Marciano proti Walcottu: Desnica iz pekla

Ostati umirjen, biti hladen, tudi takrat, ko ti ne gre in upanje vate izgubijo vsi najbližji. Ko ne najdeš ritma in se tvoj čas izteka. Takrat občutek nevarnosti morda zapusti tudi tvojega nasprotnika. V tistem trenutku sprožiš svoj napad in takrat, ko si najbolj oddaljen od zmage, ji prideš za hrbet in jo zgrabiš.

Piše se leto 1935. Na dvorišču hiše v Brocktonu, v zvezni državi Massachusetts, z drevesa visi stara poštarska vreča napolnjena s cunjami. Nekaj korakov stran se nahajajo doma narejene uteži. Na tem dvorišču vadi fant, katerega premikanje je povsem brez koordinacije. Popolni antitalent. Seveda vadi, ko ni v službi. Opravlja namreč težko fizično delo - polaga železniške tire in koplje jarke … vrtimo film naprej v leto 1952, september triindvajseti. Garderoba Municipal stadiona v Filadelfiji. Petnajst minut pred dvobojem trenerji prebudijo trdo spečega borca, ki leži na masažni mizi v beli halji. V njemu ni niti kapljice strahu in adrenalina. Prebudi se, si pomane oči in hladnokrvno odide proti ringu. To je Rocco Francis Marchegiano, ali po domače, Rocky Marciano. Ta večer bo rokavice prekrižal z legendarnim boksarjem in aktualnim svetovnim prvakom Jersey Joe Walcottom.

V drugi garderobi čaka na klic Marcianov nasprotnik. Sin imigranta iz Deviških otokov in ameriške matere, ki je bil rojen v kraju Pennsauken, v zvezni državi New Jersey. Arnold Raymond Cream je bil star 15 let, ko je umrl njegov oče, zato je zapustil šolo in odšel delati v tovarno, da bi z denarjem lahko vzdrževal mamo ter 11 mlajših bratov in sester. V tem času je tudi začel trenirat boks in se odločil za spremembo imena v Joe Walcott, saj je bilo tako ime njegovemu idolu in nekdanjemu prvaku velterske kategorije. K imenu je nato dodal še Jersey, kot hommage svojemu kraju. Že res, da je bil najstarejši prvak težke kategorije vseh časov (dokler leta 1994 ni njegovega rekorda podrl George Foreman), toda laskavemu naslovu se ni imel namena odpovedati, sploh pa ne proti tako enodimenzionalnemu in predvidljivemu borcu, kot je Rocky Marciano.

Konflikt kontrastnih slogov
Stavnice so rahlo prednost dajale izzivalcu, ki je bil kar devet let mlajši, a šest kilogramov lažji nasprotnik. Za namenček je imel prvak tudi veliko prednost v razponu rok, kar je eden od najpomembnejših fizičnih faktorjev v boksu. Marciano je imel samo eno strategijo, in sicer napad, napad in napad ter nekoč nekje tekom dvoboja zadeti s svojo slavno desnico, imenovano "Suzie-Q". Jersey Joe je bil veliko bolj popoln boksar, ki je za tisti čas bil izredno mobilen in poln domišljije. Ne samo, da je imel močan udarec, ampak je borca znal popolnoma izigrati in osmešiti. Tisti, ki so stavili na prvaka, so upali, da bo Walcott boksal pametno in pazljivo. Ustregel jim je.

Šola boksa
Od samega začetka dvoboja je Walcott vsem kritikom dal vedeti, da so govorili neumnosti, ko so ga označili za prestarega. Ne samo to, z izjemnim levim krošejem je poslal Marciana na tla že v uvodni rundi. To je bilo prvič v karieri, da je ameriški Italijan spoznal, kako je izgubiti ravnotežje pod težo nasprotnikovega udarca. »Vstal sem hitro, ker se bil bolj jezen nase, kot ranjen od udarca,« je po obračunu dejal Marciano. Walcott ni izgubljal sekund in je takoj napadel izzivalca. Marciano se je ognja branil z ognjem in borca sta se zapletla v nekaj silovitih izmenjav. V tretji rundi je Marciano poskušal obrniti tok obračuna in je po nasvetu trenerjev napadel v nizki preži. Toda Walcott je tudi na to imel odgovor in je večkrat kaznoval Marciana, ki pa je pokazal, da ima granitno brado. Do šeste runde je »The rock« (skala) naposled uspel potisniti Walcotta do vrvi in mu vsiliti svoj način borjenja. Začele so se krvave in naporne minute za oba borca. Marciano je začel močno krvaveti z vrha glave, Walcott pa je imel poškodovano arkado, s katere se je vlil slap krvi. Marciano se je trenerjem pritoževal, da nič ne vidi in tudi Walcottu ni bilo nič bolje. Toda trenerske ekipe so svoje delo opravile z odliko in zaustavile krvavitve. Naslednje tri runde je napol slepi Rocky Marciano rinil naprej in grešil udarec za udarcem. Joe Walcott je kontriral izjemno in Marciana »porezal« z udarci med očmi in na čelu.

Oh, Suzana
Ob koncu dvanajste runde je bil prvak v popolni kontroli. Pri vseh treh sodnikih je vodil več kot udobno in dvoboja ni mogel več izgubiti. Vse, kar je moral storiti, je zdržati še devet minut dvoboja. Trinajsta runda je začela nenavadno mirno, saj v prvih tridesetih sekundah ni bil sprožen niti en konkreten udarec. Walcott se je odločil umakniti k vrvem ringa in pripraviti močno desnico, s katero bo zaustavil in po možnosti zbil na tla neumornega Marciana. Ko je Walcott nameril in premaknil svojo desno roko ter bok, sta ga prehitela Marciano in njegova 'Suzie-q', desnica iz pekla. To je bil zagotovo eden najmočnejših posamičnih udarcev vseh časov. Walcott je izgubil zavest že na nogah in z roko zataknjeno ob vrvi ringa, groteskno zdrsnil proti tlom kot ustreljen. »Sodnik Charley Daggert je štel do deset … Lahko bi štel tudi do sto, ne bi bilo nobene razlike,« je ilustriral slavni boksarski zgodovinar Bert Sugar.

Cesar je gol!
Jersey Joe Walcott si je razbijal glavo zaradi svoje neumnosti in slabo leto dni kasneje poskušal še enkrat, toda doživel ekspresno izločitev že v prvi rundi po desnem aperkatu Marciana. Po porazu je odjezdil v sonči zahod ter v legendo. V garderobi Marciana je bilo medtem po spektakularni zmagi več kot prešerno. Med tesnimi zidovi se je trlo njegovih prijateljev, sorodnikov in someščanov. Še več jih je ostalo v dvorani in proslavljalo skupno zmago. »Ponosen sem, ponosen sem,« je hlipal Rockyjev oče Peter. Na delu pa so bili tudi zmikavti in zbiralci spominov. Prvak je namreč po prhi ugotovil, da so izginile njegove hlače, zato je moral stadion Municipal zapustiti ovit v brisačo. Tako je cesar Marciano sedaj imel na sebi krono, ni pa imel hlač.