Leški poskrbela, da se tradicija slovenskih judoistk na OI nadaljuje

Težko je začeti drugje kot na vrhu, kamor slovenski judo spada že dve desetletji. Šest zaporednih olimpijskih iger in kar sedem medalj za slovenski judo. Čisto vse so osvojila dekleta, a letos se je prvič zgodilo, da medalja ni 'nastala' na Lopati, temveč v Ljubljani. Veliki met je tokrat uspel Andreji Leški.

27-letni Koprčanki, ki je že po koncu osnovne šole naredila velik korak in se preselila v Ljubljano, kjer se je pridružila tamkajšnjemu Judo klubu Bežigrad. Po naslovu kadetske evropske prvakinje, dveh medaljah na mladinskih evropskih prvenstvih in eni na mladinskem svetovnem prvenstvu je hitro začela nabirati tudi medalje z največjih tekmovanj v članski konkurenci. 

Leškijeva se je tako do olimpijskih iger v Tokiu uveljavila kot ena najboljših tekmovalk kategorije do 63 kilogramov na svetu, dober mesec pred igrami je prvič postala svetovna članska podprvakinja in si tudi priborila dovolj kvalifikacijskih točk za nastop v japonski prestolnici. A kaj, ko lahko vsaka država na OI pošlje le enega tekmovalca oziroma tekmovalko iz vsake kategorije in Andreja je imela v svoji kategoriji aktualno olimpijsko prvakinjo Tino Trstenjak, ki je na koncu tudi odpotovala v Tokio in se v Slovenijo vrnila s srebrno medaljo.

Andreja se je zato iger v Tokiu udeležila le kot sparing partnerica klubske kolegice Kaje Kajzer, a je bila odločna, da bo na naslednjih igrah tudi sama stopila na blazine. In to je dokazala že na prvem tekmovanju Grand prix po igrah, na katerem je pometla s konkurenco. Uspehom ni bilo videti konca in po še eni srebrni medalji na svetovnem prvenstvu je Andreja manj kot leto pred igrami stopila tudi na sam evropski vrh, saj je postala evropska prvakinja. 

Po še dveh medaljah na grand slamih je imela Koprčanka olimpijsko vozovnico v žepu in sledila je generalka pred OI: svetovno prvenstvo. Ta se ni izšla po njenih načrtih in po porazih v polfinalu ter borbi za tretje mesto, v kateri jo je premagala stara znanka Clarisse Agbegnenou, se je morala zadovoljiti s petim mestom. A to je ni potrlo, temveč ravno nasprotno. Po vrnitvi v domovino ji je bratranec, ki jo je vpeljal v judo, dejal, naj ne bo pretirano zaskrbljena, saj bo Agbegnenoujevo premagala v Parizu, in imel je še kako prav.

Krstno borbo na olimpijskih igrah je Andreja opravila brez treme in po le dobri minuti premagala Gruzijko Eter Askilašvili. Večji odpor je slovenska borka doživela v drugi borbi, ko je proti afriški prvakinji, Alžirki Amini Belkadi, že izgubljala, a se je pravočasno zbrala in v zadnji minuti dosegla zmago s končnim prijemom. V četrtfinalu je varovanko Luke Kuralta čakala druga nosilka kategorije Catherine Beauchemin-Pinard, s katero je Andreja zadnjo borbo pred OI izgubila. Po rednem delu, v katerem točk ni bilo, je Leškijeva pokazala odlično fizično pripravljenost in tudi Kanadčanko premagala s končnim prijemom. Medalja je bila na dosegu roke, a kaj, ko jo je v polfinalu pričakala aktualna olimpijska, šestkratna svetovna in petkratna evropska prvakinja Clarisse Agbegnenou. 

Pred OI v Parizu sta se Andreja in Clarisse spopadli kar petkrat in čisto vseh pet borb, med njimi tudi dve na grand slamu v Parizu, je dobila francoska borka. A tokrat je imela Andreja drugačne načrte. Tokrat Koprčanka ni pustila, da bi prevladala fizična moč Francozinje in po zelo izenačenih treh minutah in 45 sekundah borbe je šokirala večinoma francosko občinstvo v Parizu in branilko zlate medalje iz Tokia vrgla na bok. 15 sekund napadov iz obupa Francozinje je Andreja zdržala in tako uresničila bratrančevo napoved. Olimpijsko medaljo je imela zagotovljeno, a se s tem vselej pozitivna Primorka ni zadovoljila. Hitro je potlačila veselje in se osredotočila na veliki finale, v katerem se je pomerila še z eno fizično izjemno močno nasprotnico. 

