Bilo je ponedeljkovo dopoldne, sonce je ozračje ogrelo že na dobrih 20 stopinj celzija, na obrobju Rima, natančneje v predelu Conca d'Oro pa se je že bohotil mural z rožnato podobo Tadeja Pogačarja. Zmagovalca 107. Dirke po Italiji. Rimska smetana z županom Robertom Gualtierijem na čelu je slavnostno namenu predala poslikavo, prisotnost naboljšega pa je bila tisto, kar je številne predstavnike sedme sile še zadnjič v sklopu Gira nagnalo, da so se s podzemno železnico pripeljali do predela, kjer je poslikava. 

Pogačarju so pokazali, kako skrbijo za varnost koles, da imajo na postaji celo omare, v katere uporabniki zaklenejo prevozna sredstva, predvsem pa so mu, vidno izčrpanemu od 21-dnevnega dirkanja in številnih obveznosti od ponedeljkovega ranega jutra naprej, hitro dali mir. Z novinarskim kolegom, Cirom Scognamigliem z Gazzette dello Sport sva vse skupaj le opazovala, vidno nezainteresirana za dogodek. Čakala sva, da Pogi opravi še z zadnjo obveznostjo. Oba prijetno utrujena od poročanja, čakala na sklepno izjavo, pogovor, ko mi je Ciro zastavil vprašanje: "Kdo je najbolj priljubljen športnik v Sloveniji? Je to Tadej? Ali Luka, Benjamin Šeško mogoče?" Odgovor: "Če gledamo, da je Luka Dončić prisoten na ameriškem trgu, kjer je superzvezda, planetarno pa zagotovo sodi v skupino najvplivnejših športnikov, potem je on zagotovo korak pred konkurenco."

Ko ti vprašanje ne da miru 832 kilometrov in še danes

Naštel sem še nekaj športnikov, saj je Slovenija planetarni fenomen. In še sem našteval. Od pregovorno najpomembnejše postranske stvari na svetu, do športov, ki dnevno rastejo v vseh pogledih, zahvaljujoč Slovencem. Denimo zahvaljujoč Janji Garnbret športno plezanje, saj biti, kot pravijo Američani GOAT (največji vseh časov) nekega športa, ni mala stvar. Morda v očeh tistih, ki tega neskončno zahtevnega športa ne priznavajo, to ni nekaj velikega. A vrnimo se k Pogačarju, mojstru vrtenja pedal, ki so ga Italijani vzeli za svojega, prihajali na prizorišče etap s slovenskimi zastavami. Zakaj? Ker gre za športnika, ki spreminja kolesarski svet, ki navdušuje kjerkoli se pojavi, očara staro in mlado. Šov, ki ga začini s potezo več pa je tisto, kar pušča odprtih ust tako kolesarske legende, kot večne kritike, tiste, ki v kolesarski Sloveniji priznavajo le uspehe Primoža Rogliča. 

Brez dvoma – oba sta fenomenalna, šampiona, Roglič tisti, ki je kolesarsko dokončno prebudil Slovenijo, Pogačar tisti, za katerega nihče ne ve, kje so njegove meje in edini Slovenec, ki se lahko od nedeljskega večera naprej phvali z zmago na Touru in Giru. Živi kolesarstvo, uživa podporo zaročenke Urške Žigart, ki kot kolesarka razume dnevno odrekanje. Športnik s Klanca pri Komendi je z menjavo trenerja zadel v polno, spremenjen način dela, ga oddaljuje od morebitne zasičenosti vrtenja pedal, podpora ekipe ni niti za hip vprašljiva. Vloge so jasno razdeljene, zadovoljstvo na obrazih moštvenih kolegov pa vseskozi prisotno. Tudi vseh, ki skrbijo, da ekipa deluje, kot dobro namazan stroj. In še danes, po 832 kilometrih iz Rima do rodnega Celja uglednemu poročevalcu, ki je na Gazzetto prišel leta 2003, ne bi mogel pravilno odgovoriti. Karkoli rečeš je napačna ocena za nekoga drugega. Morda bi rekel – VSI so najbolj priljubljeni, vsak na svoj način navdih, saj je Slovenija fenomen, slovenski športniki pa tisti, ki so sposobni pisati zgodovinska poglavja v praktično vsaki športni disciplini.

Tudi nogometaši. Uvrstitev na evropsko prvenstvo je nekaj izjemnega. Nepredstavljivega, glede na težave, s katerimi se slovenski klubski nogomet sooča. Benjamin Šeško pa je eden gradnikov te izjemne športne pravljice. Biti na Euru v Nemčiji so sanje mnogih, uspe redkim. Tudi najboljšim se zalomi, zato bo letošnje poletje, ko so na sporedu tudi olimpijske igre, priložnost, da se tisti, ki so izvoljeni na najrazličnejše položaje usedejo za isto mizo in temeljito pogovorijo. 

Pomagajo podhranjenemu športu. Medalje in zmage se ne zgodijo, ampak so plod dolgoročnega procesa, ki se imenuje vzgoja. Začne se doma, nadaljuje v vrtcu, šoli, klubih ... Tik pred odhodom na sklepni del Dirke po Italiji sem imel priložnost sesti za isto mizo s športnim strategom, ki ga zelo cenim. Ni Slovenec, a je v nekaj tednih dodobra spoznal naš sistem. Videl, da imajo mladi neskončno radi šport, videl, koliko jih nosi dres Luke Dončića, koliko jih kolesari, koliko in v čigavih dresih igrajo nogomet. A videl je nekaj, kar je zaskrbljujoče. Občutil bolečino, ki jo prinaša slovo talenta, ki zaradi neurejenosti v klubu, športni panogi, ne vidi prihodnosti v tem, kar je predstavljalo njegov vsakdan leta in leta. 

In to je tisto, kar je potrebno urediti. Ker bazen talentov se vsako leto prazni ... Luke, Tadeji, Benjamini, Janje pa se ne rodijo vsak dan.