Leonard proti Duranu: Vojna v Montrealu

Borci v ringu so najprej in najbolj izpostavljeni psihološkemu vojskovanju. Veliki trener Cus D'amato je govoril, da je 80–90 odstotkov zmage ali poraza v glavi borca. Cilj je nasprotnika spraviti v najbolj neugoden položaj, v katerem bodo do izraza prišle vse njegove šibke točke in pomanjkljivosti. Vse, kar moraš vedeti, je, kdo v resnici stoji pred teboj v ringu.

Od smeti do slave

To je bil prvi dvoboj v eri štirih kraljev. 20. junija 1980 sta se v kanadskem Montrealu udarili ZDA in Panama. Kot so vse skupaj videli v Panami, je šlo za upor majhne srednjeameriške državice proti izkoriščevalskemu ameriškemu imperializmu, ki ga je vodil verjetno najboljši borec v lahki kategoriji vseh časov Roberto Duran, imenovani tudi 'Manos de Piedra' (kamnite pesti). Duran je izgledal kot divjak, se vedel kot divjak in tudi boksal kot divjak. Kot otrok je bil hudo obubožan. Jedel je smeti. V dvobojih je uporabljal prikrite rokoborske prijeme, glavo, ramena in bil umetnik uničenja v klinču. Vedno je šel na nokavt in če ga ni dosegel, je bil besen nase. "Duran ni premagal svojih nasprotnikov, uničil jih je!" je o njem dejal njegov največji rival.

Ray Leonard je bil njegovo popolno nasprotje – zgodba o uspehu z vseameriškim nasmehom. Boksal je izjemno lahkotno, lahko bi rekli gladko, pametno in natančno. Ker je spominjal na velikega Raya Robinsona, so tudi njemu podarili častni naziv 'Sugar'. Leonard je bil Muhammad Ali srednje kategorije. V ringu je imel izjemen ritem, med borbami pa se je tudi rad norčeval iz nasprotnikov in ob tem žel aplavze ameriških tribun.

Soočenje: psihološko vojskovanje, 1. del

Bolj kot je Duran prek medijev odkrival, kdo je Ray Leonard, bolj ga je sovražil. O njem je govoril, da je klasični igralski lepotec, ki si ne zasluži denarja in pozornosti, ki jo prejema. Olje na ogenj so prilili tudi ameriški mediji, ki so Leonarda že razglasili za zmagovalca, še posebej zato, ker sta Muhammad Ali in Sugar Ray Robinson govorila, da bo neporaženi Leonard (27-0) pometel z dve kategoriji lažjim Duranom (71-1). Edini človek, ki je Duranu dal možnost, je bil ravno trenerski čarovnik Cus D'amato, ki je napovedoval, da bo Duran nevtraliziral Leonardovo gibanje. Duran se je na tiskovnih konferencah vedel skrajno prostaško. V usta si je basal hrano in jo trgal kot zverina, vsepovprek žalil Leonarda, njegovi ženi kazal sredinca in po tehtanju celo dejal, da bo v ringu najprej zlorabil njenega moža, po borbi pa še njo. Leonard je bil pred začetkom prve runde povsem iz sebe in komaj je čakal, da skoči na divjaka. "Pritisnil sem na vse njegove šibke točke. Želel sem, da ponori in se z menoj spusti v pretep. Delovalo je!" je kasneje povedal Duran.

Dvoboj: psihološko vojskovanje, 2. del

Leonard je bil presenečen, ker so bili njegovi udarci že na začetku prekratki. Duran je nevarno kontriral in se Leonardu uspel večkrat približati, kar bi moralo na začetku dvoboja biti zanj nedopustno. V drugi rundi je Ray že imel hrbet na vrveh. V eni izmed izmenjav je Duran zadel z natančnim levim krošejem in prvaka velterske kategorije nevarno zamajal. V tretji rundi je Leonard želel dokazati, da ni samo lep fant z reklamnih panojev, ampak tudi borec in začel vračati udarce. Toda do pete runde je Duran še vedno napadal in razbijal nasprotnika. Presenečeni gledalci so spremljali še eno simfonijo uničenja. Leonard je kasneje pojasnil, da je imel občutek, kot da ga nekdo s kladivom tolče po glavi: "Moji zobje so bili tako zbiti nazaj, da sem jih moral med odmorom ravnati z rokavico!" Toda po peti rundi se je nekaj v Leonardu nekaj spremenilo. Odločil se je, da se ne bo umaknil nazaj. Bitka v Montrealu je izbruhnila.

