Bili so tam, ko je Roglič pisal zgodovino

Če se je med letošnjim svetovnim nordijskim prvenstvom v Planici na sončni strani Alp besnelo, kako je mogoče, da hodijo gostje spat čez mejo, je bila tokrat slika obrnjena. Udeleženci Dirke po Italiji so prespali v Sloveniji, čeprav je bil štart gorskega kronometra znamenitega Gira v Trbižu.  

Že v petek zvečer so lahko sprehajalci občudovali velike servisne tovornjake sodelujočih ekip, okoli katerih je mrgolelo pridnih rok, največ ljudi pa se je seveda zgrinjalo k rumeno-črni potovalni karavani. Jumbo Visma je namreč tista za katero vozi naš kolesar Primož Roglič, katerega uspehi so napovedovali, da se v soboto obeta nov slovenski kolesarski praznik.

Pozno zvečer so k hotelom pripeljali še ekipni avtobusi, ki pa so bili prazni. Kolesarje so iz prejšnje etape, ki se je končala v Cortini d'Ampezzo, posedli v avtomobile, da bi lažje premagali vse te gorske ceste in bili čim prej na večerji, masaži, v postelji.

Vedeli so le, da gredo 

Kaj vse je to noč rojilo po glavi Rogliču, verjetno ne bomo nikoli izvedeli. Vedel je, da za vodilnim Geraintom Thomasom po etapi v Cortini zaostaja 26 sekund, a je novinarjem vseeno zagotovil, da verjame v skupno zmago. 

Za Slovence pa sploh ni bilo nobenega dvoma. Ukvarjali so se le z logistiko, večerni pogovori so se vrteli samo okrog tega, kje si ogledati Primoževo zmago. Spodaj v Trbižu, v bližnji Ovčji vasi oziroma Valbruni, kjer so bili postavljeni veliki zasloni za skupinski ogled, ali pa kar na samih Višarjah, čeprav je bilo odmerjenih 3000 kart za gondolo že zdavnaj razprodanih.

Smer: Trbiž

Že zjutraj so iz smeri Kranjske Gore na pot proti Italiji krenile množice navijačev. Pri Ratečah je bilo presečišče, tisti s kolesi so nadaljevali pot naravnost po kolesarski stezi vse do Trbiža, ostali pa so zavili levo v Planico, kjer je bila postaja brezplačnih krožnih prevozov, ki jih je organizirala trbiška občina.  

Za kolo sta se odločila Trboveljčana Milan in Marinka, ki sta se napotila v Valbruno oziroma Ovčjo vas, saj so tam postavili velike zaslone za skupinski ogled Gira.

Na avtobus pa je čakal Jože s svojo družbo. Iz Radencev so bili, kolesarska sekcija. Že lani so bili na Giru, ko je ta v Posočju zavil skozi Slovenijo, pa tudi predlani, ko je peljal po Goriških brdih.

Za Primoža peš iz Radomelj na Višarje

Na avtobusu je tudi družba iz vasi Rova pri Radomljah, pet odraslih in trije otroci. Nosijo palice, načrtujejo, da bodo šli peš na sam vrh Višarij. Zaradi strogih omejitev, ki so jih postavili organizatorji, sicer ne vedo, če bo zgoraj ob progi prostor za vse, ker pa bo Roglič štartal med zadnjimi, se bo med spustom lahko že mračilo, pravi Iztok. Metod razmišlja o čelni lučki, ki jo je pustil v avtomobilu, potem pa se obrne k Iztoku: "Ampak pomoje bo Primož kar potegnil, ko bo videl toliko ljudi."

Iztok pa nam pripoveduje o bratrancu Gorazdu. Štartal v petek zgodaj od doma v njihovi vasi in se napotil peš vse do vrha Višarij. Prespal je v Kranjski, nato pa v soboto zjutraj nadaljeval pot. "Če Primož trpi tri tedne, bom pa tudi jaz ta dva dneva," Iztok povzame njegove besede. Kot pravi, se je v podporo slovenskim športnikom odpravil peš tudi na finale svetovnega pokala v Planici, potem ko so naši orli na predhodnem nordijskem SP-ju postali ekipni svetovni prvaki.

Rožnate ulice

Avtobus ustavi nekje pri Trbižu in navijači se bolj ali manj na slepo razkropijo naokrog. Blaž je z Bogi sprva sicer načrtoval, da bosta dopoldne najprej šla v Tamar, a potem sta se odločila, da zaradi boljšega vzdušja raje kar ves dan preživita na italijanski strani.

