Za koga navijata komentatorja formule 1?

Prva letošnja dirka formule 1 je za nami. Kako sta videla dogajanje na stezi?
Gregor Žvab: Pričakovanje pred prvo dirko je bilo s strani ljubiteljev formule 1 veliko - predvsem zaradi sprememb pravil in povratka Michaela Schumacherja. Zdi se mi, da nova pravila prej umirjajo dirko, kot pa jo delajo razburljivo, zato je mogoče kakšnega ljubitelja pustila bolj ravnodušnega kot sicer.
Andraž Zupančič: Bilo je prej dolgočasno kot ne, a upam, da je bilo to le na prvi dirki. Celotna formula 1 mora šele dobro "sesti" v nova pravila.

Bahrajnska dirka ni ponudila z veliko zanimivimi trenutki. Se stirnjata z dirkači in ekipami, ki za to krivijo prepoved dolivanja goriva med dirko?
GŽ: Na nek način se moram strinjati. Mislim, da je že samo dogajanje na stezi povedalo vse. Osebno sicer upam, da bo na naslednjih dirkah drugače in da bomo spremljali napete dvoboje do zadnjega kroga.
AZ: To, pa tudi pnevmatike, konfiguracije steze, prevelika previdnost dirkačev zaradi obrabe pnevmatik (ki je potem ni bilo) in še bi lahko naštevali. To je bila pač prva dirka, že na naslednji bo drugače, saj bodo dirkači že bolj pogumni.

Kakšni so vajini občutki po prvem prenosu?
GŽ: Občutki so izvrstni, predvsem zato, ker je led prebit. Spopasti se z nalogo, ki jo na tak način opravljaš prvič, je vedno velik izziv. Na koncu sem z rezultatom zadovoljen.
AZ: Vedel sem, da je to zelo zahtevno delo. Pravijo, da nihče ni popoln. Midva bova kot ekipa iz dirke v dirko napredovala, več ko bova delala skupaj, bolj uigrana bova, bolj nama bo vse skupaj domače. Še je prostora za izboljšave.

Kako sta se pripravljala na komentiranje in ali je bila prisotna nervoza?
GŽ: Na komentiranje sva se, kar se same tehnične priprave tiče, pripravljala predvsem s pomočjo lanskih dirk. Vsebinsko pa je vsaj pri meni bilo bistveno urejanje zapiskov in podatkov, česar je pri formuli ena (milo rečeno) ogromno.
AZ: S formulo 1 se aktivno ukvarjam od leta 1994, glede tega pri pripravah ni bilo veliko novega. Same priprave na komentiranje pa so seveda druga stvar, tukaj se je zame odprlo povsem novo poglavje. Gledalci so veliko bolj kritični, hitro se prikrade kakšna napaka ali spodrsljaj. Ljudje se pač učimo tudi na napakah, zato sem vesel vsake konstruktivne kritike.

Formulo 1 spremljata že dolgo. Kdo je po vajinem mnenju najboljši dirkač formule 1 vseh časov?
GŽ: Rezultatsko gledano, ni dvoma: Michael Schumacher. Meni osebno pa Ayrton Senna.
AZ: Vsak dirkač je bil na vrhu v nekem obdobju, ki je imelo svoja pravila. Časi se spreminjajo, ljudje postajamo drugačni, nekdo, ki je bil najboljši v osemdesetih letih, bi se verjetno v današnjem svetu dirkanja hitro izgubil. In obratno. Že nekaj sezon lahko prinese veliko razliko. Vsakega dirkača moramo gledati kot del nekega obdobja in bolj prav bi bilo, če bi govorili o najboljših dirkačih določenih obdobij.

Lahko razkrijeta za koga vidva navijata?
GŽ: Za najboljšega. (smeh)
AZ: Osebnega favorita nimam. Še ko sem aktivno pokrival dirke po celem svetu, sem skušal obdržati neko distanco do dirkačev in do vsega dogajanja. Najbolj so mi bili v pomoč nasveti nemškega novinarja Achima Schlanga, ki že nekaj desetletij spremlja dirke, saj je med drugim dejal, da dirkač ne sme in ne more postati tvoj prijatelj. Ker takrat izgubiš zdravo novinarsko presojo. Eden takih je tudi novinar Auto, Motor und Sporta, Michael Schmidt. Velik poznavalec, odlično je obveščen, pa vendar vedno distanciran. Sicer pa je vsaka dirka zgodba zase in vsaka ima svojega junaka in bedaka.