Na tej točki so Duranovi nasprotniki ponavadi razpadli, toda Leonard ni bil kot drugi. Duran ga ni uspel mentalno in fizično do konca uničiti, nasprotno, Leonard je v sebi našel tisto, kar nihče ni mislil, da ima – fatalni pogum. Duranu je začel servirati enake porcije udarcev iz borbe v klinču. Tehtnica se je uravnovesila. "Boril sem se besno, ne vem zakaj, očitno so moji borčevski instinkti prevladali nad razumom," prelomne trenutke kariere opisuje Leonard. Sedma runda je postala ena najbolj brutalnih v zgodovini boksa. Bombarderja sta en na drugega stresala ves svoj ubijalski tovor. Vrstile so se bliskovite kombinacije in močni posamezni udarci. Kljub temu, da sta bila agresivna, sta ves čas zadrževala visok nivo obrambe in veliko udarcev obeh je tudi zgrešilo. "Duran uživa v bolečini," je med dvobojem ugotavljal Leonard. Ob koncu devete runde je Rayjeva žena, ki je bila v solzah že od samega začetka, nehala jokati … ker je omedlela. Leonard, ki seveda ni vedel, da je njegova soproga izgubila zavest, je v 10. rundi z močno desnico, ki je pristala za ušesom Durana, prvič ranil svojega nasprotnika.

V zadnjih petih rundah je Leonard tako imel možnost dvoboj varno pripeljati do konca, potem ko je izničil Duranov boj v klinču. Toda bes zaradi vseh žaljivk, ki jih je slišal na svoj račun, mu tega ni dovolil. Odločil se je Durana kaznovati, kar pa je bila velika strateška napaka in hkrati darilo za gledalce. Tak način borjenja je namreč najbolj ustrezal Duranu, ki je s kamnitmi pestmi večkrat našel Leonardovo brado. Pred zadnjo rundo, ko je sodnik borcema ukazal, da se častljivo pozdravita z dotikom rokavic, je Duran Leonardu rekel: "je*i se!" in nadaljeval z mikastenjem. Šlo je na nož, na življenje in smrt do zadnje sekunde. "Vedel sem, da ga bom premagal, ker sem boljši boksar, ker prenesem več udarcev od njega in ker sem večji moški!" je po zmagi s 145 : 144, 148 : 147 in 146 : 144 dejal Roberto Duran. To pa je bil šele začetek velikega rivalstva.

Briljantni Leonardov um
Duran se je v domovino vrnil kot narodni heroj z največjim skalpom v zgodovini države. Sugar Ray Leonard je bil žrtev njegovega psihološkega vojskovanja. Toda v porazu je temnopolti Američan pridobil neprecenljivo vrečo izkušenj, ki ga je v »krogu resnice« povišala do čina generala. Ker je pokazal toliko poguma, ga je Amerika tolažila, hkrati pa je Leonard kljub porazu utišal kritike, ki niso mislili, da se Ray lahko "bori v jarkih". Bolj ko je Leonard opazoval Durana, bolj je ugotavljal, da njegov največji rival v resnici ni divjak in da je bila vse skupaj le krinka. V povratnem dvoboju je Leonard povsem osmešil Durana, ki je v osmi rundi doživel živčni zlom in predal dvoboj. Veliki, neustrašni, zverinski Duran je tistega dne postal vse, kar je sam preziral – slabši boksar, omahljivec in manjši moški. Sramota, ki je do današnjega dne ne upa priznati. Oba sta nadaljevala kariero in dosegla izjemne uspehe, toda prvi obračun je bil za oba mejnik, ki jima je zagotovil mesto v panteonu, med boksarskimi bogovi.