Borca, ki sta laičnim poznavalcem boksa verjetno popolna neznanka, toda 18. Maja 2002 sta v dvorani Mohegan Sun Areni v zvezni državi Connecticut, gledalcem na tribunah in pred TV ekrani, pričarala noč, ki je do konca življenja ne bodo pozabili. Tistega večera se je bržkone odvil najbolj divji obračun moderne boksarske dobe. Arturo Gatti in Micky Ward nista boksala za naslov prvaka in za milijone, toda v ringu sta pustila del svojega življenja in ga žrtvovala za ponos, predvsem pa za šport in občinstvo.
"Koliko naključij se je moralo zgoditi, da imamo na koncu občutek, kot da je bilo vse že davno zapisano v zvezdah tam zgoraj pri bogovih?" se je leta po dvoboju spraševal Micky Ward in sklenil, da je vse moralo biti "točno tako kot je na koncu bilo". Življenje sta začela na nasprotnih koncih Atlantika. Gatti v Italiji, Ward v ZDA, toda njuni življenjski premici sta se iz leta v leto približevali točki presečišča. Gatti je kot boksar imel več sreče in je zaslužil več denarja kot Ward, ki si je večinoma priboril 'bornih' 10 ali 15 tisočakov na dvoboj. Zato je Ward ob boksu služil kruh za družino s težkim fizičnim delom v cestnem podjetju. Na začetku novega stoletja je njegova kariera po nekaj težkih porazih zdrsela v slepo ulico. "Warda je pokopal čas," so menili poznavalci boksa, ki mu niso pripisali prav nobene možnosti proti sedem let mlajšemu Gattiju. Arturo Gatti je bil ljubljenec publike. Njegov boksarski stil je bil hibrid tehnike, hitrost in udarjaštva. Poleg tega pa je Gatti vsakokrat, ko je prejel udarec, pozabil na taktiko in se spustil v odprt boj. Zaradi tega ga je občinstvo naravnost oboževalo, kjerkoli se je pojavil. "Moj najtežji boj bo proti borcu, ki bo isti kot jaz," je nekoč dejal Gatti, nevedoč, da se bo tistega večera prerokba spolnila.
Žrtvovanje brez primere
Ward je, kot vedno, začel statično in počasi. Gatti je bil neprimerno hitrejši in je poveljeval situaciji v ringu. Po Wardu je padalo z vseh strani, začel je krvaveti iz arkade, toda 'Irish' je ohranjal trezno glavo in čakal na svojo priložnost. Njegova strategija je bila Gattiju odvzeti premičnost nog z udarci v telo in ga potem premikastiti ob vrveh. Ob koncu tretje runde se je njegova potrpežljivost izplačala in Gatti je začutil prve težke udarce Warda. S tem je Ward izzval Gattijev ponos in strategija je zletela čez okno. Borca sta se zapletla v divje izmenjave udarcev tudi v naslednji rundi in če je kdo mislil, da je bitka s tem dosegla svoj klimaks, se je zmotil. V peti rundi je v ring prišla nevihta. Nekateri gledalci od tega trenutka dalje pa vse do konca dvoboja, niso sedli nazaj na svoje sedišče. Gatti in Ward sta padla v zono borbene zamaknjenosti, kjer utrujenost in bolečina ne obstajata več. "O moj bog, o moj bog … o – moj – bog," je po koncu osme runde dogajanje pospremil glavni komentator Jim Lampley. Toda šele takrat je napočil čas za paranormalno.
Na začetku 9. runde je Mickey Ward sprožil izjemen udarec z levico v telo in Gatti se je v hudih bolečinah zgrudil na tla ter zvil v klobčič. Tukaj bi moralo biti vsega konec, a je bojevnik nad bojevniki vstal. Kar se je dogajalo v dvorani po tem, bi najlažje opisali z besedo norišnica. Tisti, ki so obračun spremljali v živo, so dejali, da je vse skupaj izgledalo bolje kot predramatizirani scenarij Stalloneovih filmov o Rockyju. Gatti pretrpi naval Warda in začne vračati težke udarce, ki ameriškega Irca spravijo v težave. Nato se utrudi Gatti in Ward prevzame pobudo. Potem se situacija spet obrne in to dvakrat. Pred koncem runde se Gatti znajde v hudih težavah po več zaporednih udarcih in televizijski komentatorji prosijo glavnega sodnika v ringu Franka Cappuccina, da dvoboj zaustavi. "Izgubil sem kontrolo, ker je dvoboj izgubil kontrolo, ker je občinstvo izgubilo kontrolo in ker je trenutek izgubil kontrolo," je o svojemu sugeriranju glavnemu sodniku kasneje povedal znani komentator Jim Lampley. Toda Cappuccino je borca pustil nadaljevati v zadnjo, deseto rundo. "To ni bila runda leta, to je bila runda stoletja!" je v eter vzkliknil legendarni boksarski trener Emanuel Steward. Medtem je v kotu Gattijev trener Buddy McGirt želel dvoboj prekiniti, a ga je Arturo v solzah izprosil za nadaljevanje. V deseti in zadnji rundi so tribune vršale, medtem ko sta heroja bila boj do zadnje sekunde. To je bil spopad, ki je v 21. stoletje prišel v časovni kapsuli iz zlatih časov boksarskega ringa v 50-ih letih. "Dala sta del življenja za nas," je s solzami v očeh dejal športni novinar Larry Merchant. Revija Ring Magazine je dvoboj gladko proglasila za dvoboj leta. Skoraj bi pozabil, zmagal je Micky Ward (94:93, 95:93, 94:94), toda Arturo Gatti po pogumni predstavi ni mogel biti poražen, še več, po takšnem dvoboju rezultat praktično ni pomemben.
Vrnitev zgodovine
"Ponosen sem bil nanj, ne nase, kajti vedel sem, kako težko je bilo iti čez vse to trpljenje v takšnem obračunu," se spominja Ward, Gatti pa je dejal: "Ne razumem ga, ker je preveč podoben meni!" Med rivaloma ni bilo nobenega sovraštva, nobenih slabih besed, ne pred prvim, ne pred drugim in ne pred tretjim dvobojem. Ko sta v drugo z rokami v gardu zakorakala proti središču ringa, je ameriška televizija v poklon borcema, katerih duh je prišel iz nekega drugega časa, sliko za nekaj sekund spremenila v črno-belo. Oba povratna dvoboja, ki sta bila prav tako dramatična, je dobil Gatti. Do konca Gattijevega življenja, ki se je končalo v sumljivih okoliščinah, sta ostala najboljša prijatelja. Gatti proti Wardu je vrnitev zgodovine, nesebično žrtvovanje in zadnji hura dveh vitezov boksa.
KOMENTARJI (3)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.