, rezultati odlični. Zaradi tega ostaja grenak priokus. Kasneje v jeseni pa sem uspel ponovno doseči svoj nivo. Sezono sem zaključil uspešno, z nekaj dobrimi rezultati, tako da se z optimizmom podajamo v zimo in v pripravo na naslednjo sezono.

Kateri so torej najlepši spomini minule sezone?

Zagotovo je to spomin na dirko Milano – Sanremo, ki je ena najpomembnejših enodnevnih dirk v kolesarstvu nasploh. Tako da je to ena velika stvar zame, da sem uspel pokoriti konkurenco. Zmaga na Dirki po Hrvaški pa je bila nekako kot obliž na rano tistega ponesrečenega poletja. Lahko rečem, da je vedno lepo sezono zaključiti na dobrem nivoju, da lahko pozimi v miru načrtuješ cilje za naslednjo sezono. In tudi zaradi tega, da zaupaš v svoj način dela, da veš, da je to pravo, kar delaš.

Tako kot na mladinskem svetovnem prvenstvu ste tudi na tej klasiki navdušili z novim izumom, ki vam je na zadnjem spustu pripeljal ključno prednost. Ste to presenečenje načrtovali dlje časa?

Ja. Ideja pa je bila od glavnega mehanika v ekipi, Filipa Tišme. Prepričan je bil, da s tem lahko pridobimo manjšo prednost, ki bo v nadaljevanju ključna za zmago. Vse skupaj smo testirali celo zimo in se nato odločili za končno različico oziroma izvedbo, ki smo jo nato dejansko uporabili na dirki. Sicer je bila nekoliko različna od tiste na začetku. Uspelo nam je zmagati, kar je bil enkraten dosežek, posebno je bilo to, da je bilo vse skupaj plod trdega dela celotne ekipe in ne samo mojega truda.

Če se vrneva nazaj na dirko po Hrvaški. V zadnji etapi ste ugnali Jonasa Vingegaarda, zmagovalca Dirke po Franciji. Ima to kakšen poseben pomen?

Jonas je dirko po Hrvaški izkoristil za pripravo na dirko po Lombardiji, kjer pa na koncu ni bil med najboljšimi. Sicer na robu deseterice, toda ni bil v samem boju za zmago. Najverjetneje ni bil v čisto vrhunski formi. Drugače pa je bila trasa dirke po Hrvaški takšna, da je bila bolj meni pisana na kožo kot njemu. On je specialist za dolge in težke vzpone. Tako, da se v šprintu in v krajših vzponih težko primerja z večjim in močnejšim kolesarjem, kot sem sam – specialistom za enodnevne klasike. 

No, kot ste že rekli, je žal vašo sezono zaznamovala mononukleoza, pa tudi covid. Kar nekaj časa sploh niste vedeli, kako šibko je vaše zdravje. Kako je to vplivalo na vas?

Zelo neugodno je bilo vse skupaj. Na Touru sem bil zelo švoh in brez energije. Nisem bil pravi. Toda tam so bili tudi ostali kolesarji, ki so imeli še večje težave. V takšnih razmerah se je potem težko odločiti za odhod domov. Poleg tega je Dirka po Franciji daleč najbolj pomembna v vsej sezoni in je težko, takrat, v tistem položaju reči, da to ni to, da se boš raje posvetil naslednji dirki, ker pač naslednja enostavno ni tako pomembna, kot je ta, na kateri si trenutno. Vedeli smo, da nivo ni pravi, ni pa bila zdaj neka katastrofa. Če bi bili simptomi močnejši, bi najverjetneje rekli bobu bob in prekinili vse skupaj. Šele po dirki smo s krvnimi preiskavami potrdili vse te okužbe. Ostaja grenak priokus, toda v življenju je pomembno, da daš vedno vse od sebe – kaj več kot to je težko narediti.

Kako se pobrati po vsem tem, kako se motivirati?

