Ivanišević: Možnost neuspeha ni obstajala

Goran Ivanišević, slavni teniški igralec, ki je prehodil pot od splitskih Firul do Wimbledona, je eden redkih profesionalnih športnikov, ki so pustili globok pečat v športnem svetu v obeh segmentih svoje kariere – igralskem in trenerskem. Bil je trener Novaka Đokovića, najboljšega teniškega igralca vseh časov, pa tudi Elene Ribakine, sedme teniške igralke sveta, s katero je kratek čas sodeloval. Na začetku pogovora s Slavenom Bilićem se je dotaknil tistega obdobja in svoje odločitve, da se umakne iz njene ekipe:

"Zdaj sem malo na prisilnem premoru ali pa spet na borzi ... Bilo je malo čudno ... Ne bom veliko govoril o tem, lahko pa rečem, da je nekoliko žalostna in čudna zgodba. Zame je bila, še preden sem postal njen trener, najboljša teniška igralka na svetu. Njena igra je najboljša, najbolj preprosta in v tem sem zelo užival. Žal so se zgodile stvari izven igrišča, na katere nisem mogel vplivati in nisem želel biti del tega in del te zgodbe, zato sem se odločil, da je najbolje, da se umaknem. Želim ji vse najboljše v njeni karieri."

O svojih trenerskih izkušnjah je izpostavil, da je vedno verjel v svoje trenerske sposobnosti, okoli sebe je imel ljudi, od katerih se je lahko učil že od malih nog, kasneje pa tudi od svojih trenerjev. Je pa moralo po igralski karieri miniti nekaj časa, kot je poudaril, štiri do pet let "praznine", da je sam sebi dokazal, da je na to pripravljen in da gre v to smer. "Nekako se je vse dobro izteklo po začetku s Čilićem in njegovi zmagi na Grand slamu, US Open, potem Berdych in nato še Raonić. In potem smetana, češnja na torti, kot pravijo, največji teniški igralec vseh časov. Pet let je bilo turbulentnih, bilo je zanimivo, bilo je neverjetno!" je Ivanišević izpostavil obdobje, ko je bil trener Novaka Đokovića.

Na Bilićevo vprašanje, kako lahko teniški trener Đokoviću, ki je najboljši teniški igralec na svetu in eden največjih športnikov na svetu, spremeni udarec, kako ga prepriča, je Ivanišević sebe ocenil kot nekoliko drugačnega trenerja: "Tenis je individualen šport. Pravzaprav je gladiatorski šport, brez stika. In vsak dan moraš biti na 300 odstotkih. Nihče te ne vpraša o zdravju, nihče te ne vpraša, ali zmoreš. In potem srečaš takega genija, kot je Novak, ki mu dejansko vse tisto, kar je bilo dobro danes, jutri ni več."

Povedal je tudi, v čem vidi skrivnost najboljših: "Zakaj so najboljši taki, kot so?! Zakaj je bil Federer najboljši, zakaj je bil Novak najboljši?! Saj je tudi on človek iz mesa in krvi. Sam bi povedal, da ga boli trebuh pred vsakim dvobojem, na tekmi je živčen, a to tudi sam opazim. V tistem trenutku točno vidiš, da bo drugega požrla nervoza. Novaka nervoza ne požre. Vedno ohrani svoj nivo in splava na površje. Zato je najboljši. Zato tudi obstaja ta lestvica ljudi, ki se bolje spopadajo z živčnostjo, s pritiski, ki se bolje soočajo s temi stvarmi. On je tak, tak se rodi na sto tisoč let!"

Nadaljeval je: "On je imel dvojec, v katerem sta drug drugega porivala naprej. Roger in Rafa sta drug drugega izboljševala. Nastal je trikotnik treh igralcev, ki so vlekli drug drugega. Najprej sta bila ta dva fanta, nato pa je od nikoder prišel ta tip, ki ga poznam že od njegovega 14. leta, in je podrl celotno njihovo zahodno teorijo. Vse je padlo v vodo!"

