Kodeljevo daleč od Tivolija

Nova košarkarska sezona je že v polnem zamahu, vsi trije slovenski predstavniki so že globoko zakorakali v regionalno Ligo NLB, ob začetku tega tekmovanja pa se je vnovič, tokrat res bolj zadržano kot v bližnji preteklosti, aktualiziralo tudi vprašanje o tesnejšem sodelovanju med Unionom Olimpijo in Geoplinom Slovanom. Ideja o nekakšni umetni združitvi ali povezavi teh dveh ljubljanskih klubov je že precej zlizana in skorajda mrtva ter glede na zaostrene odnose v zadnjih letih naravnost fiktivna, zdi pa se, da niti ob začetku nove tekmovalne sezone sodelovanje teh dveh klubov ni najbolj vzorno. Oba kluba se ta trenutek vsak po svoje krčevito borita za preživetje, ob tem, da se Slovanovci že dolgo počutijo nekako „zgodovinsko“ ogrožene s strani precej večjega Uniona Olimpije in vseh (ne)mogočih poslovnih, medijskih in košarkarskih povezav okoli tivolskega kluba.

Po pravem političnem ali morda kar filmskem prestopu nekdanjega direktorja Geoplina Slovana Janeza Rajglja letos spomladi na isto funkcijo v Tivoli, so se odnosi med kluboma le še poslabšali, predvsem zaradi katastofalnega kadrovanja, neuspešne izmenjave mladih igralcev in še vedno neporavnane odškodnine za igralce, ki so prestopili s Kodeljevega v Tivoli. Zgodilo se je, da so najboljši mladi in nadarjeni moščanski mladci ali odšli v tujino (Emir Preldžić, Gašper Vidmar) ali pa ostali na Kodeljevem, saj nihče razen visokega Mirze Begića ni iz manjšega ljubljanskega kluba zavil proti Tivoliju. Trener Uniona Olimpije Memi Bečirovič si sicer najkasneje po koncu te sezone v svojem moštvu še vedno želi nekatere mlade igralce s Kodeljevega (Jaka Klobučar, Zoran Dragić), vendar je največja ovira pri teh transferjih prav direktor Union Olimpije Janez Rajgelj, ki si je v prejšnjem klubu zaradi svojega neproduktivnega delovanja zaprl praktično vsa vrata. Na Kodeljevem, kjer so so letošnji proračun v višini skorajda milijon evrov večinoma uspešno zapolnili z odškodnino turškega Fenerbahčeja za Preldžića in Vidmarja, se tako poskušajo na noge postaviti povsem sami, brez večjega vpliva in neporebne „asistence“ iz Tivolija, klub pa zdaj vodita prvi operativec Janez Maher in predsednik Borut Razdevšek, šef podjetja Debitel. Geoplinu Slovanu naj bi v ozadju poslovno pomagal tudi nekoč veliki in še vedno dokaj vplivni šef Mobitela Anton Majzelj, zadnja leta pa je bil prav največji slovenski mobilni operater tudi eden največjih sponzorjev kluba in moštva s Kodeljevega.

Na drugi strani Union Olimpija že dolgo nima pravega (kapitalnega) gospodarja, kaj šele pravega pogajalca (generalnega menedžerja) za rešitev neznosne poslovne in košarkarske „blokade“ z Geoplinom Slovanom, tako da naj bi najbolj vplivni člani upravnega odbora na čelu s predsednikom Juretom Ježem že pred novim letom zamenjali tudi hudo spornega direktorja Rajglja. Zato ravno v obdobju, ko se je največji slovenski košarkarski klub znašel sredi zahtevne sanacije oziroma delne prisilne poravnave do največjih upnikov, predstavniki glavnih klubskih pokroviteljev in ljubljanski župan Zoran Janković že previdno iščejo tudi Rajgljevega naslednika. Geoplin Slovan in Union Olimpija tako vse bolj živita in delujeta na dveh preveč različnih bregovih, namesto da bi produktivno sodelovala vsaj pri izmenjavi nadarjenih igralcev in trenerjev, če že ne moreta skupaj dostojno predstavljati ljubljanske (in slovenske) košarke ter obeh športnih blagovnih znamk.