Maja Povšnar: Če bi bila v tem športu zaradi slave in denarja, bi že zdavnaj nehala

Iz Rima si se vrnila z novo medaljo z velikih tekmovanj, jih sploh še uspeš šteti?

Ja, mislim, da je to moja 14. ali 15. medalja z velikih tekmovanj, moram kar pomisliti, če želim našteti vse. Iz World Pro prvenstev imam bronasto, zlato in srebrno, štiri imam iz evropske organizacije JJIF, prav tako štiri iz njihovih svetovnih, potem pa sem na evropskih IBJJF dosegla še eno bronasto v no gi-ju (tekmovanje brez kimona op. a.) in s kimonom po dveh srebrnih sedaj še zlato medaljo.

Med naštevanjem medalj si naštela nekaj različnih organizacij, lahko prosim pojasniš za naše bralce, kaj so te organizacije oziroma kaj te kratice pomenijo?

Seveda, JJIF (izvirno Ju-Jitsu International Federation) je organizacija tradicionalnega jiu jitsa, ki ima tri discipline: combat, ne waza in duo. Jaz se borim v disciplini ne waza, kar je v bistvu brazilski jiu jitsu. Gre za najbolj uradno organizacijo, da tako rečem, saj se trudijo priti na olimpijske igre, imajo urejeno svetovno lestvico, v njej zastopaš državo in ne kluba. Ko nastopam na njihovih tekmah zastopam reprezentanco Slovenije, pri kateri sem zaenkrat edina, ki tekmuje v tej disciplini, imamo pa tudi borce in borke, ki nastopajo v disciplinah combat, v kateri Slovenijo na primeru uspešno zastopa Tim Toplak in duo.

Potem je tu organizacija IBJJF (izvirno International Brazilian Jiu-Jitsu Federation), ki je organizirala odprto evropsko prvenstvo, v katerem sem nedavno tekmovala. Gre za najbolj cenjeno organizacijo brazilskega jiu jitsuja, v kateri tekmujejo vsi najboljši borci. Potem pa je tu še organizacija UAEJJF (izvirno United Arab Emirates Jiu-Jitsu Federation), ki je zasebna organizacija iz Abu Dabija in prav tako organizira tekmovanja po celem svetu in vsako leto tudi svetovna prvenstva v Abu Dabiju.

Lanskega novembra si prvič postala svetovna prvakinja (organizacije JJIF), sedaj pa prvič še evropska prvakinja v IBJJF.

Res je, pred tem sem bila ne IBJJF-ovih evropskih prvenstvih večno druga, letos pa sem prvič tekmovala med rjavimi pasovi in osvojila zlato, kar mi veliko pomeni.

Kako je izgledal tvoj tekmovalni dan v Rimu?

Krajši, kot sem pričakovala, v bistvu bi morala imeti štiri borbe, pa sem imela na koncu samo dve. Prvo kolo sem šla naprej, nato pa moja prva nasprotnica sploh ni prišla na tehtanje, tako da sem se avtomatsko uvrstila v polfinale, kjer so me čakale najboljše tekmice. Marsikomu bi se to sicer zdelo super, mene pa je to spravilo v kar velik stres, ker so zame prve borbe zelo pomembne, da se dobro ogrejem in spravim v pravo mentaliteto.

Je to, da si bila brez borbe v polfinalu, nato spremenilo tvoj načrt?

Ja, to da se nasprotnica ni prikazala, me je malo vrglo s tira, ker sem že opravila tehtanje in kar nekaj časa čakala na borbo ter gledala na ekran z razporedom, kdaj bom na vrsti. Dobro uro sem stala in čakala, ko pa so jo uradno diskvalificirali, mi je bilo jasno, da bo moja prva borba polfinale proti prvouvrščeni Brazilki ali pa odlični Američanki, tako da sem vedela, da bo v vsakem primeru moja prva borba zelo težka. Njune borbe potem nisem gledala, ker ne maram gledati borb nasprotnic, a ko sem zvedela, da je Američanka premagala Brazilko, sem se osredotočila le nanjo.

Kljub dolgemu čakanju si nato nasprotnico dominantno premagala, kajne?