Enostavno me žene naprej ljubezen do kolesarstva. Ne glede na to, kako težko je, vedno komaj čakam, da se bom vrnil nazaj. Na še boljši nivo. Ni mi težko vedno znova zavihati rokavov, tudi če mi vmes kakšna stvar prekriža načrte.

Z ekipo Bahrain Victorious ste podpisali pogodbo do leta 2025. Kakšni so še vaši načrti?

V svoji ekipi se počutim domače, tako da ostajam z njimi do nadaljnjega, oziroma vsaj do leta 2025. Vse je zares dobro. V naslednji sezoni bodo cilji podobni kot letos. Sezona bo zgrajena okoli spomladanskih klasik, nato Dirka po Franciji, če bo šlo vse po načrtih. Mogoče jeseni še svetovno prvenstvo.

Na kateri dosežek v svoji karieri ste, vsaj za zdaj, najbolj ponosni?

Zagotovo na obe etapni zmagi, ki sem jih dosegel na Dirki po Franciji. Pa seveda zmaga na klasiki Milano – Sanremo. To so tri najpomembnejše zmage v moji karieri.

V veliko podporo so vam zagotovo vaši najbližji. Koliko vam to pomeni?

Brez svojih najbližjih bi težko delal, kar delam. So moja največja podpora. Navadili smo se na ta stil življenja in ni mi žal, da sem postal poklicni kolesar.

Kako se znajdete v očetovski vlogi? Kakšno popotnico bi radi dali svojim otrokom?

Težko je zato, ker ogromno časa preživim stran od doma. Toda, ko se vrnem v Slovenijo, poskušam čim več časa preživeti z otroki, tako da me to zelo veseli. Vse je tako, kot sem si želel, zato sem srečen. Svojim otrokom želim, da bi lahko živeli tako, kot si bodo zastavili. Treba jih je naučiti odgovornosti in vztrajnosti, pa tudi pridnosti. Toda konec koncev, mi jim predamo svoje vrednote in svoj način življenja. Tako da je težko kaj drugače narediti.

Tukaj, v vašem kraju, imate zares lepo naravo, kje najraje preživljate čas z družino?

Ko se vrnem v Slovenijo, se imamo tukaj zares lepo. Vedno najdemo tiste kotičke, ki so primerni za otroke. Tudi do Ljubljane na primer ni daleč, tako da idej ne zmanjka.

Kaj pa najraje počnete, ko imate čas samo zase? 

Kadar nisem na kolesu ali ne preživljam časa z otroki, precej rad berem. Poleg tega zelo rad tudi kuham. Ko se po toliko časa vrneš iz tujine, pa te zagotovo čaka še veliko drugih stvari, ki jih je treba postoriti. Toda ja, z družino se imamo luštno.

Precej radi berete, je bil to povod za vašo biografijo?

Za knjigo sta me spodbudila avtor Uroš Buh in urednik Boštjan Svete. Čutila sta, da manjka takšna literatura na slovenskem tržišču. Želela sta si neko dodano vrednost za bralce. Sam sem se nato strinjal s projektom. Odzivi na knjigo so zelo pozitivni, lepo se bere, pravijo bralci. Mogoče so me sedaj spoznali še s kakšne druge plati ali pa malo bolj od blizu, kot so sicer vajeni.

Lahko rečemo, da imajo knjige posebno mesto v vašem življenju? Imate kakšno najljubšo?

Ja, zelo pomembno je, da veliko beremo in da iz vsake knjige potegnemo nekaj novega. Kašen nauk, zgodbo, stvar, ki nam lahko olajša življenje. Pomembno je torej predvsem branje, bolj kot iskanje tiste knjige, ki bi bila najpomembnejša za nekoga. 

Ni skrivnost, da imate veliko dobrodelno srce, da radi pomagate drugim. Kaj vam to pomeni?

Zdi se mi prav, da damo nekaj sebe nazaj v lokalno okolje, da pomagamo tistim, ki imajo več težav. Da smo v pomoč tistim, ki težje shajajo. To je zame zelo pomembno, ker se potem tudi sam počutim veliko bolje. To me razveseljuje in mi daje pozitivno energijo.