Leški: Glavni cilj bo SP v Budimpešti

"Dejansko je od kolajne že pet mesecev, meni pa se včasih še vedno zdi, kot bi minil mesec ali dva. Morda zato, ker smo se decembra stalno vračali v leto 2024, zdaj v januarju so spet podelitve, ko se vračamo k olimpijski zgodbi, in vse to je še zelo živo," je v pogovoru za STA stalni spomin na olimpijsko kolajno razložila 28-letna tekmovalka ljubljanskega Bežigrada.

Najlepši, tudi zato, ker je potrebovala premor za telo in dušo, je bil v poolimpijskem obdobju zanjo enomesečni oddih na Tajskem. "Malo sem se morala umakniti. Seveda sem šla na morje. Izbrala sem si Tajsko, kjer še nisem bila. Po vseh teh letih juda namreč težko najdem državo, kjer še nisem bila. Nalašč sem si izbrala nov teren. To je nekaj, kar sem potrebovala."

In Tajska ni bil le oddih na morju, na katerega je zelo vezana zaradi domačega Kopra. "Tam sem bila skoraj mesec dni. Enostavno sem si vzela čas za spoznavanje dežele, ljudi, kulture ... Seveda sem ležala tudi na plažah, šla v nacionalne parke, na potapljanje. Potovala sem sama in zame je bila to avanturistična izkušnja, meni pisana na kožo."

Poseben izziv je bilo potapljanje z jeklenko, vse do globine 20 metrov. "Sprva sem bila celo malo v dvomih, a potapljala sem se že pri nas na obali in na Hrvaškem. Ni mi žal. Izjemna izkušnja. To je drug kontinent nad vodo in pod vodo."

Premor po olimpijski kolajni je bil nujen. Ob dnevni rutini in športu so se vrstile medijske obveznosti, sprejemi, sponzorske obveznosti, snemanje reklam ... "Teh zadev seveda nismo vajeni in ob vsem, kar ti ustreza, je tudi veliko novega in drugačnega. Moram pa povedati, da se v tem očitno dobro znajdem, saj so bili odzivi zelo pozitivni. Veliko jih je bilo navdušenih nad tem, da se znam izražati in nastopati in ti komplimenti so mi seveda prijali."

Kaj kmalu pa je tekmovalka spoznala, da je težava lahko v količini obveznosti. "V resnici to ni napor, ko pa je bilo tega res veliko, pa so se tudi pri meni baterije izpraznile in morala sem poiskati neko zdravo ravnotežje. Učila sem se filtrirati te stvari, sprva sem se tega lotevala sama, nato pa sem si našla pomoč agencije, ki skrbi za to. Na dolgi rok sama ne bi zmogla. To ni moje področje in zato mora za to skrbeti nekdo, ki se na to spozna, sama pa se lahko vrnem k temu, kar imam rada in znam."

Tekmovalni načrt za leto 2025 se je začel oblikovati ob vrnitvi po dopustu leta 2025, v času razglasitve najboljših športnikov v državi. Trenutno so treningi nekako polovični v primerjavi z lansko olimpijsko sezono. "Sem v procesu povečevanja obsega, zaenkrat pa je to po petih mesecih še vedno prilagojeno. Ne morem začeti, kjer sem končala. Poslušam se, kaj mi ustreza, treniram pa že vsak dan, a je obseg morda polovičen."

Prve obsežnejše vadbe, tudi mednarodne priprave, bodo na sporedu konec februarja in v marcu. "Moja ciljna tekma je svetovno prvenstvo junija v Budimpešti. Prve tekme bodo na vrsti aprila in maja v Dušanbeju in Astani, pa morda še kakšna."

Evropsko prvenstvo konec aprila v Podgorici je slovenska šampionka odpisala vnaprej. "O tem res nisem razmišljala. Imam zlato evropsko kolajno z EP 2023 in vem, da do takrat ne bom vrhunsko pripravljena. Judo je seveda ostal, občutka v petih mesecih ne izgubiš, vem, da pa ne bom stoodstotna. In nisem človek, ki bi počel nekaj na pol in na tekmo ne bi šla nepripravljena in tvegala poškodbo. Časa, da bi do takrat 'sestavila' kolajno, pa je premalo."

Za nameček se po olimpijski zlati kolajni kdaj pojavi tudi motivacijska težava. "Tukaj se malo kar naslanjam na trenerja Luko Kuralta, ki stabilno postavlja program in cilje. Trenutno delam bolj za trenutek in malo manj gledam naprej. Nikoli nisem štela let, ki sem jih vložila v ta olimpijski rezultat in tudi zdaj ne bom štela dni in tednov, da si od tega odpočijem. In prav na tem mestu je pomembno vlogo prevzel trener."

Uspeh športnika je mozaik detajlov, ki se zlagajo v celotno sliko. To ima Leški pred sabo, a bo počasi spet morala zlagati delčke. "Skozi proces sem šla in ni si težko postaviti cilja. Moram pa prebiti ta led na treningih, judo mora spet postati absolutna prioriteta, vse druge obveznosti moram postaviti na stran. Naporno se je vrniti na vrhunsko raven. Uživam v treningih, ob vseh obveznostih pa je težava z rutino, ki jo zahteva vrhunski šport."

Seveda tekmovalka po vseh teh letih treninge tudi pogreša, saj ji ne pomenijo le športne vadbe za končni uspeh. "Gre za socialni stik. Smo prijatelji, pred in po treningu se veliko pogovarjamo. Všeč mi je tudi, da sem za marsikoga v klubu navdih, marsikomu lahko dam kakšen nasvet. Všeč mi je tudi, da ljudje po uspehu drugače vidijo tudi trenerja, da si želijo sodelovanja z njim in slišati njegovo mnenje. Mislim, da sva oba dokazala, da imava kar nekaj znanja in izkušenj."

V rezervi za dobro delo in postavljanje ciljev pa ostaja zlata kolajna iz Pariza. "V resnici je ne vzamem v roke sama od sebe, a me pogosto prosijo, da jo prinesem in pokažem. Večkrat pa vidim kakšne izseke s tekem, kdo me kaj vpraša. So pa tudi dnevi, ko je malo manj energije in če se takrat opomnim, da je vse v redu, mislim si: si na pravi poti in poglej, kaj si dosegla, takrat seveda spomin na to kolajno pomaga."

Vsaj doma zaenkrat posebnega mesta kolajna še ni našla in varno spravljena čaka v pripadajoči škatlici. "Je pa res, da sem si jo ogledala in jo preverila po teh zadnjih zapletih s kakovostjo kolajn. Moja se na srečo dobro drži, a nanjo seveda pazim."