Na štartu v središču Trbiža že dobro uro pred začetkom, načrtovanim za 11.30, čakata Cvetka in Martin. "To je dogodek, ki ti da energijo za naprej," sta zadovoljna. Najprej si nameravata ogledati start, potem pa se bosta prilagajala glede na dogajanje. "Od zadnje postaje teh mestnih krožnih prevozov je pet kilometrov, hčerka zdaj hodi tja," pravi Cvetka. "Za Giro so to majhne razdalje," se zasmeji Martin, ko vidi vprašujoč pogled.

Na progo spustijo prvega kolesarja in gorski kronometer se uradno začne. Že sredi Trbiža so v ospredju slovenske barve, zastave, dresi. Ampak tudi Italijani so vneti navijači. Andrea in prijatelji so prepotovali 550 kilometrov od doma v bližini Ancone, da bi si skupaj ogledali etapo za konec Gira. Prespali bodo v bližnjem rudarskem mestecu Cave di Predil pod mejnim prehodom Predel, nato pa se bodo vrnili domov.

Mateja je s sinovoma Anžetom in Žigo zjutraj prišla iz Velenja, njen Andrej pa je v Kranjsko Goro prišel že tri dni prej, saj so s prijatelji kolesarili.  

"Kolesarstvo je res v vzponu," zadovoljno prikima Franc iz Krškega. "Ko sem bil še mlad in je šel Giro skozi Slovenijo, ni bilo skoraj nič ljudi." Vesel je tudi, da se je spremenila kultura voznikov: "Vedno več jih namreč tudi samih kolesari in so bolj pozorni. Moja žena pravi, da bi moral vsak, ki gre delat vozniški izpit, najprej prekolesarit 500 kilometrov po mestu," v šali doda.

Na Višarje ali pod njih

Po prvih nekaj tekmovalcih zanimanje sredi mesta rahlo upade, treba je poiskati nov položaj, saj so do Rogličevega štarta še dolge ure. Rekreativni kolesarji so se večinoma odpravili proti Valbruni,  saj se je v bližini te vasice začel vzpon gorskega kronometra, kar je bilo odlično mesto za ogled dirke.

Številni pa so se odločili, da gredo proti cilju, na sam vrh Svetih Višarij. Organizator je sicer postavil stroga pravila, saj so dejali, da je na vrhu premalo prostora, zato so v prodajo dali le 3000 kart za gondolo, poleg tega so izpostavili, da bo ogled ob progi mogoč le čisto na začetku vzpona na Monte Lussari in tik pred ciljem.  

Slovencev pa niso ganile nobene omejitve. "Če nam ne pustijo gor z gondolo, čeprav zdaj sredi dneva na vrh vozijo prazne kabine, bomo šli pač peš. Če lahko pozimi tole presmučamo, bomo zdaj pač prehodili," so se pridušali, ko so grizli kolena v strm hrib. Treba je bilo prilezti na skoraj 1800 metrov nadmorske višine.

Morje slovenskih zastav in zastavic

Po izstopu iz gondole smučarje in pohodnike pozdravi rdeč srček, skozi katerega najprej fotografirajo idilično gorsko vasico na vrhu. Tokrat je bil srček praktično neopazen, saj ga je zasenčil drug prizor. Morje slovenskih zastav, ki so ponosno vihrale. Eno izmed njih je nosil Rajko iz Moravč.

Bil je eden tistih srečnežev, ki se mu ni bilo treba spotiti. Karto za gondolo je kupil že takoj, ko so prišle v prodajo. Zanjo je odštel 22 evrov, še tri evre je primaknil za parkirišče v Trbižu, tako da je za 25 evrov dobil celotno logistično udobje. "Odlično je," se je navduševal, ko je pokazal z roko okoli sebe. In res je bilo.

Naleteli smo na enega bolj sproščenih vzdušij, kar smo mu bili priča na terenu. Ljudje so poležavali po travnatem pobočju, nekateri so dremali, drugi zrli v modro nebo. Številni v kratih rokavih, bosi. Ljudje so malicali, otroci so se igrali, v ozadju je igrala glasba. Praktično ob vsaki razgrnjeni odeji pa bila slovenska zastava ali pa vsaj kakšna zastavica.

