'Začni počasi, da boš hitreje na cilju'

"Tek je zame več kot le Ljubljanski maraton, ne osredotočam se le na takšne dogodke. Zdaj sem v obdobju, ko bi lahko to razdaljo pretekel kadar koli," pravi 60-letni informatik, ki teče, odkar pomni. Začel je na prvem Maratonu treh src v Radencih leta 1981. "Takrat še nisem dopolnil 20 let, pa sem se kar prijavil na 42 kilometrov. Zdelo se mi je logično, da grem na maraton."

VW 27. Ljubljanski maraton bo njegov 27. Je eden izmed petih udeležencev, ki so doslej pretekli vseh 26 preizkušenj. "Ker živim v Ljubljani, je samoumevno, da se vsako leto udeležim Ljubljanskega maratona. Vseeno pa zadnja leta postaja zanimivo, koliko časa bom to še zmogel," pravi Peter Macuh. Ukvarja pa se tudi z daljšimi teki. "Najpogosteje tečem tako imenovane traile (angl. poti v naravi), dolge 100 milj oziroma 170 kilometrov."

'Začnejo se ti dogajati zanimive stvari'

Številni tekači se po 30 kilometru srečajo s podobno izkušnjo. Začetni kilometri so v znamenju nervoze, prebijanja v množici. Ko se umirijo, nastopi faza tekaškega užitka, ki navadno traja vsaj do polovice oziroma do 21 kilometra. V drugi polovici pa se začnejo dogajati "zanimive" stvari, pravi Macuh. "Prvo polovico moraš odteči zelo umirjeno in ne smeš imeti občutka, da si v krizi. V drugi polovici začnejo noge postajati težke, prihaja do krčev, lahko se zaletiš v tekaški zid. Začnejo se bolečine v vsakem delu telesa. Nastopijo blažja izčrpanost, majhna dehidracija, lahko se pokažejo stare poškodbe. Na tej točki pomembno vlogo odigra glava, motivacija, ki skrbi, da se stvari ne podrejo," in dodaja: "Trpljenje moraš imeti rad. Meni je dober predvsem občutek, da moraš nadaljevati, ko ti telo sporoča, da ne moreš."

'Maraton je način življenja'

Macuh je tekač, ki pravi, da je maraton način življenja. "Če pogledamo, kako statično ljudje živimo, potem potrebujemo neko protiutež. Tek mi daje občutek, da sem še vedno prvinsko bitje iz narave." Pretekel je prek 100 maratonskih preizkušenj in vsaj 40 100- in večkilometrskih tekov in čeprav ga lahko štejemo med rekreativne tekače, je zelo discipliniran.

"Treniram vsak dan, ko ne tečem, grem v fitnes vsaj dvakrat na teden. Sicer pa na tekmovanjih ali tekaških dogodkih skušam odteči tako dobro, kot lahko. Včasih sem precej zlahka maraton pretekel pod tremi urami, danes se moram pa močno potruditi, da tečem pod štirimi urami." Dodaja, da je tek najboljši način, da si dokaže, da je še živ. "Želim si, da bom lahko še dolgo tekel in da bo telo čim dlje zdržalo." 

Ljubljanski maraton ima poseben čar

"Vzdušje, druženje, srečaš ljudi, ki jih že dolgo nisi. Dogaja se mi, da me po vseh teh letih ljudje že poznajo in me tudi ogovarjajo," odgovarja na vprašanje, zakaj je Ljubljanski maraton tako poseben, "lažje je preteči v takem vzdušju". Opaža, da nekoliko upada priljubljenost v ravninskih tekih, še vedno pa ostaja veliko tistih, "ki imajo radi tek, in verjetno kakšen tekač manj, ki gre na prireditev samo zato, da se lahko objavi na Instagramu".

Začetnikom pa svetuje, naj malenkost počasneje začnejo teči, saj bodo na tak način hitreje prišli do cilja.