Ves čas sem skušala ostati povsem osredotočena, si dejala, da se borim tako, kot se na treningu. Kljub dolgemu čakanju sem prišla na blazino sproščena, ogreta in osredotočena. Borba mi je v bistvu šla boljše od pričakovanega, začutila sem, da sem veliko močnejša od nasprotnice, ki je sicer tehnično zelo dobra, ampak sem vsak njen napad izkoristila, da bi dobila svojo pozicijo, tako da sem jo spravila na tla in jo tam nadzorovala. S tega položaja sem dosegla šest točk, ker sem ji šla dvakrat mimo nog, potem pa sem jo zaključila z armbarom (vzvodom na roko op. a.).

Potem pa si se v finalu srečala s staro znanko …

Ja, v finalu sem dobila nasprotnico, ki sem si jo želela. Ko sem se prijavila na prvenstvo, sem videla, da je ona že prijavljena. Gre namreč za punco, ki me je premagala leta 2020 na moji zadnji tekmi med vijoličnimi pasovi in sem hotela na vsak način zmagati. No, takrat me je ta Brazilka kot druga tekmica v moji karieri zaključila (s podreditvijo prisilila v predajo op. a.). Tako da sem si res želela revanše, že preden sem šla na evropsko, sem upala, da se bova srečali v finalu.

Kaj ti je šlo po glavi, ko si izvedela, da se ti je želja uresničila?

Pred borbo sem si rekla, da je ona težko naredila tako velik preskok v napredku, kot sem ga naredila jaz, odkar sem zamenjala klub. Odkar treniram v Litiji in v Ljubljani, sem res napredovala, dejansko lahko rečem, da sem v zadnjih dveh letih izboljšala za 150 odstotkov. Znanja sem dobila več kot prej v šestih letih treninga in povsem sem spremenila svojo igro. Tako da sem na evropsko prvenstvo prišla pripravljena bolj kot kadar koli prej.

Lahko prosim opišeš še, kako je potekal finale?

Ja, že takoj sem začutila, da je nasprotnica močna in tehnično izkušena, ampak sem vedela, da sem jaz močnejša. Najprej je ona dobila gard (položaj na hrbtu, pri katerem je nasprotnik med nogami op. a.) in sem ji skušala priti mimo nog. Ker ni šlo, sem vedela, da mi bo lažje, če jaz pridem v spodnjo pozicijo, pri čemer sem morala paziti, da to storim tako, da ona ne bo dobila točk. Nekako mi je uspelo borbo spraviti nazaj v stoječ položaj, od koder sem jaz dobila gard in začela iskati zaključek. Ker je tekmica res izkušena, mi to sicer ni uspelo. V nekem trenutku sem spet vstala in se borila s pozicije od zgoraj, kjer se vseeno počutim najmočnejšo. Potem mi je le uspelo priti mimo njenih nog, za kar sem dobila tri točke, potem pa sem ji še 'vzela hrbet' in dobila še štiri točke. Iz tega položaja sem imela sicer priložnost za davljenje, ampak nisem hotela preveč tvegati. Domen in Nejc sta se drla, da je samo še petnajst sekund do konca in vedela sem, da na tem nivoju nihče ne potapka (se preda op. a.) tik pred koncem. Položaj sem torej obdržala do konca in zmagala s 7:0 ter s tem izpolnila maščevanje.

Torej je šlo ob zmagi za dvojno zadoščenje, ker si bila po dveh drugih mestih prva in še maščevala si boleč poraz?

Ja, res je, čeprav je nisem zaključila, sem jo premagala na bolj prestižnem tekmovanju, ona je mene premagala na AJP-jevem Grand Slamu v Londonu, jaz pa njo sedaj na evropskem.

Moram pa se maščevati še Poljakinji, ki me je dobila v finalu IBJJF evropskega prvenstva 2018. Takrat sem se sicer borila poškodovana, ker sem si med tekmo natrgala stranske vezi in nisem bila za glavo povsem pri stvari.

Čeprav imaš lepo bero medalj, si poleg že omenjene želiš še kakšno posebno?

Glavni fokus v bližnji prihodnosti so svetovne igre, ki bodo letos poleti v Ameriki. Nanje sem se uvrstila kot prvorangirana borka na svetovni lestvici organizacije JJIF. To je meni sedaj glavni cilj, ker so svetovne igre za naš ne-olimpijski šport kot olimpijske igre. Igre se odvijajo vsaka štiri leta, nanje se uvrstijo le najboljše štiri borke v vsaki kategoriji in še dve povabljenki, tako da šest bork tekmujemo vsaka z vsako.

Kaj pa svetovno prvenstvo organizacije IBJJF, verjetno imaš željo tekmovati tudi na tej tekmi?

