Domen Novak še naprej za Bahrain Victorious: 'Moja najboljša leta še prihajajo'

Kako potekajo priprave pred novo sezono? Kje načrtujete glavni del priprav?

Letos sem začel kakšen teden kasneje kot prejšnja leta, ker sem imel nekatere obveznosti. S ponedeljkom sem začel pripravljalno obdobje. Imam več fitnesa in hoje, dvakrat na teden pa tudi kolo ali gorsko kolo. Do osmega decembra sem doma, potem pa gremo na skupinske priprave v Alteo v Španiji. Za praznike bomo doma, nato sledijo še ene priprave januarja. 

Konec oktobra ste prvič postali oče. Mislite, da vam bo v prihodnje težje biti toliko zdoma ali ste na to že navajeni? 

Eni pravijo, da je težje. Drugi pa, da imaš še večjo motivacijo, da se še bolj potrudiš unovčiti vsak dan, ko si od doma. Bomo videli, kaj bo pokazalo naslednje leto. 

Kako je s pogodbo za prihodnje leto? Na internetu o tem ni podatkov.

Pogodbo sem podaljšal z Bahrain Victorious. Zahvaljujem se jim, da so mi dali še eno leto priložnosti. 

Ste si želeli ostati v Bahrainu? Ste imeli na mizi tudi ponudbe drugih ekip? 

Želel sem ostati, ker se tu dobro počutim, čeprav je bila letošnja sezona slaba. Pestile so me bolezni in nikakor se nisem mogel sestaviti. Ni bilo ravno briljantno, a dali so mi priložnost, ki jo bom skušal unovčiti. 

Ste se zavoljo slabše sezone zbali, da vam podaljšanja ne bi ponudili? 

Ni bilo enostavno. Tudi na to pomisliš. Veliko mladih je, ki pridejo na novo. Jaz nisem več med najmlajšimi, sem nekje na sredini, zato pomisliš, da pa mogoče res ne boš dobil pogodbe. Ampak smo na koncu rešili, tako da sem lahko miren. 

Prvič po letu 2016 se je zgodilo, da niste nastopili na eni od tritedenskih dirk. Zakaj? Je bila to bolj vaša odločitev ali odločitev ekipe? 

Na dirki po Kataloniji (konec marca, op. a.) sem zbolel, nato skoraj prišel nazaj, a sem začel prehitro trenirati in sem se spet – po kolesarsko bi rekli – skuril. Potreboval sem kakšna dva meseca, da sem prišel nazaj, ampak še vedno nisem bil na tistem pravem nivoju, kot sem bil recimo lani na Giru. Zato smo se z ekipo odločili, da je bolje, če spustim še Vuelto. Tudi zato, ker mi vročina ne odgovarja najbolj, raje imam mraz.

Ste z ekipo o koledarju za naslednjo sezono že kaj govorili? 

Zaenkrat še nismo ničesar dorekli. Vse se dogaja na prvih pripravah. Načeloma naj bi bila sezona podobna kot lanska. Imam v glavi, kje bi rad dirkal. A bomo videli, kako se bomo dogovorili in kakšne bodo možnosti. 

Z Vuelte in Gira že imate izkušnje. Verjetno bi radi v prihodnje okusili tudi slast dirke po Franciji?

Ja, Tour je Tour. To sem si vedno želel, o tem sem sanjal. Ko bo prišel čas, ko bom dovolj dozorel – vsi pravijo, da je to posebna dirka – me bo ekipa poslala tja. Mogoče nastopim drugo leto, mogoče ne. To bo odločila ekipa, bomo videli. 

Pa čutite, da ste pripravljeni? 

Ne vem, ker Toura še nisem vozil. Mogoče je prisotnega nekaj strahospoštovanja. Če bo ekipa rekla, da me bodo dali na Tour, potem grem. Ne bom pa silil tja, ker ima ekipa več izkušenj kot jaz. Če bodo rekli ne, potem ne. Želim si, a nočem z glavo skozi zid. Da bi šel na Tour samo zato, da bi lahko rekel, da sem ga štartal, to ne. Ne bi rad samo štartal, rad bi dirkal. To je velika razlika. 

Tako boste še naprej eden od le sedmih Slovencev v World Touru. Si to štejete v posebno čast, morda tudi kot dodaten pritisk?

S tem se ne obremenjujem. Vsak kolesar si zasluži svoje mesto v ekipi. Nisi zastonj del World Toura. Je pa par fantov, ki so v špici. Vsi ne moremo biti tam. Ostali smo pomagači, ki pomagamo po svojih najboljših močeh, da so naši kapetani najbolj pripravljeni za ključne trenutke.

Opažate, da ste Slovenci, tudi tisti, ki ste običajno v vlogi pomočnikov, v karavani na račun vseh uspehov deležni več spoštovanja kot pred leti? 