Mehičanka Prisca Awiti Alcaraz je njun edini medsebojni dvoboj do velikega finala dobila in tudi finale je začela odločno ter si že po 25 sekundah priborila prednost. A tudi tokrat to Andreje ni ustavilo, temveč ji je dalo še večji zagon, da je približno minuto in 20 sekund kasneje Mehičanko vrgla ter jo nato v končnem prijemu zadržala do oznanitve zmage. Zmage, s katero je stopila na vrh Olimpa. 

 "Neverjetno, to je pravljica. Presrečna sem, že v dvorani nisem vedela, kam se obrniti in s kom to proslaviti. Od veselja me razganja. To je nov zgodovinski dan za slovenski judo v kategoriji do 63 kilogramov. Zelo sem vesela. Moj cilj je bil v vseh petih bojih startati na polno in uživati. In to mi je tudi uspelo," je v izjavi za slovenske medije po vrnitvi v olimpijsko vas povedala Leškijeva, ki je za uspeh naštela tudi tri ključne sestavine: "Neizmerna želja, predanost, zaupanje vase."

27-letnica je slovenskemu judu prinesla medaljo na šestih zaporednih olimpijskih igrah. Njena je po uspehu že omenjene Tine Trstenjak in Urške Žolnir Jugovar že tretja zlatega leska, srebrno je v Tokiu osvojila prav tako Trstenjakova, bron pa so si priborile Anamari Velenšek, Lucija Polauder in kot prva že leta 2004 Žolnir Jugovarjeva.

"Vse skupaj je noro. Po mojem še nisem čisto dojel, ker je to res nekaj izjemnega zame osebno, za Andrejo, za vse. Če ne verjameš, se tega ne da doseči. Najprej moraš verjeti, potem sledi tudi takšen uspeh. Odkar sem postal njen trener, sem vedel, kaj je njen ultimativni cilj. Nekako je šlo vse v pravo smer," je uspeh komentiral Andrejin komaj 30-letni (takrat jih je štel še 29) trener Luka Kuralt, ki se v Parizu še niti ni zavedal dosežka, ki jima ga je uspelo doseči.

Preostalim slovenskim judoistkam in judoistu v Parizu ni šlo najbolje. Maruša Štangar je na svojih drugih olimpijskih igrah že v prvem krogu klonila proti srbski predstavnici Milici Nikolić, peta z olimpijskih iger v Tokiu Kajzerjeva, ki je aprila drugič v karieri postala evropska članska podprvakinja, je po zmedi zaradi točke, dosojene nasprotnici, prav tako olimpijski nastop končala že v prvem krogu. Uvodne ovire nista premagala niti Mariborčana Metka Lobnik in Enej Marinič, jo pa je uspešno prestala najstarejša članica slovenske judo reprezentance v Parizu Anka Pogačnik, ki pa je nato v drugem krogu morala priznati premoč dvakratni mladinski svetovni prvakinji.

Podobno kot štirim slovenskim judoistom se je v Parizu pripetilo tudi taekwondoistu Patriku Divkoviču, ki ni ponovil dosežka predhodnika Ivana Trajkoviča, ki se je v Tokiu boril za bron, temveč je po porazu proti norveškemu predstavniku izpadel v prvem krogu.

To so bili vsi nastopi slovenskih bork in borcev v Parizu, a se tu njihovi uspehi še zdaleč ne končajo. Karateistka Zala Maria Žibret je maja na evropskem prvenstvu v Zadru osvojila bronasto medaljo. Slovenska ju-jitsu reprezentanca se je novembra z evropskega prvenstva v Grčiji vrnila z osmimi medaljami, tudi dvema zlatima, ki sta ju osvojila Rebeka Duščak in Mija Kocuvan. Evropsko prvenstvo so imeli novembra v Grčiji tudi kikboksarji, ki so Sloveniji priborili kar 11 medalj, med drugim so se Staša Lipnik, Maša Kenjalo in Žiga Zagoranski okitili z zlatom. Da kikboks v Sloveniji znova pridobiva na popularnosti, je pokazal tudi lepo obiskan dogodek KFN 1, ki ga je v Kranjski Gori v sodelovanju s KBZS organiziral Denis Porčič – Chorchyp. 

Prvič po dolgem času je v Sloveniji potekal tudi boksarski dogodek, na katerem so se merili profesionalni borci. Sredi novembra je Golden Gloves Fight Night 1 napolnil ljubljansko dvorano Kodeljevo, množica je prišla podpret slovenske borce, a nikogar bolj kot debitanta v profesionalnem boksu Nejca Petriča. Evropski mladinski podprvak je pred domačo publiko tako kot njegov klubski kolega Alen Šišić pometel z nasprotnikom in pokazal, da je prihodnost slovenskega boksa. V naslednjem mesecu pa je nato odpravil še dva nasprotnika in tako s tremi hitrimi zmagami poskrbel za popoln začetek profesionalne kariere. 

