Celjani izgubili

Ranjena in s poškodbami obremenjena celjska zasedba je bila pred dvobojem v Ciudad Realu pripravljena na vse možne scenarije, tudi na hud poraz, čeprav tega v slovenskem taboru nihče ni hotel - vsaj na glas - priznati.

Mednarodno pisana zvezdniška zasedba iz Španije, skupek najbolj odličnih posameznikov iz Francije, Hrvaške, Slovenije, Islandije, Švedske, Srbije in Črne gore ter seveda Španije, je grozila z vso močjo, napovedala maščevanje za vse boleče poraze minulih let, predvsem tistih iz leta 2004, ko je najprej klonila v polfinalu evropske lige prvakov, nato pa še v polfinalu evropskega klubskega superpokala, na koncu pa je slovenskega prvaka ugnala za sedem golov. Lepa zaloga zadetkov bo bržkone dovolj za špansko napredovanje v polfinale najbolj imenitnega evropskega klubskega
tekmovanja, celjska ekipa namreč v tem trenutku nima ne moči ne znanja za morebiten podvig čez teden dni v svoji dvorani Zlatorog.

Celjski rokometaši so v uvodnih dvajsetih minutah dvoboja prikazali izjemno drzno predstavo. Obramba 5-1 je bila naravnost neprebojna za zvezdnike španske ekipe, napad (Edvard Kokšarov, Dragan Gajič, Miladin Kozlina, Jure Natek, Uroš Zorman in Goran Kozomara) pa dokaj učinkovit.
Med strelce so se resda vpisali le štirje igralci, kar je bilo po eni strani nekoliko zaskrbljujoče, zato pa sta bila Gajič s petimi in Kozlina s tremi goli zelo učinkovita. Izjemno igro pa je v prvih dvajsetih minutah pokazala predvsem obramba, ki je povsem onemogočila razvpite gostitelje. Ti so bili brez pravih rešitev za kolektivno in izjemno gibljivo slovensko obrambo, ki je visoko raven zadržala tudi z igralcem manj na igrišču.

Odlična predstava celjske zasedbe je domačo že v dvanajsti minuti prisilila, da je zahtevala minuto odmora, a napotki nekoč najboljšega rokometaša na svetu Talanta Dušebajeva niso prinesli rezultata. Celjsko vodstvo 6:3 je le dve minuti kasneje naraslo na 7:3, bilo pa bi še bolj prepričljivo, če španska ekipa v vratih ne bi imela izjemno razpoloženega Arpada Šterbika, ki je zaustavil nekaj čistih tekmečevih strelov. Šele ko je Dušebajev opravil nekaj korekcij v svoji igri in namesto malce zaspanega Islandca Olafurja Stefanssona in Davida Davisa na igrišče poslal Hrvata Petra Metličiča in Šveda Jonasa Kallmana, je španska ekipa zaigrala precej bolje in začela loviti razigranega tekmeca.

V 23. minuti so – potem ko so bolj ali manj vseskozi zaostajali za dva do tri gole - prvič znižali na 9:10, dve minuti kasneje pa izenačili na 10:10. V 26. minuti so Celjani prvič na dvoboju pogledali tekmecu v hrbet (10:11), najbolj pa zaostali minuto pred koncem prvega polčasa, ko je bilo 11:14.

V začetku drugega polčasa so Zorman, Kokšarov in druščina še držali korak z gostitelji in v 34. minuti zaostajali za gol (14:15), v nadaljevanju pa je vse bolj do izraza prišla moč španske ekipe, predvsem pa njihovih izjemnih posameznikov. Učinek slovenskega reprezentanta Sergeja Rutenke je bil dober, dosegel je pet golov, malo manjši Aleša Pajoviča, ki je vseskozi igral v obrambi, zato pa so blesteli Hrvat Mirza Džomba, Kubanec s španskim potnim listom Rolando Urios, na katerem so naši rokometaši porabili veliko energije, ter vseskozi vratar Šterbik.

Utrujenim celjskim igralcem so v drugem polčasu vse bolj pešale moči, njihova igra je bila iz minute v minuto manj ostra, zaostanek pa seveda vse večji. V 46. minuti so zaostajali pet golov (18:23), le tri minute kasneje sedem (19:26), največji zaostanek pa so si priigrali v 54. minuti, ko so zaostali za devet golov (22:31). V končnici tekme sta Celjane še hujšega poraza rešila Natek, ki je dosegel vse tri gole v sklepnih minutah, in Kokšarov.

Četrtfinale, prve tekme

||Portland San Antonio – Barcelona |25:21 (11:11)
Montpellier – Fotex Veszprem |23:21 (11:10)
Ciudad Real – Celje Pivovarna Laško |34:27 (14:12)||