Jan Tratnik odkrito o motnjah hranjenja

Obstaja skupina športov, kjer je telesna teža lahko odločilen dejavnik pri doseganju uspehov. Dvakratna olimpijska prvakinja Janja Garnbret že dlje opazuje trend v športnem plezanju in javno se je pred časom vprašala, kdaj bo tekmovala z okostnjaki.

Med biatlonci je tovrstno težavo opisala Švicarka Lena Häcki Gross, snaha nekdanjega trenerja slovenske reprezentance Ricca Grossa, znane so težave nemškega skakalca Svena Hannawalda in tudi slovenskega skakalca Bora Pavlovčiča, na dolgih progah je odvečna teža lahko težava v atletiki, smučarskem teku, ...

Tudi v Sloveniji je problem prisoten. Aktivno se s težavo spopada Fakulteta za šport, pa tudi različni psihologi, ki delajo v športu. Redki pa so tisti, ki se izpostavijo.

Med kolesarji je o tem javno pred leti denimo spregovoril Jani Brajkovič, zdaj na pasti vrhunskega športa in motnje hranjenja opozarja tudi Jan Tratnik, v novi sezoni član ekipe rojaka Primoža Rogliča Red Bull-BORA-hansgrohe. Odkrito je priznal, da se je pred leti spopadal z bulimijo.

Tratnik je v intervjuju za CyclingWeekly priznal, da je padel v začarani krog, ko ga je premalo zaužite hrane pripeljalo do prenajedanja, iz strahu, da bi se zredil, pa se je prisilil k bruhanju. "Nisem prenesel občutka lakote, zato sem se raje najedel preveč. A ker me je bilo strah, da bi se zredil, sem se znašel v začaranem krogu, iz katerega nisem znal pobegniti," je dejal 34-letni slovenski reprezentant.

Sam pravi, da so se težave začele leta 2011, ko je prestopil v belgijsko kolesarsko ekipo svetovne serije Quickstep. "Opravili smo nekaj testov in ko smo videli moje vate na kilogram, je nekdo namignil, da bi bil lahko res zelo zelo dober v klanec, če bi izgubil še nekaj kilogramov," je dejal Tratnik in nasvet seveda poslušal.

A rezerv za želeno ni bilo. "Ker sem imel malo maščobe, je bilo težo zelo težko izgubiti. Tako se je začelo," se obdobja pri svojih 21 letih spominja slovenski kolesar. "Obroke sem zmanjšal na minimum, a je bilo to zelo težko, saj sem izgubljal tudi mišično maso. Ves čas sem bil lačen, dobesedno sem stradal."

Šele kasneje je kolesar spoznal, da je naredil prav vse, kar so mu svetovali trenerji, ni pa poslušal svojega telesa. "Zdravnik je zahteval, da svojo težo znižam na največ 60 kilogramov, na pripravljalnem kampu sem jih takrat imel 64. Potem se je vse podrlo," je razložil.

"Mislim, da moje telo potrebuje vsega po malem. Če imaš normalne obroke in ješ zdravo hrano, ne moreš zgrešiti. Če sem lačen, jem več, in če nisem, jem manj. Ne oziram se na kalorije, to prinaša preveč stresa," pa je nov pristop pred časom za Siol razložil kolesar, ki tovrstnega vmešavanja ne pusti več.

A pot iz začaranega kroga ni lahka in Tratnik pravi, da je pomembno tudi priznanje in da o zadevi spregovoriš. "Res moraš verjeti, da je to možno premagati. Najboljše, kar lahko narediš, je, da o tem spregovoriš in poveš bližnjim, a nisi sam v tem. Dolgo sem bil preveč sramežljiv, da bi ljudem povedal."

Po nekaterih raziskavah naj bi bilo kar 20 odstotkov vseh športnikov izpostavljenih tveganju, da se soočijo z motnjami hranjenja. Ob bulimiji pa se največkrat omenjata anoreksija in sindrom Red-S.