Seveda, to je v bistvu zadnje tekmovanje – poleg svetovnih iger na katere grem letos, na katerem še nisem bila in zadnji cilj, ki ga lahko med rjavimi pasovi dosežem. Osebno sem v BJJ-ju dosegla praktično vse … Manjka mi torej le še nastop in medalja iz svetovnega prvenstva IBJJF. Rada bi seveda še zmagala na svetovnih igrah in postala svetovna prvakinja organizacije AJP med črnimi pasovi, drugače pa sem dosegla že praktično vse. Običajno IBJJF-ovo svetovno prvenstvo poteka v Ameriki in gre zato za finančno velik zalogaj. Tako da mi je zato, ker si sama krijem svoje stroške, težko priti na tako tekmo.

Imaš še kakšen dolgoročni cilj?

Dolgoročni cilji so vezani na črn pas. Ko bom enkrat dobila črn pas, si želim osvojiti medaljo na evropskem in svetovnem prvenstvu IBJJF, medalje želim tudi v AJP, kjer že zdaj tekmujem med črnimi pasovi, ker sta rjav in črn pas pri dekletih združena.

Prej si že omenila Domna in Nejca, kdo poleg njiju še sestavlja tvojo ekipo, kdo ti najbolj pomaga pri treningih?

Zagotovo mi najbolj pomagata prav onadva, ker največ treniramo skupaj. Domen je z mano že od vsega začetka, odkar treniram v Litiji in Ljubljani, se največ ukvarja z mano. On je v bistvu začel delati z mano takoj, ko sem začela trenirati v Litiji in mi pomagal napredovati. Prej sem na primer več ali manj delala samo iz zgornjega položaja, sedaj veliko delam tudi iz spodnjega položaja, kar je zelo pomembno za nivo, na katerem tekmujem. Tako da ja, z Domnom sem sem začela trenirati, takoj ko sem menjala klub, torej tik preden se je začela korona, potem ko so se razmere malo umirile, pa je Nejc začel učiti v Litiji in smo potem mi trije največ skupaj trenirali. Potem pa sem začela hoditi še na treninge v Ljubljano, kjer mi pomaga tudi Carlos.

Poleg treningov jiu-jitsa pa imaš tudi treninge fizične priprave, kajne?

Res je, s treningi fizične priprave mi pomaga Domen, ker se je pred jiu-jitsom ukvarjal tudi s fitnesom. In tudi to se mi pozna, ker pred tem nisem nikoli resno hodila v fitnes, sedaj pa hodim vsaj štirikrat na teden in delam po načrtu. V zadnje pol leta se mi zdi, da sem res pridobila na moči in sem za svojo kategorijo med močnejšimi borkami. To sem občutila tudi na evropskem, ko sem se počutila res močnejšo od nasprotnic in tudi punca, s katero sem se borila v finalu, mi je po tekmi priznala, da se s tako močno punco v tej kategoriji še ni borila.

Kako pa treninge usklajuješ z ostalimi obveznostmi?

Kljub temu da imam redno službo, poskušam trenirati čim več. BJJ v bistvu treniram praktično vsak dan, parkrat na teden v Litiji, parkrat na teden v Ljubljani. Pa niso to zmeraj samo sparingi, veliko delam tudi samo tehniko in specifiko, da ne bo kdo mislil, da ves čas delam na polno. Včasih je kar naporno dva treninga na dan plus služba, ampak se da.

Si redno zaposlena?

Ja, redno sem zaposlena v podjetju Spin d. o. o, ki ga je lani prevzelo podjetje Četrta pot, ampak delam samo dopoldneve, tako da si lahko prilagodim čas za treninge. V službi mi res grejo na roko predvsem z dopusti, ker mi nikoli ni problema dobiti dopusta, da grem lahko na tekmo.

Kako pa izgleda potem ta dinamika, da si po eni strani profesionalna športnica, po drugi strani pa vseeno ne živiš od športa?

Kar se tega tiče, je to res nehvaležno. Če tega športa ne bi mela tako rada, če bi se mi šlo samo za slavo in denar, bi že zdavnaj nehala. Jaz treniram in tekmujem zaradi sebe, ker obožujem ta šport, obožujem vse, kar spada zraven, želim se dokazati sama sebi.

Prejemaš kakšno finančno podporo od države?

Žal ne. Kar se tiče finančne podpore v Sloveniji in sploh, če jo primerjam z drugimi državami, lahko rečem, da smo res v zaostanku. Drugod pa ne rabimo iti daleč, že na Balkanu se za takšne rezultate kot jih dosegam jaz, dobivajo denarne nagrade, štipendije in podobno.