Michael Schumacher se je po treh letih vrnil v formulo 1. Kakšne možnosti mu pripisujeta v letošnjem boju?
GŽ: V boju za prvaka, majhne. Mislim, da bo prišel tudi na stopničke, realno pa ga pričakujem okoli 5. mesta.
AZ: Michael je še vedno odličen dirkač, a za njim stoji cela vojska hitrih in zdaj že izkušenih mladcev, ki komaj čakajo, da premagajo sedemkratnega svetovnega prvaka. Michael je v svojem obdobju dosegel vse in še več, kar lahko doseže dirkač, še vedno se bo lahko boril za dobre uvrstitve, če bo le Mercedesov dirkalnik dovolj dober. A ponoviti take uspehe verjetno ne bo mogel. Kajti če mu bo to uspelo, potem lahko vsi ti mladci pospravijo kovčke in gredo na zelo dolge počitnice, kjer bodo razmislili, kaj naj zdaj počnejo v življenju.

Si upata napovedati glavnega favorita za letošnji naslov svetovnega prvaka?
GŽ: Mislim, da bo boj predvsem med obema Ferrarijema, Vettlom in Hamiltonom. Morda je tu še Rosberg. Ampak po prvi dirki je težko soditi, kajti tekom sezone se lahko še vse obrne.
AZ: Ne, ne upam si. Za nami je šele ena dirka, ki še ni odgovorila na veliko vprašanj. Srčno upam, da bomo prvaka dobili na zadnji dirki sezone, po vsej verjetnosti pa ga moramo iskati med dirkači Ferrarija, Red Bulla, McLarna in mogoče še Mercedesa. Ne pozabimo namreč na Nica Rosberga. Pa kakšno pravo presenečenje bi nam še kako prav prišlo.

V zadnjih dvajsetih sezonah formule 1 je kar v 85 odstotkih svetovni prvak postal dirkač ekipe, ki je slavila zmago na prvi dirki. Če bo temu tako tudi letos, kdo ima po vajinem mnenju več možnosti - Fernando Alonso tretjič ali Felipe Massa prvič?
GŽ: Mislim, da je Massa izjemno motiviran, še posebej po tisti nesreči na lanskem Hungaroringu. Bomo videli.
AZ: Fernando Alonso je že dokazal, da zna zelo dobro izrabiti vse, kar ima na razpolago in da je hiter tudi takrat, ko mu tehnika to ne omogoča. Felipe Massa po drugi strani potrebuje idealne pogoje, takrat je res hiter. Zato me ne bi presenetilo, če bi bil v ospredju Alonso, Massa pa se bo iz dirke v dirko izboljševal. Zanimivo bo tudi opazovati, kakšna bodo razmerja moči znotraj Ferrarija. Massa je »star Ferrarijev maček«, Alonso pa novinec, a z dvema naslovoma svetovnega prvaka v žepu.

V zadnjih sezonah je v formuli 1 vse več mladih dirkačev. Kdo vaju je najbolj navdušil s predstavo na stezi?
GŽ: Če pogledamo nekaj zadnjih sezon, Lewis Hamilton in Nico Rosberg. Če pa se osredotočim na to sezono, sem bil do odstopa presenečen nad predstavo Vitalija Petrova.
AZ: Sebastian Vettel, ki je z okvarjenim dirkalnikom vozil na zgornji meji mogočega in povsem zasenčil oba dirkača Mercedesa. Brez teh Vettlovih težav bi Alonso le stežka zmagal. Pozitivno me je presenetil Vitalij Petrov, ki je bil do odstopa zaradi tehnične napake zelo dober.

