Chavez proti Taylorju: Krivica in groza v Las Vegasu

Boksarski svet se je marca 1990 še vedno pobiral od šoka, ki se je v Tokiu zgodil mesec prej, ko je železni Mike Tyson izgubil naslov prvaka v težki kategoriji proti popolnemu outsiderju Jamesu "Busterju" Douglasu. 37 dni in 12 barbarskih rund kasneje je bil Tokio pozabljen. Na delu pa tokrat nista bila samo levjesrčna borca v ringu, ampak tudi sodnik in trenersko moštvo enega izmed borcev. To je zgodba o borbi, ki je nekemu boksarju vzela mladost in sanje v 35 minutah in 58 sekundah, drugemu pa prinesla status boga med rojaki.

Nasprotja so si usojena
Meldrick Taylor je bil zlati član legendarne ameriške olimpijske reprezentance iz leta 1984. V ringu je spominjal na drugega "Sugarja", Raya Leonarda. Taylor je bil neverjetno hiter. Kombinacije, ki so vsebovale tudi po sedem ali osem udarcev, so se začele in zaključile, preden si lahko trenil z očesom. Hkrati pa je v njemu bilo Filadelfijsko srce. Tako kot Joe Frazier je pripadal filadelfijski šoli boksa, ki temelji na agresivnosti in tveganju. Taylor je kmalu posegel po naslovu IBF prvaka v lahkovelterski kategoriji (do 64 kilogramov) in naslov suvereno večkrat obranil. Toda hotel je še več, želel je prerasti samega sebe. To pa bi lahko storil samo, če bi se pomeril s svojim popolnim nasprotjem …

Vladar iste kategorije, a v organizaciji WBC, Julio Cesar Chavez ni bil samo najboljši boksar tistega časa ne glede na težo ("pound for pound"), ampak tudi daleč najbolj trdoživ. Poosebljal je vse vrline, ki bi jih moral imeti mehiški borec: neustrašnost, nepopustljivost, napadalnost in požrtvovalnost. Chavez je odraščal v hudi revščini. Njegova družina je živela v zapuščenem avtomobilu ob železnici. Ker je vstal iz največjega brezna, v katerem živi velik del mehiškega ljudstva, je Julio postal heroj pozabljenih, spregledanih in neslišanih. "Mehičani so ga častili, ker je pretrpel neznosne bolečine, da bi zmagoval borbe … za njih!" je o Chavezu dejal novinar Tim Kawakami. Chavez je nakopičil kar 68 zmag in bil še vedno brez poraza, ko je podpisal dogovor o borbi proti, po mnenju poznavalcev, edinemu borcu, ki bi ga lahko ogrozil – Meldricku Taylorju. Oba na vrhuncu moči, oba neporažena, oba najboljša v svoji kategoriji. Dvoboj je imel vse, kar antologijski dvoboj potrebuje.

Brutalna vojna
Vsi, ki so spremljali obračun, so bili šokirani že na samem začetku. In za presenečenje ni poskrbel Chavez, ampak Taylor, ki je popolnoma dominiral legendarnega borca skozi prvih pet rund. Bil je prehiter in preveč domiselen za Mehičana. Preden je Chavez uspel sprožiti, je Taylor izstrelil svojo bliskovito serijo in se premaknil v drugo pozicijo. Chavezov napadalni potencial je bil v prvi polovici dvoboja povsem izničen. Čeprav so Taylorju trenerji svetovali, naj malce umiri konje, ta iz čiste trme Chavezu ni želel prepustiti niti sekunde dvoboja in njegova dominantnost se je nadaljevala tudi skozi srednje runde. Taylor je praktično dobil prvih devet rund in Chaveza »peljal v šolo«. Tudi najbolj goreči Chavezovi navijači so začeli izgubljati vero v svojega junaka, ko so opazovali Taylorjevo rafalno moč. Po desetih rundah je bilo jasno, da Chaveza lahko reši le še nokavt. V kotu so ga trenerji obupano prosili: "Dajmo Julio, naredi to za družino, za sinove, za prijatelje … za državo! Izgubljaš dvoboj!"

Toda ob vseh kanonadah Taylorja, ki so zadevale Chaveza, je Mehičan sem ter tja vračal posamezne, a kamnite udarce. Udarce, ki lomijo kosti. Taylor je pod težo teh silnih udarcev postopoma postajal vse bolj zdelan in utrujen, njegov obraz pa se je spreminjal v oteklo gmoto. Po koncu enajste runde je Meldrick skoraj odkorakal v napačen kot. Toda pred njim so bile le še tri minute. Če ostane na nogah, zmaga. Takrat pa se je sprožila veriga usodnih dogodkov.

Surova krivica

Sloviti trener Lou Douva, glavni mož v Taylorjevem kotu, je svojemu varovancu ukazal: "Potrebuješ zadnjo rundo, nujno potrebuješ to rundo, borba visi na nitki!". Šlo je zelo slab nasvet, saj je Taylor gladko vodil pri vseh sodnikih in nikakor ni potreboval zadnje runde, kot je to od njega zahteval trener in s tem v njem zbudil dobro staro filadelfijsko trmo.

Izčrpani in zabuhli Taylor je tako krenil v zadnji napad. Medtem se je Chavezu iztekala peščena ura in sta bila z vsako sekundo bolj ogrožena njegova rekordna statistika ter pomembneje, mehiški ponos. Na polovici runde je onemogli Taylor zamahnil s širokim levim krošejem in padel po tleh brez asistence Chaveza. Skoraj vse moči so ga zapustile. Postavil se je na noge in nadaljeval borbo. 23 sekund pred koncem borbe pa je smrtnonosna Chavezova desnica našla cilj. Bum! Taylorjeve noge so se spremenile v kamen. Namesto da bi se umaknil, je Taylor z zadnjimi atomi življenja krenil naprej. Chavez se je polkrožno umaknil iz kota in lansiral še zadnjo desnico.

15 sekund pred koncem dvoboja je Taylor pristal na tleh. Občinstvu se je zmešalo, ko se je pretepeni bojevnik pobiral s tal. Sodnik Richard Steele je začel šteti: "1, 2, 3, 4, 5, 6 …". Ob zadnjem številu je bil Taylor na nogah, sicer komajda prišteven, a pripravljen nadaljevati. Steele mu je takrat postavil vprašanje: "Si v redu?" in ga ponovil še enkrat, ko ni dobil odgovora. Taylor je medtem gledal v svojega trenerja, ki se je povzpel na zunanjo stran ringa. Ker se Taylor tudi na ponovitev vprašanja ni odzval, je Richard Steele dvoboj prekinil. Do konca obračuna sta v tistem trenutku bili le dve sekundi!! Dvorana Las Vegas Hilton hotela je eksplodirala, v ringu pa je zaradi besnih trenerjev Taylorja nastal kaos. Odločitev je bila končna. Chavez je rešil Mehiko v predzadnji sekundi. "Veste, nisem zadolžen za spremljanje časa, zato me ta ne zanima. Ko vidim boksarja, ki je imel dovolj, ustavim borbo!" je svojo odločitev branil glavni sodnik Steele.

Dilema