Slovenski plavalci so v kanadskem Montrealu nastopili v zgodovinskih petih finalih. Med tistimi, ki so pokazali največ, so seveda vsi trije posamični finalisti Sara Isakovič, Emil Tahirovič in Blaž Medvešek. Posebno vrednost ima peto mesto Sare Isakovič, ki je za bronasto medaljo na 200 m prosto zaostala vsega 15 stotink sekunde in se kot prva v zgodovini iz slovenskega ženskega tabora uspela uvrstiti med osmerico najboljših plavalk na svetu. Enako zgodovinsko vrednost ima prvi slovenski štafetni nastop, saj je Slovenija z naskokom najmanjša država, ki uspe sestaviti štafeto, pa četudi se je prvi finale končal z diskvalifikacijo.
Tahirovič med elito
Emil Tahirovič je v tem trenutku zanesljivo najelitnejši slovenski plavalec, kar dokazujejo lestvice najboljših izidov vseh časov. Na teh lestvicah se plavalec kranjskega Triglava na 100 m prsno uvršča kar na 15. mesto, na 50 m prsno pa na 17., kar enostavno razloženo pomeni, da je bilo na svetu doslej 14 plavalcev, ki so 100-metrsko razdaljo preplavali hitreje od Tahiroviča in 16, ki so bili hitrejši na 50 metrski razdalji.
"Malce že diši po kovini. Saj poznate vonj na rokah, ki ga imate, če kaj delate s kakšno kovino," ob dosežkih dodaja trener Roni Pikec in nakazuje na Tahirovičeve medalje na lanskem evropskem prvenstvu v 25-metrskih bazenih in letošnjih sredozemskih igrah, zdaj pa bo to za njegovega varovanca cilj na vseh tekmovanjih, saj je reden finalist največjih dogodkov na svetu. Tahirovič je na SP v obeh svojih disciplinah kar po dvakrat dosegel državni rekord ter s 6. mestom na 50 m prsno za mesto popravil svojo najboljšo uvrstitev na SP, bil pa tudi edini slovenski plavalec, ki je nastopil v dveh posamičnih finalih. Z novimi osebnimi rekordi in 10. mestom na 50 m prsno mu je tesno za petami Koprčan Matjaž Markič, ki je pred štirimi meseci zamenjal trenerja in prve "prave" rezultate napoveduje za EP prihodnje leto.
Isakovičeva prijetno presenetila
Najvišjo uvrstitev med slovenskimi plavalci je zabeležila Isakovičeva. Trenerju Mihi Potočniku je vidno odleglo, saj je imel s svojima elitnima varovankama Anjo Klinar in Saro Isakovič cilj, da obe plavata finale SP. Žal se Klinarjeva na 200 in 400 m mešano ni uspela približati lastnemu osebnemu rekordu in uvrstiti v tokrat dosegljiv finale in pri trenerju so se pojavile skrbi, da se ponovijo lanske olimpijske igre, ko je vsaj na 400 m mešano računal na finale, ostal pa brez. Plavalka sama je po zadnjem nastopu odkrila, da za preboj med plavalno elito, brez dvoma so vse uvrstitve med najboljših 16 odlične, potrebuje še kakšen trening več in tudi izgubo kakšnega kilograma. Brez tovrstnih težav pa je Isakovičeva, ki je bila dolga leta v senci uspešnih slovenskih plavalk, prav na letošnjem SP pa ji je uspel zgodovinski uspeh. "Sara ima še veliko rezerve. Predvsem pri moči, pa tudi del v tehniki, taktiki in izkušnjah," je ob tem zadovoljen Potočnik.
Medvešek: Kriv sem sam
Blaž Medvešek se je prvič v karieri uspel prebiti med najboljšo osmerico na svetu na 100 m hrbtno. Žal je kasneje pod lastnimi pričakovanji plaval na 200-metrski razdalji. Tudi 10. mesto na 200 m hrbtno je vrhunski dosežek, a je bilo Medveškovo izhodišče drugačno. Ne glede na zapravljeno priložnost pa je Medvešek edini slovenski plavalec, ki je nastopil v finalu SP v Barceloni, v finalu olimpijskih iger v Atenah in tudi zdaj v Melbournu, zato z 10. mestom v paradni disciplini razumljivo ni zadovoljen. Pri plavalcu njegovega kova je zelo tudi njegov odnos do lastnih dosežkov, saj nikoli ne išče izgovorov za spodrsljaje. "Kriv sem sam. Pri 25-letih se ne morem izgovarjati na tehniko in tudi pogoji so za vse enaki," je bilo eno od odkritih mnenj po neuspehu.
Mankoč na treh polfinalnih nastopih
Peter Mankoč ni uspel ponoviti finala s SP v Barceloni, zato pa je zabeležil tri polfinalne nastope, čeprav se je na letošnje SP pripravljal v zmanjšanem obsegu. Njegov največji dosežek je bil državni rekord na 100 m prosto z 49,22, ki bi ga v polfinalu popeljal do devetega mesta, enako uvrstitev pa bi zabeležil tudi na lanskih olimpijskih igrah, kjer je denimo sloviti Rus Aleksander Popov v polfinalu dosegel stotinko sekunde slabši polfinalni izid.
Štafeta – posebno poglavje
Posebno poglavje pa je slovenska štafeta 4 x 100 m mešano. Resna ideja o štafeti je stara štiri leta, ko so bili slovenski rekordi bistveno slabši od današnjih in izkazalo se je, da je trener Dimitrij Mancevič uspešno načrtoval napredek in razvoj slovenskega plavanja, saj je enako postavo kot zdaj napovedoval že leta 2002, jo uspel leta 2003 pripeljati na 10. mesto na svetu in prvič v zgodovini slovenskega plavanja pripeljati štafeto na olimpijske igre.
V sezoni 2005 so se Mankoč, Medvešek, Godec in Tahirovič kot štafeta prebili celo v finale svetovnih prvenstev. Zanimivo bo vrednost te štafete v evropskem prostoru. Predvsem Jernej Godec je tisti, ki lahko še precej napreduje, obstaja po tudi možnost hitrega napredka denimo "delfinaša" Jerneja Mencingerja ali pa "prsača" Matjaža Markiča ter še koga, ki naj bi slovenski četverici zagotovil še večje možnosti za obstanek v svetovni eliti in vidno vlogo v evropskem plavanju, hkrati pa bi izbrani vrsti zagotovil pomembno nadomestilo za morebitnega poškodovanega plavalca. Za nameček je bil peti finale tudi dovolj za še en rekord, saj Slovenci doslej na SP še nismo imeli pet finalnih nastopov, pa tudi napredek v primerjavi z zadnjim prvenstvom v Barceloni in tremi finali je velikanski. Trenerji pa se še dobro spominjajo časov s prvenstev leta 1998 v Perthu in leta 2001 v Fukuoki, kjer so ostali brez finalne udeležbe.