Od leta 2017, ko sem kot slovenska reprezentantka ne evropskem prvenstvu JJIF osvojila naslov evropske prvakinje, sem prejela mednarodni status olimpijskega komiteja, kar pomeni, da sem bila tudi v vrsti za državno službo, ki je sicer nisem dobila, ampak mi je ta status vseeno pomagal, ker mi je finančno pomagala občina Kranj. Ker sem bila vrhunski športnik, sem dobila nekaj štipendije, ki je šla v sklad, iz katerega sem si lahko plačala kakšne priprave ali pa na primer opremo. No, letos in to en dan, preden sem šla na evropsko prvenstvo, pa sem izvedela, da so mi status iz svetovnega kljub odličnim rezultatom spremenili v državnega, kar me je precej vrglo iz tira. Obrazložili so, da mi ne morajo dati mednarodnega statusa, ker je ena izmed držav manjkala na nedavnem svetovnem prvenstvu in tako tekma ni izpolnila kvote. Niso pa upoštevali dejstva, da sem svetovna prvakinja, da sem prva na svetovni rank lestvici, da brez medalje s tekme sploh še nisem prišla, da bom Slovenijo še letos zastopala na svetovnih igrah …

Te je odločitev OKS presenetila?

Presenetilo me je to, da ni nobenega razumevanja. Pač so se strogo držali kriterija števila držav in to je to. In če nimam statusa vrhunske športnice, odpade pomoč s strani občine, tako da ja, to me je kar razjezilo, a na srečo sem se do tekme spravila skupaj. Kakor sem že omenila, ne počnem tega zaradi denarja, ampak vseeno si nekako moram plačati opremo, priprave, tekme in ostalo, tako da mi veliko pomeni vsaka finančna pomoč.

Ker šport ni tako dobro poznan širši javnosti, pa je verjetno težko tudi dobiti sponzorje?

Res je. Na začetku športne kariere sem imela sponzorja, ki me je postavil na trdne noge. To je bil moj sokrajan in njegovo podjetje Frankstahl, ki se je odločil stati mi ob strani toliko, da začnem s kariero, za kar sem mu res hvaležna. Prejšnja leta sem dobila tudi nekaj finančne pomoči občine Preddvor, v kateri živim, vendar je tudi to šlo. Žal, tako je, tako kot sem že rekla, res je nehvaležna situacija in to delam zaradi sebe. To je moje življenje, sprijaznila sem se s tem in če dobim kaj dobim od tega športa, sem samo vesela, ne pričakujem ničesar. Če pa mi kdo pomaga pri izpolnjevanju ciljev, pa sem presrečna.

Zadnje čase se zdi, da se več mladih mogoče ravno zaradi finančne perspektive vleče v mešane borilne veščine, ampak sama si že večkrat omenila, da te to ne zanima, kajne?

Verjetno je res, ja, in če sem iskrena, me je MMA mikal, ko sem bila mlajša. V bivšem klubu sem nekaj časa trenirala tudi tajski boks in mela neko željo po MMA, ampak je bila ta želja hitro pozabljena. Značaj imam zagotovo pravi, ampak pri teh letih ne mislim začeti, imam redno službo, dobro kariero v jiu-jitsuju, sem dokaj nepoškodovana in vem, da bi bil MMA precej bolj naporen za moje telo. Še več časa bi morala posvetiti treningom, da se priučim drugih veščin in ja, ne vidim neke vrednosti v tem, tudi tam ni tako veliko denarja, sploh ne v ženskem MMA-ju, tako da bom raje ostala v BJJ.

Treniraš v glavnem s fanti in veliko jih trenira BJJ prav zaradi MMA-ja. Tudi v velikih organizacijah je zadnje čase veliko borcev iz BJJ, ki so zelo uspešni. Zakaj je po tvojem temu tako?

Meni se zdi, da če si dober v BJJ, imaš dobro bazo in se lahko hitro priučiš tudi udarjaških tehnik. In ko enkrat osvojiš borbo na nogah, lahko nasprotnika hitro spraviš na tla in potem pokažeš, kaj znaš v parterju. Pri Charlesu Oliveiri se na primer to lepo vidi. Ko enkrat prideš z njim na tla, težko preživiš, pri njemu smo videli, da te sploh ne rabi spraviti na tla, da te zaključi.

Najlepša hvala za pogovor Maja in vso srečo!