'Da se borim, bom mami povedal šele po borbi'

Dino Suljkanović se je na skoraj pet tisoč kilometrov dolgo pot podal z željo, da bi na prestižnem mednarodnem turnirju pod okriljem mednarodne zveze mešanih borilnih veščin (IMMAF) dočakal svojo priložnost v zasedbi balkanskih prvakov. V Bahrajn je namreč pripotoval kot rezerva, a dva dni pred borbo je bilo jasno, da se mu bo želja vendarle izpolnila. Srbski borec v njegovi kategoriji (do 77 kg) se namreč ubada s poškodbo hrbta in je bil nastop primoran odpovedati. Namesto njega bo tako nastopil prav Suljkanović, ki znanje nabira v mariborskem Centru Samurai pod vodstvom trenerja Mateja Plavca. Ta v Bahrajnu ne bo v kotu 22-letnega borca, a je kljub temu analiziral tekmeca in na daljavo sestavil "bojni načrt". S Suljkanovićem smo se pogovarjali na kraju dogodka, v Bahrajnu.

Dino, pozdravljen. Za začetek klasično vprašanje: kaj te je sploh navdušilo za MMA?
"Želja, da bi se boril, je bila pri meni prisotna že od malega. Vsem sem govoril, da se bom boril. A na koncu starši niso pustili, da bi treniral. Mislim, da si noben starš ne želi videti, kako se gre njihov sin z nekom tepst. Na koncu so mi dejali, da lahko treniram, a oni s tem ne želijo imeti nobene zveze, in da si moram treninge plačevati sam. Tako sem začel opravljati študentsko delo in si sam plačevati treninge."

Kakšen je bil tvoj začetek v borilnih veščinah?
"V Bosni in Hercegovini sem začel trenirati karate. Že to mi je bilo zelo všeč, treniral sem dve leti, nato pa smo se preselili v Slovenijo. Ko sem zamenjal okolje, sem tudi nehal trenirati karate. Dve leti sem hodil samo v fitnes in izboljševal svojo telesno pripravljenost. Nato sem le odšel na trening in že od prvega trenutka mi je bilo izjemno všeč. Trenirati sem začel pri Mateju Plavcu v Centru Samurai."

Ti je MMA tudi pomagal pri prilagajanju na novo okolje?
"Že v Bosni smo se veliko selili. Odraščal sem na vasi, nato smo se preselili v mesto, nato spet v hišo, tako da sem velikokrat zamenjal okolje in šolo. A ko smo se preselili v Slovenijo, je bilo vendarle drugače. MMA mi je pomagal dobiti prepotrebno samozavest, ki mi pomaga tudi v vsakodnevnem življenju."

Lepo govoriš slovensko, tako da predvidevam, da si se jezika hitro naučil.
"Jezik mi je kar dobro šel. Ampak nočem sam govoriti o tem, naj drugi ocenijo. Sam težko rečem, kako dobro mi gre." (Smeh.)

Kaj ti v življenju pomeni MMA?
"To je način življenja. To moraš živeti. Moraš biti pripravljen zjutraj pred službo oditi na trening, po službi še enkrat ... Cele dneve si vpet v ta šport. Ob tem moraš vseskozi paziti na prehrano. Če se želiš ukvarjati s tem športom, ga moraš imeti zares rad. Jaz sem že dve leti redno zaposlen, tako da moram svoje treninge usklajevati tudi s tem. Ni lahko, a treba se je prilagoditi."

V Bahrajn si odpotoval kot zamenjava, a že na poti si dejal, da imaš občutek, da se boš boril.
"Da, imel sem tak občutek. Tudi moja punca mi je dejala, da ima tak občutek. Dober mesec pred to borbo bi moral imeti v Pulju profesionalno borbo, prvo v karieri. Bil sem odlično pripravljen, nato pa sem sedem dni pred tem staknil korono. Deset dni sem moral počivati in borba je odpadla. Takoj ko sem se vrnil na trening, pa so me poklicali, ali bi odpotoval zraven v Bahrajn. Vse skupaj je nekako sreča v nesreči, bi lahko dejal, kajti če bi imel profesionalno borbo, se tukaj ne bi smel boriti, ker gre za amatersko tekmovanje."

