'Zavedaj se svojih meja in jih skušaj prestopiti'

"Začetki so zelo težki, rak te sesuje, sploh če izgubiš nogo," soočanje z zdravljenjem opisuje Jakša, ki se je z diagnozo osteogeni sarkom srečal leta 2017. Devet mesecev je bil na zdravljenju, prestal kemoterapije in tudi operacije pljuč, ko so mu odstranili metastaze. Sarkom je sicer relativno redka bolezen in zajema manj kot odstotek vseh malignih tumorjev pri odraslih.

Pomembna je podpora okolja, poudarja. "Predvsem podpora družine, prijateljev, da lahko prebrodiš začetne pretrese, travme. Pomemben je občutek, da je nekdo ob tebi, in ob tem niti ni pomembno, koliko stori zate. Pomemben je sproščen pogovor in da ne kroži vse okoli tega, kako ubog sem. Zdaj to dojemam kot pozitivno izkušnjo, kot drugo rojstvo, kot zmagovalec svojega življenja."

 Predvsem je oseba, ki prek pogovora tiste, ki ga poslušajo, zelo hitro motivira. Pomemben nauk, ki ga ne le govori, ampak tudi živi, je, da je v vsaki slabi stvari tudi nekaj dobrega. "Nisem se predal. Nisem si govoril, zdaj, ko nimam več noge, bom obupal. Vedno sem stremel k misli, da bom zmagal in bom lahko spet začel teči. To je bila moja glavna motivacija, da bom po bolezni, kemoterapijah, operacijah spet stopil na noge in začel teči."

Kdor teče, je zmagovalec

Zelo je ponosen, da lahko spet teče. "Počutim se živega, začutim svobodo. Proteze so del mojega življenja, vendar med hojo ali tekom pozabim, da nimam noge, in me tudi ne ovira. Zavedam se, da nisem 100-odstoten, vendar ostajam aktiven, nočem se, kot pravijo, zaležati." 

 Danes imajo številni bistveno manjše težave in bistveno več izgovorov, tako tudi pri teku najdemo prepogoste izgovore, zakaj ne gre, ne zmoremo. "Bistveno je, da si postaviš nek srednjeročni cilj, pri tem pa je pomembno, da si upaš stopiti tudi nekoliko preko svojih meja. K temu moraš dodati tudi ravno pravo mero optimizma, a ne preveč, ker te včasih življenje lahko tudi razočara." Če veš, kaj hočeš, in se temu poskušaš približati, je to že zmaga, dodaja. "Meje se nato samo še zvišujejo. Na primer lani sem prvič po operaciji stopil na smuči. Noge so enostavno začele delati, zavoji so bili pravilni, občutek je bil noro dober. Potem sem šel še korak naprej in sem poskusil še smučati na vodi in tudi to mi je šlo. S tem sem si pokazal, da so omejitve le v glavi."

Edina morda bolj grenka izkušnja so športne proteze. Teh pri nas zdravstvena zavarovalnica ne krije, moral jih je plačati sam in iskati sponzorje. "Tako imaš na eni strani ljudi, ki bi lahko tekli, pa se jim ne da, na drugi strani pa smo mi, ki bi želeli teči, pa si moramo sami plačevati drage proteze." 

 Na VW 27. Ljubljanski maraton gre zaradi izziva. "Rad bi pretekel 10 kilometrov. Kondicijsko se približujem tej razdalji. Ljubljanski maraton je ikoničen tek, je največji slovenski tekaški dogodek in tam lahko z mojim tekom in sporočilom dosežem tudi največ ljudi." 

Dobrovoljni prostovoljec

Je predsednik PGD Rob. "Že od malega sem hotel biti poklicni gasilec, a imam težave z nogo. Zato sem se usmeril v prostovoljstvo." Od letos je tudi operativec in se udeležuje intervencij, kar je bila ena izmed njegovih velika želja. "Zmeraj sem bil prostovoljec. Še na Eurovolleyju v Sloveniji. To mi je v krvi. Živim zato, da lahko pomagam, od letos sem tudi operativni gasilec in lahko hodim na intervencije. Poleg tega, da lahko kljub temu, da mi manjka del noge, počnem skoraj vse, je to zame poseben dosežek." 

"Sem oseba, ki je videz ne moti, kajti tega, da nimam noge, ne skrivam. Sem to, kar sem," pravi in s tem odnosom pomaga tudi mladim, ki se soočijo z rakom. Zato je član društva Zlata pentljica. "Ko sem doživel diagnozo rak, nisem poznal nobenega, na kogar bi se lahko obrnil, dobil nasvet, slišal izkušnje. Čez vse sem moral sam. V bolnišnici sem spoznal prijatelje, kjer smo si med sabo pomagali. Ni pa bilo nikogar, ki bi ga lahko poklical, ki je to že prestal. Skozi moje udejanjanje v Zlati pentljici sem spoznal Jana, ki ima povsem enako diagnozo, kot sem jo imel sam, enako je ostal brez dela leve noge, kot sem sam."

Vsem, ki se znajdejo v težki življenjski situaciji, pa svetuje, naj čimprej poiščejo nekoga, ki je v takšnem položaju že bil. "Takšna oseba vam bo zagotovo pomagala in vam dala upanje. Sam si kdaj lahko izgubljen in hitro ne vidiš smisla in je težje. Seveda ne sme manjkati tudi kanček optimizma, četudi je še tako hudo. Človek človeku najlažje pomaga."