Svoje petletno delo s teniškim velikanom Novakom Đokovićem je primerjal s treniranjem Real Madrida v nogometu: "Ko me je poklical, je bilo, kot da me kličejo iz Real Madrida in sprašujejo, ali želim priti. In v hipu sem bil v Madridu. Niti kovčkov nisem spakiral. Poklical bom domov in povedal, da sem že v Madridu. Novak je institucija in zame je že samo dejstvo, da me je poklical ..."

Ivanišević je delil tudi svojo teniško zgodbo, odraščanje v Splitu in prve korake na Firulah, kjer je razvil ljubezen do tega športa. Bilić ga je vprašal, kako to, da si je med priljubljenimi športi v Splitu v 80. letih izbral tenis na Firulah: "Ker sem se tam rodil. Tam na Zenti je živel moj dedek, tam sem odraščal. Oče je igral tenis, celo poletje sem bil pri starih starših in tenis je bil tri metre stran od mene. Mislim, da sem izbral pravi šport. Tenis je moja prva ljubezen, to je to ... Takoj, ko sem v roke vzel tisti lopar ..."

Posebej je izpostavil neverjeten uspeh splitskega kluba, ki je dal kar pet igralcev med 10 najboljših v svetovnem tenisu: "To je svetovni čudež. Imate Maria Ančića, Nikolo Pilića, Željka Franulovića, Mateja Pavića, mene, Jeleno Kostanić, Petra Martića, pet igralcev med prvimi desetimi iz enega kluba, ki ima pet ali šest igrišč. Mislim, da bi ta klub moral biti pravzaprav muzej."

Največji vpliv nanj je takrat imel njegov oče Srđan, ki je pustil službo univerzitetnega profesorja in se posvetil sinovi karieri. Rekel mu je: "Boljši si v svojem poslu kot jaz v svojem." 

Bilić ga je vprašal, ali je takrat čutil breme odgovornosti, da je na njem prihodnost družine, glede na to, da je tenis drag šport, oče je žrtvoval kariero, prodali so stanovanje, sestra je zbolela pri njegovih 17 letih: "Vsekakor. V Avstralijo sem šel s tistim letalom brez denarja, brez načrta, brez vsega. In možnost neuspeha ni obstajala. V moji glavi ni bilo možnosti, da mi ne bi uspelo. Moral sem uspeti. To je bilo preprosto posvečeno moji sestri. Potrebovali smo denar za zdravljenje. Nisem sebe postavil v ospredje. Ker če bi, mi morda ne bi uspelo. To je bilo preprosto to. Misija sestra, reševalna misija za njeno zdravje. Prišel sem v Avstralijo in tam se je moje življenje popolnoma spremenilo."

Neizogibna tema je bil Wimbledon leta 2001, ko je kot 125. igralec na svetu osvojil naslov. Spomnil se je ključnih trenutkov in neverjetne zgodbe o dežju, ki ga je rešil v polfinalu proti Henmanu:

"Moram reči, da me je rešil dež. Ob premoru je bil enostavno boljši, nisem vedel, kaj naj naredim, in ta dež je prišel kot naročen. Ni prišel po naključju, temveč z namenom. V pravem trenutku. Vedel sem že tisti dan, ko se nismo vrnili na igrišče in ko je prišel Alan Mills in rekel: Fantje, domov greste, jutri nadaljujemo. Vedel sem, da je to rešitev, in trenerju sem povedal, da bomo zmagali. Meni je šlo vedno bolje, njemu pa čedalje slabše."

Plazma Športne igre mladih, največja evropska amaterska športna prireditev za otroke in mladino, kot lastnik in imetnik pravic oddaje (Ne)uspeh prvakov, po Staniću in Džombi v sodelovanju s Slavenom Bilićem nadaljuje z gradnjo še ene platforme, ki bo navduševala mlade generacije.