Glede na organizacijo in spektakel, ki se tukaj pripravlja, pa ti verjetno ni posebej žal, da je borba odpadla, kajne?
"Da, raven MMA-ja je tukaj na zelo visoki ravni – na najvišji možni amaterski ravni. Kaj več od tega ne moreš doživeti. Borci tukaj so takšni, da te kar glava zaboli."

Dejal si, da starši niso navdušeni, da se boriš v MMA-ju. Kako so se odzvali, ko si jim povedal, da se boš boril tukaj, v Bahrajnu, kako je to sprejelo tvoje dekle?
"Punca me podpira, ker vidi, da imam zares rad ta šport. Starši pa tega še naprej ne marajo. Podpirajo me, a da bi prišli gledat borbo – 'ni šanse'. Sploh mama ne. Ona sploh ne. Ona je ves teden pred tem v svojem svetu, živčna ... A zdaj, ko sem prišel sem, sem ji povedal, da sem rezerva in ji ni treba skrbeti. Tako da bo šele po borbi izvedela, da sem se boril. Da se bom boril, sem povedal le bratu in punci."

Časa, da bi preučil tekmeca, ni bilo veliko. Ti je uspelo preveriti, kakšen tekmec te čaka, kako se bo treba lotiti borbe?
"Nekaj malega mi je uspelo pogledati. Malce višji je od mene – no, za to kategorijo je zelo visok. Je bolj suh in veliko se bori stoje, to pa počne zelo dobro. Ima štiri ali pet zmag zapored pod okriljem IMMAF. Težko bo, a verjamem vase."

Kako zelo se pozna, da tukaj ni Mateja Plavca, tvojega trenerja?
"To pa se res pozna. Pri vsem. Že zato, ker si z nekom navajen delati na 'fokuserje', navajen sem njegovih navodil. Drugače je, ko te trenerji ne poznajo. Vsi trenerji so super, ne razumite me narobe, a veliko drugače je, ko z nekom treniraš vsak dan in ve, česa si sposoben. Dobro pozna moje dobre in slabe strani ter me opozarja na tisto, na kar moram biti pozoren. Sicer sva se pogovarjala, pomagal mi je narediti analizo nasprotnika, a drugače je, če je nekdo fizično prisoten."

Dejal si, da si bil že blizu prvi profesionalni borbi ...
"Res je, mislim, da sem pripravljen. Glavna težava amaterskih borb je, da jih v Sloveniji primanjkuje. Če želiš potovati v tujino in redno nastopati, pa je potrebnega veliko denarja in se na dolgi rok po navadi ne izplača. Tudi zato sem želel med profesionalce in si tam zgraditi nek 'score'. Čutim, da sem pripravljen na profesionalne borbe. A takšen dogodek, kot je tukajšnji, je na višji ravni kot večina profesionalnih dogodkov. Tudi borci tukaj so boljši kot veliko profesionalnih borcev z Balkana. Govorim seveda o tistih, ki so na začetku svoje kariere."

Kakšni so tvoji kratkoročni in dolgoročni cilji?
"Želim si nabrati izkušnje med profesionalci in da bi nekoč morda lahko živel od tega športa. To je pri nas težko doseči, a kljub temu je to moj cilj. Da bi lahko treniral dvakrat na dan in da mi zraven tega ne bi bilo treba hoditi še v službo. To bi mi veliko pomenilo."

Veliko borcev sanja o UFC-ju, Bellatorju in ostalih organizacijah, ti pa nekako ostajaš na realnih tleh.
"Želim iti korak za korakom. Bomo videli, kam nas bo to pripeljalo. Ne moreš kar sanjati o nekih svetovnih organizacijah. Treba je biti realen. Trenutno se tudi glede na znanje ne vidim na tej ravni; mislim, da lahko še zelo napredujem in se naučim še veliko stvari. Treba je iti počasi in nabirati izkušnje."

"Dino, hvala za pogovor in veliko sreče!"

"Hvala tebi."