Je način delovanja Michaela Jordana "recept" za uspeh tudi v nogometu, se je vprašal Gabriele Marcotti, ki velja za enega najprepoznavnejših športnih novinarjev na svetu. Avtor številnih knjig o nogometu in reden gost številnih pogovornih oddaj meni, da je odgovor vsekakor pritrdilen, sploh ko govorimo o "delovni vnemi, lakoti in odločnosti".
"Vsak športnik, profesionalec ali kakšen drug, vam bo povedal, da te vrline naredijo razliko, skoraj tako kot inteligenca in atletske sposobnosti. Seveda pa je občudovanje do Jordana v teh pogledih bolj kot ne vsesplošno," meni Marcotti, ki opozarja, da je "druga zgodba kemija ekipe".
"Vsaj danes, vsaj v nogometu. Športni verziji Jordana, Lionel Messi in Cristiano Ronaldo, ne bi mogla ravnati tako, kot je on. Pravzaprav tudi ne ravnata," dodaja Marcotti. "Očitna razlika je, da govorimo o dveh različnih športih. Ko si eden od 11 igralcev na igrišču, je tvoj vpliv zmanjšan v primerjavi s tem, ko predstavljaš eno petino ekipe na parketu. V košarki si udeležen v vsako akcijo, tako v napadu kot obrambi," meni italijansko-ameriški avtor.
Neprimerno pomembnejši je v nogometu tudi vpliv sreče
Dodal je: "V nogometu si lahko najboljši igralec na svetu in lahko minejo dolga obdobja, v katerih nimaš vidne vloge. (Če ste kdaj imeli priložnost gledati Messija s tribune, ste opazili, da se na trenutke zdi, kot da je na nedeljskem sprehodu v parku, nato pa sčasoma izbruhne.). V športih z velikim številom zadetkov je vpliv sreče in naključij manjši kot denimo na tekmah nogometa, ko je lahko edini zadetek posamična napaka ali neki tip, ki zadene s 30 jardov (dobrih 27 metrov, op. a.), česar ne bi mogel ponoviti, pa če bi poskušal čisto vsak dan v naslednjem desetletju."
Jordan je z nekdanjimi kolegi košarkarji v dokumentarnem filmu večkrat spregovoril, kako je bil nepopustljiv do soigralcev, ki jih je nemalokrat tudi užalil in se z njimi stepel. Marcotti v tem pogledu opozarja, da je imel legendarni ameriški košarkar za današnje nogometne razmere neverjeten vpliv ne le na soigralce, temveč na ves klub, ki ga je iz anonimnosti dvignil med najbolj prepoznavne športne blagovne znamke.
'Barcelona in Real na nogometnem zemljevidu tudi brez Messija in Ronalda'
"Nogomet ne deluje tako. Barcelona ni potrebovala Messija, da jo je postavil na zemljevid, tako kot Ronaldo ni poskrbel, da je Real Madrid postal pomemben. Barca je osvojila dva ligaška naslova in Ligo prvakov v dveh sezonah, še preden se je Messi kot najstnik uveljavil kot član začetne postave. Medtem je Real osvojil državna naslova v dveh od treh let pred Ronaldovim prihodom in dva naslova v Ligi prvakov v prejšnjem desetletju," je pristavil Marcotti.
"Košarka je tako kot večina ameriških športnih lig usmerjena k izenačenosti. Če imate 'franšiznega' igralca (igralca, ki je prvi obraz kluba, op. a.), običajno gradite ekipo okoli njega, v ta namen se odpoveste tudi izbiranju na prihodnjih naborih, če je treba. Nogomet ima po drugi strani superklube, ki vedo, da bodo ostali, če že ne prevladujoči, pa pomembni (in finančno močni) tudi v primeru, da izgubijo superzvezdnike. Tako deluje zgodovina, to je gotovo, a je tudi dejstvo, da v nasprotju z NBA nogomet običajno postavlja klubsko promocijo pred promocijo znamk, ki jim pripadajo igralci."
Messijev vpliv pri Barci (naj bi bil) vsaj deloma primerljiv z Jordanovim
Res je tudi, priznava Marcotti, da nogometni klubi prav tako poskušajo zadovoljiti svoje največje zvezdnike na vse načine. Eden najbolj otipljivih načinov je seveda najvišja plača v ekipi, a je razlika do ostalih soigralcev "neprimerljiva" s tisto, v kateri je užival Jordan, piše novinar ESPN. Spominjal se je tudi poteze madridskega Reala, ki je leta 2013 objavil, da je za Garetha Bala londonskemu Tottenhamu plačal manj denarja za prestop kot štiri leta prej Manchester Unitedu za Ronalda, da je Portugalec ostal (vsaj v medijih) najdražji nogometaš na svetu.