Rožnati flamingo po imenu Primož

Roland, ki je prišel iz Avstrije, ni imel zastave, imel pa je nenavadno naglavno pokrivalo. Večer prej si je z ribiškim laksom na kolesarsko čelado privezal pnevmatiko. Na vrh Višarij je tokrat sicer prišel z gondolo, je pa povedal, da se s prijatelji že pogovarjajo, da bi jeseni na vrh tudi oni poskusili priti s kolesi.

Dva Gorenjca pa sta pripešačila. "Žiga in Žiga," rečeta v en glas. Prišla sta po Romarski poti, pravita, da sta potrebovala samo uro in tri četrt do vrha. V nahrbtniku sta nosila vodo, pivo, sendviče in navijaške rekvizite. Na Rogliča tako čakata s trobljama in ogromnima navijaškima klobukoma.

Še bolj pestro prtljago je imela družba iz Griž pri Žalcu, Griške kite si pravijo. Šli so že na prvo gondolo ob 8.00 in na vrh Višarij pritovorili napihljiv bazenček in rožnatega flaminga. "Kako mu je ime? Ja, Primož, kako pa," so jasni.

Postavili so se na drugo stran hriba, 600 metrov pred ciljem in tudi tam prizor ni bil nič kaj drugačen. Kamorkoli si pogledal, slovenska zastava. Nestrpno so čakali, da se je kazalec ure premaknil proti peti in se bo Roglič končno pripravil na štart.

Zamejski Slovenci so goste koče pri Juretu kratkočasili z godbo, trinajsterica pa nas je prepričevala, da bo Roglič vsekakor zmagal: "Prišli smo iz Gorice, imamo pohano, vino, pivo in Rogla naj zmaga, to je to." 

Pozneje smo v gondoli navzdol izvedeli, da je moški del družbe sklenil tudi interno stavo - če bi Roglič res zmagal, si bi morala Klavdij in Robi, ki se zdaj brijeta, vse do konca avgusta pustiti rasti lase, preostala četverica pa obratno, oni bi se morali pobriti.

In Primož Roglič je nazadnje res poskrbel, da bo morala goriška šesterica spremeniti svoj videz. Po infarktnem vzponu, ki ga je zaznamovala sneta veriga, je kazalo, da je že vse izgubljeno.

Višarje so se prijele za glavo, saj se je zdelo, da Rogla zaostanka ne bo mogel nadoknaditi. Pa ga je! Številni navijači, ki niso imeli pogleda na veliki zaslon, sploh niso dojemali, kaj se dogaja. Mobilni signal je namreč na vrhu nihal med šibkim in neobstoječim, zato niso mogli na napravah spremljati dogajanja na progi. "Kaj, zmagal je? Kdo zdaj? Kako?!" so se slišali nejeverni vzkliki, ko je val spoznanja, pa tudi dima od prižganih bakel, počasi vendarle zajel ves hrib. Primož Roglič je dobil Giro!

Rajanje še dolgo v večer

Nepopisno veselje je dobilo krila. Slovensko rajanje na italijanskih tleh so z nasmehom opazovali tudi domačini. "Rogličev največji konkurent Geraint Thomas je Britanec, vi pa ste naši sosedje. Poleg tega pa je bilo neverjetno videti, koliko vas je prilezlo sem gor in koliko vam je to pomenilo, kako ne bi potem tudi mi navijali za vas," nam je pozneje dejala ena izmed italijanskih novinark, ko smo se vračali v dolino.

Zvečer je omejitev 3000 vstopnic za gondolo morda postala nekoliko bolj razumljiva. Če so se potniki navzgor razporedili od jutra skozi ves dan, so se navzdol seveda opravili vsi bolj ali manj hkrati. Giro se je končal ob šestih popoldne, še ob osmih zvečer pa je bilo treba na prosto mesto v gondoli čakati najmanj pol ure. Tisti vmes so pripovedovali, da so čakali tudi uro in pol.

Po izstopu iz gondole pa večer še ni bil končan. Slavje se je nadaljevalo v paviljonu na spodnji postaji, ki so ga seveda zavzeli Slovenci. In to prav Primoževi najboljši, njegova Lora in prijatelji, ki so v velikem slogu slavili enega izmed največjih uspehov slovenskega kolesarstva, pridružili pa so se jim tudi ostali navijači.

Gorski kronometer na Višarje je bil zadnja resna etapa pred današnjo parado v Rimu, kjer bo Roglič le še simbolično potrdil svoj primat na 106. Dirki po Italiji. In lahko ste prepričani, da bodo tudi v italijanski prestolnici vihrale slovenske zastave.