Ta odnos se je malenkost spremenil. A tudi že prej, kdor je dirkal za tuje klube, je bil spoštovan. Vedno smo imeli kolesarje, ki so bili zelo cenjeni. Mogoče nas ni bilo sedem, so pa bili vedno trije ali štirje zelo cenjeni pomočniki oziroma zelo dobri kolesarji.  

Mislite, da bo tistim, ki bodo prišli za vami, lažje zaradi uspehov vaše generacije?

Ne vem. Mladi imajo trenutno večje možnosti, da pridejo v tuje klube, ker ljudje bolj spremljajo slovensko kolesarstvo. Mislim, da imajo malenkost boljše možnosti, kot smo jih imeli mi, da pridejo na najvišjo raven. Če si dovolj dober, boš dobil priložnost, a potem jo je treba tudi izkoristiti. 

So se ob številnih slovenskih uspehih v zadnjih sezonah povečali tudi vaši apetiti? Da bi tudi sami kdaj dirkali na rezultat, četudi za ceno tega, da bi vozili v eni od manj znanih ekip, denimo v kontinentalni seriji (Pro Tour).

Ne. Ker Pro Tour je Pro Tour, World Tour pa je čisto nekaj drugega. Če sem dovolj dober in se mi vse poklopi, lahko tudi jaz naredim dober rezultat. Ne, da bi dirkali samo name, ampak če recimo naš kapetan odpove in se mi ponudi priložnost. Zaenkrat sem zadovoljen z vlogo pomočnika in to tudi dobro opravljam. Če pa se bo kdaj ponudila še kakšna druga priložnost, jo bom skušal izkoristiti. 

Kako je bilo nastopiti na letošnjem svetovnem prvenstvu kot del tako zvezdniške zasedbe? Ste bili razočarani, da se domov niste vrnili z želeno kolajno?

Svetovno prvenstvo je vedno tombola. Ne zmaga vedno najboljši. V takšni zasedbi, ko smo vsi najmočnejši Slovenci skupaj, nastopamo le enkrat letno. Mislim, da smo svoje delo vsi naredili brez napak. Ampak SP je SP. Eni so dobri samo tam, pa jih prej ni celo leto, drugi pa so celo leto dobri, na SP pa ne. Vsi smo naredili 110 procentov in nimamo si česa očitati. Na koncu so imeli drugi več energije. 

Kako ste doživljali neverjetno vzdušje ob progi? 

Mislim, da je bilo letošnje prvenstvo v pravi kolesarski deželi. Od prvega do zadnjega kilometra so bili navijači, tako da je bilo res neverjetno vzdušje. Prvič po dveh letih, odkar je covid, da je bilo res tisto pravo vzdušje, kot ga opisujejo kolesarji, ki so vozili na Touru. Res so mi šle kocine pokonci. 

Veliko se je govorilo o odlični kemiji v reprezentanci. Ste med sezono v stiku tudi s tistimi, ki vozijo za druge ekipe?

Ja, res smo se dobro ujeli. Tam (na svetovnem prvenstvu v Flandriji, op. a.) smo bili že od srede, tako da smo imeli nekaj časa za sprostitev, pogovor in da smo skupaj spili kakšno kavo. Aktivnih kolesarjev pri nas je kakšnih 30, 40 in vsi smo v kontaktu.

Kako ste pospremili uspehe ekipnega kolega Mateja Mohoriča? Na dirki po Franciji je zablestel z etapnima zmagama.

To je bilo dvojno veselje. Eno je veselje, ki ga doživiš, ker je v tvoji ekipi, drugo pa, ker je Slovenec. Letos je imel Matej odlično sezono. Upam, da bo naslednja podobna ali še boljša. 

Mohorič je leto starejši od vas. Morda je lahko tudi to motivacija, da bo prihodnja sezona za vas občutno boljša, tako kot je bila zanj letošnja? 

V sodobnem kolesarstvu leta niso pogoj. Imamo mlade kolesarja, kot sta Tadej Pogačar in Egan Bernal, ki pridejo in so takoj dobri. So pa drugi ekstremi, kot je Alejandro Valverde, ki so stari okoli 40, pa še vedno dobro dirkajo. Mislim, da moja najboljša leta glede izkušenj in pripravljenosti še prihajajo. Bomo videli, kaj bo prinesla druga sezona.

Ko govorimo o slovenskih uspehih, ne moremo mimo Primoža Rogliča. Dve sezoni ste pri Adrii dirkali tudi z njim, skupaj sta nastopila na številnih dirkah. Kako ste takrat gledali nanj? 

Ko sem bil še mladinec, on pa je ravno prišel k članom, sem si rekel: "Kaj jemljejo tega rekreativca? Drugo leto pa bo zame zmanjkalo prostora." Ampak potem sem prišel tudi jaz k članom naslednje leto, hitro smo se poklopili, imeli smo se zares lepo. V zadnji Rogličevi sezoni v Adrii (2015, op. a.) smo imeli neverjetno leto. Skoraj povsod, kjer smo nastopili, smo zmagali. Uživali smo. Če bi te kolesarje še enkrat dali skupaj, bi spet zelo dobro dirkali. Tisto leto je bilo neponovljivo.