Kdo je vajin komentatorski vzornik?
GŽ: Težko rečem, da imam kakšnega komentatorskega vzornika, kar se tiče avto-moto športa.
AZ: S formulo 1 sem zrasel ob glasu komentatorja ORF Heinza Pruellerja, katerega sem tudi kasneje dobro spoznal. To je izredno prijeten in prijazen človek. Zelo dobro delo opravljajo pri RTL-u, angleški komentatorji pa so verjetno že zaradi jezika in dirkaške zgodovine in tradicije v samem vrhu. Legendarni je komentatorski tandem Murray Walker in James Hunt. Vedno znova sta znala poskrbeti za zanimivo dogajanje v komentatorski kabini in pri samem komentiranju. Pri njima nikoli nič ni bilo nemogoče.

Razlika med delom za tiskane medije in TV?
AZ: Razlika je ogromna. V tiskanih medijih imaš praviloma na voljo več časa in prostora, da poveš svojo zgodbo, na TV tega časa ni. Če narediš napako, je ne moreš več popraviti. Po drugi strani gre na TV vsebina hitro mimo in je po nekaj minutah že skoraj pozabljena, če pa v tiskanem mediju napišeš kakšno neumnost, ti jo še čez kakšen teden lahko kdo "servira" na mizo.

Kateri dogodek oziroma dirka se vama je najbolj vtisnila v spomin?
GŽ: Prehitevanje Mike Hakkinena v Spaju mislim da leta 2000. Ko je naenkrat obšel za krog zaostalega Ricarda Zonto in Michaela Schumacherja, s katerim je bil v boju za zmago.
AZ: Težko je izbrati, bilo jih je nešteto. Mogoče dirka v Belgiji 1998, ko je David Coulthard sprožil najbolj masovno trčenje v zgodovini dirk formule 1, ko je na ravnini pred zloglasnim Eau Rougom in tik pod starim press centrom trčilo 13 dirkačev. Vse pa se je dogajalo pred mojimi očmi, saj sem stal na balkonu starega press centra. Ta zvok zaletavanj, lomljenje ogljikovih vlaken, razbitine, ki so letele na vse strani, vonj po razbitih dirkalnikih, strah, da se je komu kaj zgodilo, kriki novinarjev in novinark, kriki gledalcev na tribunah, tega verjetno ne bom nikoli pozabil.
Zelo se mi je vtisnila v spomin tudi dirka za VN Francije 1996, ko sem še več fotografiral za tedanjo revijo Avto+Šport. Stal sem na koncu izletne cone v prvem ovinku, ko so dirkači štartali, fotografiral sem vodeče, ko me je na tla dobesedno podrl eden od francoskih gasilcev ob stezi. Nekaj sekund za tem je v moji višini v zaščitni zid trčil dirkalnik Ukija Katajame. Ko sem se pobral, mi je gasilec kazal sprednjo pnevmatiko s Katajamovega tyrrella, ki se je znašla za mojim hrbtom in nakazoval, da me je preletela le za kakšen meter. Na mojih fotografijah takoj po štartu se ob levem robu dobro vidi, kako po zraku v mojo smer leti pnevmatika s tyrrella.

Katera dirka je bila za vaju najbolj emocionalna?
GŽ: Poleg nesreče Ayrtona Senne v Imoli leta 1994, zagotovo drugo mesto Damona Hilla v nekonkurenčnem Arrowsu leta 1997 na Madžarskem, ko mu je v zadnjem krogu odpovedala hidravlika in ga je prehitel Jacques Villeneuve.
AZ: Vsaka dirka, na kateri je nek dirkač zmagal prvič v karieri, je nekaj posebnega. Takrat držiš pesti za mladega dirkača, da bi mu končno uspelo. Zelo emocionalna pa je bila dirka v Monzi leta 2000, ko se je Michael Schumacher z 41 zmagami izenačil z Ayrtonom Senno, zlomil pod pritiskom in je zajokal med tiskovno konferenco. Tudi drugouvrščeni Mika Hakkinen in Michaelov brat Ralf, ki je bil tretji, skorajda nista mogla več spregovoriti, obema je šlo na jok. Takrat so ti trije pokazali, da so tudi dirkači formule 1 samo ljudje, marsikatero solzo pa smo lahko videli tudi pri novinarjih med tiskovno konferenco, ki smo jo spremljali z velikim cmokom v grlu. Takrat se šele zaveš, pod kakšnim stresom in pritiskom se odvija ta celoten cirkus.