Še več kot v kikboksu in boksu pa se je v zadnjem letu v Sloveniji dogajalo na področju mešanih borilnih veščin. Mlada slovenska organizacija Valhalla Fight Night je že na začetku leta v Velenju okronala najboljšo slovensko borko MMA. To je s hitrim nokavtom postala Monika Kučinič, ki je nato z zmagama pod okriljem organizacij WFC / BRAVE CF dokazala, da ni le najboljša slovenska borka, temveč sodi v sam evropski vrh. In to ne le po sami borbi, temveč tudi po nepopustljivosti in jekleni volji, saj se je v borbah proti Gruzijki Sofii Bagišvili ter Italijanki Fabioli Pidroni znašla v hudih težavah, ki pa jih je prebrodila in kletko nato obakrat zapustila kot zmagovalka. 

Organizacija VFN je po Velenju nadaljevala pohod po vzhodu Slovenije in maja gostovala v Mariboru, oktobra pa v Celju, kjer je bil okronan premierni prvak organizacije. To je postal neporaženi Jan Berus, ki je še tretjo zaporedno profesionalno zmago izmed petih dosegel s podreditvijo. 22-letnik bo naslov prvaka prvič branil že prvega februarja, ko se bo v glavni borbi večera pomeril z izkušenim Hrvatom Nikolo Jankovićem. S tem bo Berus naslovil VFN-jev premierni dogodek v Ljubljani, na katerem bo po prvaku velterske kategorije okronan še prvak lahke kategorije. To se bo zgodilo na prav poseben način, saj se bo za naslov prvaka v turnirju pomerilo kar osem borcev.

Prvaka – in to kar dva – pa sta v Ljubljani okronala slovenska in bahrajnska organizacija WFC in BRAVE CF, ki sta že drugo leto zapored sodelovali pri izpeljavi dogodkov v Hali Tivoli. Ljubljenec občinstva Erko Jun je konec septembra postal prvak poltežke kategorije, potem ko je aprila pred ljubljansko publiko že odpravil nekdanjega prvaka. Poleg Juna se je s šampionskim pasom okitil tudi visokorasli Litovec Pavel Dailidko, ki se je tako kot Jun boril in zmagal na vseh treh dogodkih WFC in BRAVE CF v zadnjih dveh letih v Ljubljani, kjer bosta organizaciji junija organizirali nov borilni spektakel. 

Borilni spektakel v Ljubljani pa znova napoveduje tudi hrvaška MMA organizacija FNC, ki je v Slovencu dobila najbolj vročega borca na Balkanu. To je v zadnjem letu po hitrem postopku postal Miran Fabjan, ki je že konec marca letos napolnil Areno Stožice. Nekdanji kikboksar, ki je pred skoraj natanko letom dni postal prav senzacija MMA-ja na Balkanu, je v glavni borbi večera na FNC 15, tako kot je napovedal, tudi ustavil Maria Žgelo. Podobno je želel storiti tudi dobra dva meseca kasneje  v Beogradu, kjer je izzval enega najboljših borcev težke kategorije v Evropi Darka Stošića in bil le nekaj udarcev oddaljen od senzacionalne zmage. A tudi po porazu se je borec iz Branika, ki bo prihodnje leto dopolnil že 40 let, hitro pobral in na začetku septembra vskočil kot pozna zamenjava za poškodovanega klubskega kolega Ivana Vitasovića ter v borbi za naslov začasnega prvaka premagal nekdanjega UFC-jevega borca Yorgana De Castra. A tudi s tem se Fabjan ni zadovoljil, zato je novembra napolnil še Areno Zagreb, kjer je znova uresničil napoved in s predčasnim zaključkom premagal še Aleksandra Ilića. In ker mu je regionalnih tekmecev praktično že zmanjkalo, je na borbo pozval kar nekdanjega prvaka UFC-jeve težke kategorije Juniorja dos Santosa, ki se je že odzval na Fabjanov poziv in se mu bo morebiti že aprila zoperstavil, ko bo FNC znova gostoval v Stožicah.

Da je prihodnost slovenskega MMA-ja v svetlih rokah, skrbijo mladi borci, ki so na amaterskem evropskem prvenstvu v Beogradu osvojili tri medalje. Evropska prvaka sta postala Kiril Negru in Domen Vergles, podprvakinja pa Lucija Kožuh. Negru, ki se je slovenski publiki predstavil tudi konec septembra z zmago v Hali Tivoli, je za piko na i novembra kot prvi Slovenec postal še svetovni prvak v amaterskem MMA-ju.