V Milanu se je po skoraj 3.500 kilometrih in 20 etapah končala 87. kolesarska dirka po Italiji, ki je bila za slovenske ljubitelje tega športa spet zelo zanimiva. Ne samo zaradi osmih slovenskih tekmovalcev, ampak tudi zaradi tega, ker sta dve etapi potekali po slovenskem ozemlju.
Prvo ime tritedenske dirke je bil gotovo 22-letni tekmovalec Saeca Damiano Cunego, ki je v slogu izkušenih šampionov premagal vse tekmece na čelu z moštvenim kolegom ter branilcem naslova Gilbertom Simonijem.
V zgodovino slovenskega kolesarstva pa se je vpisal 27-letni Besničan Tadej Valjavec, ki z devetim mestom ni dosegel le najboljše uvrstitve slovenskega kolesarja na dirki po Italiji - doslej je bilo to 19. mesto Primoža Čerina, ampak je postal tudi prvi Slovenec z uvrstitvijo med najboljših deset na eni izmed treh največjih dirk na svetu (Giro, Tour, Vuelta).
"Za mano so težki dnevi, ampak vse se mi je povrnilo z odlično uvrstitvijo. Moja želja je bila deseterica in to sem dosegel, čeprav sem imel kar nekaj smole. Prvi teden se nisem najboljše počutil, nato sem padel, v zadnjih dnevih pa sem imel še zdravstvene težave z želodcem. A uspel mi je velik podvig, še sam ne vem, kako sem to dosegel. V zadnjih etapah sem bil povsem izčrpan, a sem stisnil zobe. Posebno težko je bilo v predzadnji etapi, v kateri sem zasedel tretje mesto. Pred njo sem bil povsem brez samozavesti, na dno me je postavila etapa prej. Na srečo pa sem se čez noč uspel regenerirati. Simoni, ki sem se ga poskušal držati večji del dirke, ter Garzelli sta mi že na koncu drugega vzpona že ušla, a sem ju z vratolomno vožnjo navzdol, v kateri sem tvegal vse, vendarle spet ujel, kar je bilo na koncu odločilno. Če ju ne bi dohitel, bi moral počakati skupino in z dobro uvrstitvijo ne bi bilo nič. Rešila me je trma," je bil s svojim kolesarjenjem zadovoljen slovenski državni prvak, znan kot tekmovalec, ki se nenehno pritožuje, a na koncu pozabi na težave in da vse od sebe.
Z boljšim moštvom - bil je kapetan Phonaka, in če ne bi večina njegovih pomočnikov dirkala po svoje, bi bila lahko njegova uvrstitev gotovo še boljša, še posebej, ker je v letošnji sezoni močno popravil tudi vožnjo na čas.
Valjavec ni bil edini viden slovenski kolesar med karavano. Čeprav etapne uvrstitve niso bile tako dobre kot pred tremi leti, ko je Giro prav tako gostoval v Sloveniji - od takrat je tudi najboljša slovenska dnevna uvrstitev, 2. mesto Zorana Klemenčiča, pa so se nekateri vendarle izkazali. Klemenčič je sicer prejšnjo nedeljo po kronometru v Trstu zaradi bolezni odstopil, a pred tem pokazal nekaj odličnih sprintov. Enkrat je bil četrti in enkrat sedmi, treba pa je vedeti, da bi bile njegove uvrstitve tudi boljše, če ne bi bil pri Tenaxu praktično osamljeni jezdec oziroma bi imel ob sebi pomočnike, kot jih imajo najboljši sprinterji. V njegovem moštvu je sicer tudi Dean Podgornik, vendar je Primorec večino moči porabil v begih ravninskih etap, v katerih je bil eden najbolj vidnih kolesarjev. V ravninskih delih je bil opazen tudi Gorazd Štangelj, ki je odigral veliko taktično vlogo pri pomoči Saecovim kapetanom, tako da si lahko jemlje tudi nekaj zaslug za zmago Cunega. Andrej Hauptman, Martin Derganc in Boštjan Mervar večjih ciljev niso imeli, saj so v večji meri delali za druge.
