Ali proti Frazierju: Dvoboj stoletja

Boks je še vedno borilni šport številka ena. Ne samo zaradi svoje atraktivnosti in zaslužkov najboljših borcev, ampak predvsem zaradi dolge tradicije, ki je rodila številne legende in svetovni zgodovini dala ljudi, ki so presegli okvirje športa ter oblikovali družbeno realnost svojega časa. 

Rožlja orožje, pokajo pesti
Dvoboj stoletja, mati vseh bitk, tehničar proti razbijaču, veličasten hudournik proti tihi vodi, prvak proti prvaku, liberalci proti konservativcem, levica proti desnici, mladi proti starim, revolucionarji proti konformistom, črnci proti belcem, pacifisti proti intervencionistom, islam proti krščanstvu, Ali proti Frazierju!

Leta 1970 je bilo ene največjih krivic v zgodovini boksa konec. Muhammad Ali je po treh letih in pol dobil nazaj svojo boksarsko licenco, ki mu je bila marca 1967 odvzeta zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v Vietnamu. S to potezo si je Ali nakopal gnev in srd »bele konservativne Amerike« in na drugi strani, občudovanje vseh nasprotnikov vojne na Daljnem vzhodu. »Noben Vietkongovec mi še ni rekel 'niger',« je takrat dejal Ali. V času, ko je »največji vseh časov« životaril in se komaj prebijal iz meseca v mesec, je skromni in tihi Joe Frazier vztrajno plezal po lestvici težke kategorije in pri tem klatil izzivalce s krošenj kot za šalo.

Ker je Ali ostal brez naslova prvaka, je bil Frazier maziljen za enega od pretendentov za izpraznjeno krono. Joe si ni želel postati šampion na tak način, zato je sprva zavrnil ponudbo boja za izpraznjeno titulo, a je kasneje pod pritiskom medijev in navijačev iz svoje ljubljene Filadelfije sprejel obračun. Z zmagama nad Busterjem Matthisom in Jimmyjem Ellisom je postal uradni prvak težke kategorije. Toda, kako bi ga lahko kdorkoli oklical za najboljšega na svetu, če ni premagal človeka, ki naslova prvaka nikoli ni izgubil v ringu?

Spopad, ki bo krojil ameriško usodo
Joe Frazier je stopil v kontakt z Alijem in mu obljubil pomoč pri pridobivanju boksarske licence. Joe je Muhammada zalagal z denarjem in se tudi javno zavzemal za vrnitev njegovih boksarskih pravic. Frazier, Ali, boksarski svet, mediji in ameriško ljudstvo so toliko časa vršili pritisk na zvezno sodišče, da je to na koncu popustilo in septembra 1970 Aliju vrnilo licenco. Tako so bile končno odpravljene vse pravne ovire za veliki dvoboj Ali-Frazier. Po zmagah Alija proti Quarryju in Bonaveni pa je tudi v športnem smislu postalo jasno, da sledi tisti obračun, ki ga svet želi videti. Amerika je vrela v ogromnem kotlu nasprotij, ki sta jih poosebljala oba boksarska junaka.

Kdo ima prav? Katera Amerika je močnejša? In kako drugače bi lahko dobili odgovor na ta vprašanja, kot če vojski izbereta vsaka svojega šampiona, ki se bosta na sredi bojnega polja udarila za resnico, pravičnost in zmago? Na tej točki je dvoboj prerasel vse okvirje športa, od New Yorka do Moskve, pa je svet zajela boksarska mrzlica in pritegnila tudi tiste, ki niso bili ne boksarski ne športni navdušenci. V Madison Square Garden je prišlo vse, kar je takrat nekaj veljalo v ameriškem javnem življenju.

V MSG je zavladal pravi cirkus, saj je bilo prizorišče okoli ringa spremenjeno v noro modno promenado, v kateri so, kot navajajo pisci tistega časa, moški, oblečeni v razkošne plašče, zasenčili ženske. Pred dvorano se je razraščala neverjetna gneča, zaradi katere je morala večkrat posredovati močno okrepljena policija, ki je z zadnjimi močmi skrbela za red in mir. Svet se je ustavil. Frakciji Irske republikanske armade (IRA), ki sta se krvavo spopadali za prevlado v Belfastu, sta zaradi dvoboja prekinili sovražnosti. Prenos dvoboja je potekal na televizijah in v kinodvoranah po vsem svetu.

