V Rodinah pod Stolom je zrasel mladenič, ki se je pred dnevi s Švedske vrnil kot mož, ki bo za vedno zapisan v zgodovino svetovnega hokeja, svojo je začel pisati na Jesenicah pod Mežaklo. "Moj oče je bil zelo športen človek. Bil je tekač na smučeh, prav tako pa mu je bil všeč hokej, zato naju je z bratom vozil na Jesenice, ko sva začela igrati hokej," dodaja Marcel.
Pri šestnajstih je izgubil očeta, svojega prvega učitelja, in to je bilo tudi leto, ko je Marcel odpotoval v Kanado, v mladinsko ligo, kjer so padle prve trofeje. "Kipec sem dobil za novinca leta v svoji drugi sezoni v Kanadi, drugo leto pa sem dobil kipec za najboljšega strelca v ligi," pojasnjuje Marcel.
V Kanadi je končal šolo in se lani vrnil v Slovenijo, kjer je pomagal reprezentanci do zgodovinskega preboja v elitno skupino svetovnega hokeja, klubsko sezono pa končal v dresu Acronija Jesenice. Sledila je pot na Švedsko in vrnitev. "Uspeha se še ne zavedam čisto dobro. Morda bom šel drugo leto znova na svetovno prvenstvo, pa bo potem čisto drugače," svoje uspehe komentira Marcel. Njegov uspeh pa, verjetno bolje kot on sam, razume njegov selektor Matjaž Sekelj in njegovi soigralci. "To je odlična stvar za njega, saj se bo pojavljal v vseh koledarjih, ki jih objavlja Mednarodna hokejska zveza," pojasnjuje Sekelj.
Časa za razmišljanje in dojemanje doseženega bo čez poletje dovolj, prav tako pa tudi časa za načrtovanje nove sezone. O tem je Marcel povedal: "Če si želiš v hokeju doseči kaj več, je tujina najlažja pot. Tega se zavedam, zato sem se pripravljen odreči tudi kakšni lepi stvari doma." Morda se mu le izpolni največja želja, povezana s hokejem. "Moja največja želja je, da bi igral v severnoameriški hokejski ligi, če se bo uresničila, pa ne vem," dodaja Marcel. Podobne želje verjetno goji tudi njegov mlajši brat David, ki na kanadskem ledu stopa po Marcelovih stopinjah. Najmlajši Lovro, sestra Nastja in mama Mateja pa bodo spet čakali na Brniku, da se fanta vrneta za nekaj poletnih mesecev domov.