"Kar zadeva trenerje, od slovesa Carla Ancelottija do prihoda Rafe Beniteza, je bil Ronaldo v najboljšem primeru zgolj zunanji svetovalec," pravi Marcotti. "Messijev vpliv pri Barceloni je morda bližji Jordanovemu (pri Bullsih, op. a.). Dnevno nam servirajo zgodbe, kako bi lahko lastnoročno odločil predsedniške volitve 2021 s tem, da bi podprl tega ali onega kandidata, kako so Gerarda 'Tata' Martina leta 2013 ustoličili za trenerja, samo da bi mu ustregli, in kako si obupno želi, da bi se Neymar vrnil na Camp Nou. A v vsem tem času se je Messi vzdržal zgodnje volilne kampanje (vsaj javno), Martino je ostal le eno sezono in Neymar je še vedno pri PSG. Na kratko, Messi in Ronaldo nista Michael Jordan."
Primerjava z Maradono, a časi so se spremenili
Kot najboljšo primerjavo z legendarno št. 23 ekipe Chicago Bulls, ki je z njim osvojila vseh šest naslovov v klubski zgodovini, Marcotti vidi Napoli z Diegom Maradono v 80. letih prejšnjega stoletja. Neapeljčani do prihoda mitskega Argentinca niso osvojili nobenega naslova, nato z nogometašem, ki je svojo državo leta 1986 ponesel tudi do naslova svetovnega prvaka, dve "zvezdici" v Serie A, po njegovem slovesu pa je sledil izpad v nižjeligaško tekmovanje in bankrot.
"Ko govorimo o Jordanovem osornem načinu vodenja, hitro postane jasno, da bi se v nogometu težko tako vedla Messi ali Ronaldo. Ne morete si predstavljati Messija, da bi soigralcu Gerardu Piqueju rekel, da ne sme jesti večerje, ker je odigral slabo tekmo. Ali da bi zbadal Ansuja Fatija, dokler ne bi zajokal. Ali da bi udaril Frenkieja de Jonga. Jasno je, da je del tega osebnost, Messi je bolj umaknjen in vsaj navzven deluje kot nasprotje alfa samca. Tudi Ronaldo klub očitni samozavesti, prepričanosti o sebi in zunanjosti primadone nikoli ni poniževal za motivacijo, vsaj ne da bi vedeli," trdi Marcotti.
"(Kylian) Mbappe, (Jadon) Sancho, (Trent) Alexander-Arnold so na čelu seznama 36 najboljših nogometašev z 21 leti ali manj. Nato je tu dejstvo, da živimo v drugem obdobju, to pa velja ne le za nogomet, ampak tudi za Jordanove naslednike v NBA. Zaradi vseprisotnih družbenih omrežij in snemalnih naprav, intenzivnosti preučevanja in milisekund, ki so potrebne, da dogodek ali delček videoposnetka postane viralen ‒ in da o njem takoj sodijo ter ga secirajo ‒ so takšni scenariji skoraj nemogoči."
Vodenja z ustrahovanjem današnji šport ne spodbuja
Spremenili so se tudi pogledi na to, kako se vede vodja ekipe. Tu Marcotti omenja izjavo španskega košarkarja Alexa Abrinesa, nekdanjega člana moštva Oklahoma City Thunder, ki je za El Pais dejal, da "v smislu zahtevnosti ljudje, kot sta Michael ali Kobe (Bryant), ne obstajata več".
"Košarka se je razvila in ni več potrebno, da bi bil kdorkoli zahteven v tem slogu. Vsi, ki jim uspe priti v NBA, so tja prišli zaradi svojega talenta in svojega dela, na koncu pa vsi razumejo, da si vsak želi najboljše za ekipo," je dejal Abrines, ki je po vrnitvi v Evropo še drugič v karieri oblekel dres Barcelone.
"Če parafraziramo Vladarja Niccoloja Machiavellija, je bolje biti ljubljen kot osovražen, a najbolje od vsega je, da se te bojijo," pa je sklenil Marcotti. "Jordanov nekdanji soigralec Jud Buechler je mirno priznal, da se ga je večina pri Bullsih bala. Morda je to največja razlika med Jordanom in igralci kova Messi ter Ronaldo. V nogometu imajo soigralci superzvezdnike včasih radi ali pa jih sovražijo, a igra preprosto ne spodbuja vodenja z ustrahovanjem. Še posebej ne v tem obdobju, ne glede na šport."
KOMENTARJI (33)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.