V Združenem kraljestvu je pred televizijskimi zasloni in platni sedelo 28 milijonov ljudi, v Italiji celo 54 milijonov. Skupno si je dvoboj ogledalo kar 300 milijonov ljudi, kar je bila za tisti čas neverjetna številka in največji televizijski dogodek na svetu. Ko sta borca stopila v ring in so bile oči vseh uprte v magični štirikotnik, je skupina aktivistov v Pensilvaniji ravno vdirala v prostore FBI in prišla do dosjejev, ki jih je COINTELPRO (kontraobveščevalni program) zbiral o borcih za človekove pravice in nasprotnikih vojne v Vietnamu. Med dokumenti je bil tudi obsežen dosje  Muhammada Alija.

Frazier je Alija pritiskal ob vrvi in mu zadajal brutalne udarce po telesu in glavi.  Po šestih rundah je bil Ali vidno izmučen, toda sedaj je prvič v Alijevi karieri začelo zares biti njegovo orjaško šampionsko srce. Liberalna in črna Amerika sta se borili na vse kriplje. V 11. rundi je Frazier z levim krošejem Aliju spodnesel tla pod nogami, vendar je sodnik Arthur Mercante napačno ocenil, da je Aliju spodrsnilo, zato štetja ni bilo. Pred koncem runde je bil Muhammad Ali v praktično izgubljenem položaju, saj je po več silovitih udarcih komaj prišel do svojega kota.

Toda ni se predal. Borca sta bila krvav boj tudi v zadnjih štirih rundah. Trenutek na začetku zadnje, 15. runde pa je oba dokončno vpisal v legendo. Frazier, ki je sledil Aliju, je upognil kolena in se z levim krošejem pognal proti nasprotnikovi bradi. To je bil eden od najbolj popolnih in najlepših udarcev boksarske antologije. Ali je padel na hrbet kot ustreljen in zdelo se je, da je dvoboj vseh dvobojev končan. Toda »Največji« (The greatest) je na začudenje sveta zlezel na kolena, se pobral in nadaljeval boj. Dvomi o Alijevem pogumu so enkrat za vselej zbledeli v pozabo. Borca sta napela zadnje moči in usnje je paralo zrak v dvorani ter odnašalo težke kaplje znoja in krvi s teles gladiatorjev. Ob zadnjem zvoncu je bilo jasno, da je obračun presegel pompoznost oglaševanja in pričakovanj. Neiman je odložil svoje pero in najbolj znamenita boksarska slika je bila dokončana. Joe Frazier je s soglasno sodniško odločitvijo sodnikov postal nesporni svetovni prvak.

Oba so takoj po dvoboju odpeljali v bolnišnico. Desna stran Alijeve čeljusti, ob kateri je solze točila Diana Ross, je bila namreč groteskno zatečena, vendar resnost njegove poškodbe ni bila nič v primerjavi s stanjem, v katerem se je znašel zmagovalec. Joe Frazier se je zaradi povišanega pritiska in vnetja ledvic boril za življenje. Razširile so se tudi govorice, da je Frazier podlegel poškodbam. Ali je takrat dejal prijatelju: »Če je to res, nikoli več ne stopim v ring!« K sreči je zmagovalec okreval in po tednu dni zapustil bolnišnico.

Vse je bilo drugače, vse je ostalo isto
Morda se svet zaradi dvoboja ni spremenil, toda Ali in Frazier nikoli več nista bila ista. Pisatelj Wilfrid Sheed je takrat zapisal: "Oba moža sta ring zapustila spremenjena. Frazierjeve kombinacije mladosti, sposobnosti in neusahljive želje po tej noči ni bilo več. Sovraštvo do Alija, nekoč najbolj prezirane in osovražene osebnosti ZDA, je tistega večera doseglo vrhunec in počilo ter nikoli več ni bilo takšno kot prej. Za svoje podpornike je postal kulturna ikona. Njegovi nasprotniki pa so mu končno oddali spoštovanje, potem ko so ga videli herojsko poraženega."

Frazier in Ali sta se spopadla še dvakrat. Povratni obračun, ki ga je dobil Ali, je bil razočaranje, toda sklepni del trilogije v Manili je znova postregel z noro dramo in zadnjim velikim triumfom Alija. Junaka, ki nikoli nista zakopala bojne sekire, sta za vedno postala neločljiva. Zgodba o dveh šampionih, ki sta zaustavila svet, je postala mit, eden od kolosalnih dogodkov 20. stoletja.