Ste v ekipi že takrat vedeli, kakšen potencial ima? Ste razmišljali, da bi lahko bil kolesar za največje dirke?

Vedeli smo, da je dober, ampak nihče si ni upal napovedati, kje je meja. Ker kontinentalna liga je nekaj povsem drugega kot World Tour. Tam se vse začne na novo. 

Kako pa je prišlo do vaše selitve v Bahrain? Je kak rezultat v Adrii še posebej izstopal ali je bil to bolj rezultat nenehno dobrega dirkanja? 

Zbral sem nekaj belih majic (za najboljšega mladega kolesarja, op. a.). Nisem zmagoval, a vedno sem bil v igri. Imel sem tudi nekaj uvrstitev med najboljših pet ali deset. To se je potem nabiralo in ponudili so mi priložnost, ki sem jo zagrabil. To bo moja šesta sezona v World Touru. Imam vzpone in padce, eno leto gre pripravljenost zelo gor, letos pa denimo nisem blestel. A vedno pravim, da dve sezoni ne moreta biti slabi. Če bom dovolj dober, potem tudi rezultati ne bodo izostali, posledično pa tudi ne pogodba za naprej. 

V sezoni 2017, vaši prvi v World Touru, sta bila člana Bahraina tudi italijanska zvezdnika Vincenzo Niballi in Sonny Colbrelli, ki je še zdaj vaš sotekmovalec. Je bil to za vas velik preskok? 

Za prvo leto težko komentiram, ker nisem znal skoraj nič italijansko. Italijani malo govorijo angleško, zato sporazumevanja ni bilo veliko. Z Niballijem sem veliko dirkal in se od njega tudi dosti naučil. Z njim sem bil na Vuelti in na dirki po Lombardiji, ki jo je dobil. Ko si prvo leto član ekipe, vsi malce drugače gledajo nate, tako da nisva imela nekega posebnega odnosa. Sonny pa je zelo dober fant in se kot klubska kolega dobro razumeva. 

V tisti sezoni je za ekipo poleg vas dirkalo še pet Slovencev. Verjetno vam je bilo prilagajanje na najvišji nivo zaradi tega lažje? Pa še zdaj velja Bahrain Victorious za slovensko obarvano ekipo.

Res je, veliko je Slovencev v ekipi, od osebja do kolesarjev. Prvi dve leti so mi fantje zelo pomagali. Prišel sem kot 21-letni fant in ne veš, kaj te čaka. Kdaj te je preveč strah, pa te potem oni pomirijo, saj več kot dirka tako ali tako ne more biti. Če si dal vse od sebe, si nimaš česa očitati. 

Eni sanjajo o rumeni majici, drugi o tem, da bi nastopili na Touru. Kakšne so bile vaše kolesarske sanje, ko ste bili v najstniških letih? 

Vsak sanja, da bi rumeno majico pripeljal na Elizejske poljane. A eno so sanje, drugo pa resničnost. Vem, da lahko nastopim na Touru. Če sem optimalno pripravljen in imam malo sreče, se lahko borim tudi za etapno zmago. Ne morem pa se boriti za generalno razvrstitev, to je resničnost. Če bom enkrat nastopil na Touru in ga končal, bom zadovoljen. Ker ni veliko Slovencev z nastopi na vseh treh Grand Tourih. 

Leta 2019 ste dosegli doslej edino zmago, ko ste postali državni prvak na cestni dirki. Vam bo za vedno ostalo v spominu, da ste ugnali Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča? 

Bo, ampak državno prvenstvo je posebna dirka. Tako se je odvilo, da sem se dobro počutil, bil v begu in zmagal. Medijsko sem bil zelo izpostavljen, ker sta bila tam tudi Roglič in Pogačar. Teoretično sem oba premagal. 

Kako je bilo naslednje leto dirkati v majici državnega prvaka? 

So plusi in minusi. Kdaj pa kdaj so me na okrepni postaji zgrešili, ker imaš drugačno majico in dokler se te ne navadijo, te lahko zgrešijo oziroma kakšnega bidona ne dobiš. So pa tudi plusi. Marsikje si omenjen. Včasih sem lahko štartal iz prve vrste, kar ti zelo olajša delo, če si želiš priti v beg. 

Kaj pa je vaša največja neizpolnjena želja v kolesarski karieri? 

Etapna zmaga na Grand Touru. Mislim, da to lahko dosežem, če sem optimalno pripravljen in se mi nasmehne malo sreče. Po tem najbolj hrepenim. Slej ko prej se ti enkrat poklopi. Bomo videli, mogoče se mi naslednje leto, mogoče čez pet. To bom delal z veseljem, upam, da bom pri tem čim bolj užival, kar je moj glavni cilj. Potem bomo pa videli. Če pride (zmaga, op. a.), pride, če ne, pa ne. Ker mislim, da moraš imeti tudi malo sreče, ne samo, da si izjemno dober.