Naslov prvaka ušel v zadnjem metu

Že v prvem poskusu je Primož Kozmus pričel izvrstno, saj je z metom 80,68 m takoj prevzel vodstvo. V drugem poskusu je z 79,62 m padel na drugo mesto, v tretjem poskusu pa se je z velikim naskokom (82,12 m) znova zavihtel na 1. mesto. Kozmus je vodil tudi po četrti seriji, ko je kladivo spet letelo okoli 81 metrov daleč, vendar je bil njegov met zaradi prestopa neveljaven.

V zadnjem poskusu je Belorusu Ivanu Tihonu uspel neverjeten met (83,63 m) s katerim je prevzel vodstvo. Kozmusu je v zadnjem metu kladivo padlo pri 82,29 m, kar je zadostovalo za odlično 2. mesto. Bron je osvojil Slovak Libor Charfreitag (81,60 m). V zadnjem poskusu je Brežičan kladivo vrgel 82,29 metra in se slovenskemu rekordu (82,30 m), ki ga je dosegel 10. junija letos v Bydgoszcu na Poljskem, približal na vsega centimeter. Kljub temu, da je Primožev met zadostoval za srebro, atlet takoj po tekmi ni slavil, kot bi se pričakovalo, saj je zanesljivo vodil skoraj uro in pol, preden mu je zlato odvzel Belorus.

"Zdaj, takoj po tekmi, se sploh ne zavedam, da sem drugi. Predvsem me jezi, da me je Tihon premagal prav s svojim zadnjim metom v zadnji seriji. Vrgel je prek 83 metrov, kar je zame trenutno še predaleč. Pred zadnjim metom na tekmi sem se zbral, vendar pa je bilo 82,29 metra premalo za vnovični prevzem vodstva. Žal na podelitvi ne bomo slišali slovenske himne," je namesto veselja zmajeval z glavo Kozmus, ki pa nima vzroka za razočaranje.

Medalja cilj pred odhodom na Japonsko

Že pred odhodom na SP je Primož o svoji vlogi favorita dejal: "Tega dejstva se ne branim. Moj cilj in cilj celotne reprezentance na SP je medalja. Ne morem je obljubiti, ker nas je pet do šest, ki lahko posežemo po najvišjih mestih. Kljub temu bomo vsi razočarani, če mi ne bo uspelo stopiti na zmagovalne stopničke. Na treningih mi kaže dobro in menim, da bom lahko uresničil zastavljeno. Glede na letošnjo sezono sem tudi zelo samozavesten. Po OI leta 2000 v Sydneyju, ko sem bil še 'zelen' na velikih tekmovanjih in temu primerno 'uspešen' (38. mesto), sem vsako leto stopnjeval svoje izide, le poškodba me je ustavila za 20 mesecev."

Kozmus je 12. avgusta lani na 19. EP v finalu, ki so ga zaradi slabega vremena prestavili za en dan, zasedel sedmo mesto (78,18 m). Še nekaj mesecev pred tem zaradi poškodbe sploh ni razmišljal o nastopu na EP. "Želim pa si še več in do naslednje sezone se bom trudil izboljšati predvsem telesno pripravljenost. Hočem izboljšati uvrstitve med petim in sedmim mestom na velikih tekmah, ki sicer niso slabe. Za najboljšimi zaostajam predvsem v moči," je po tedanjem nastopu napovedal Kozmus in to več kot uresničil v letošnji sezoni.

Pred poškodbo je zadnjič tekmoval na pozivnem mitingu konec septembra leta 2004 v Jokohami na Japonskem. Nato je dolgo časa iskal vzrok za bolečine v hrbtu, zaradi katerih ni mogel normalo vaditi. Brežičan je 30. januarja 2006 uspešno prestal zdravstveni poseg v Strasbourgu. Dr. Dangi mu je v Franciji z radiofrekvenčnimi valovi omrtvil dva živca na hrbtu na mestu, kjer je izrastek pritiskal na kost. Zato ni bila potrebna operacija. Zdravnik mu je sicer dejal, da bi se lahko bolečine obnovile čez leto dni, vendar bi vnovičen podoben poseg odpravil težave. To se na srečo ni zgodilo. Bolečine so se pri Kozmusu pojavile teden dni pred odhodom na evropski zimski pokal v metih v Turčiji in zato 12. in 13. marca 2005 v Mersinu ni tekmoval, izpustiti pa je moral tudi svetovno prvenstvo avgusta 2005 v Helsinkih.

Po več kot dvajsetih mesecih prisilnega premora je začel tekmovati 14. maja 2006 na mitingu za veliko nagrado Atletske zveze Slovenije (AZS) v Slovenski Bistrici, vendar tedaj še ni izpolnil norme za EP (75 m). To mu je uspelo že na naslednji tekmi 21. maja v kvalifikacij atletskega pokala Slovenije v Ljubljani (76,49 m). Slovenski rekorder je pred EP najboljši izid zmogel na evropskem pokalu v Solunu, ko je z 80,38 m dosegel šele svoj drugi met prek 80 m v karieri.

Osemdesetmetrska oznaka pa v tem letu zanj ni bila več magična meja. Že na 7. zimskem pokalu v metih na Jalti v Ukrajini je 17. marca s 77,99 metra ugnal vso konkurenco na čelu z Ivanom Tihonom iz Belorusije, srebrnim z OI leta 2004 v Atenah in svetovnim prvakom leta 2003 in 2005. Tretji je bil bronasti olimpijec iz Aten Turek Esref Apak (76,68 m). Brežičan je nadaljeval v vrhunskem slogu in z 82,30 metra slavil 10. junija v Bydgoszcu na Poljskem, 13. junija je v Pragi ponovno presegel 80 m (80,54) ter ugnal tudi tretjeuvrščenega Tihona (79,42 m), v Novem mestu pa je nekaj dni pozneje z 80,02 m potrdil letošnji preboj v sam svetovni vrh.

Po šestih mitingih je v tej sezoni doživel prvi poraz 23. julija na evropskem reprezentančnem pokalu v Milanu, ko je bil drugi (78,93 m) za Tihonom (79,40 m). V Ostravi na Češkem se mu 26. junija nastop za svetovno atletsko turnejo IAAF, saj je zasedel šesto mesto (76,36 m). Na mitingu Evropske atletske zveze (EAA) v Velenju je 28. junija po treh tekmah znova presegel 80 m (80,09 m), v Mariboru je 3. julija zmagal z 78,52 metri, v Varaždinu pa je 29. julija zmagal na odprtem državnem prvenstvu Hrvaške v Varaždinu in 79,82 metra ter za več kot sedem metrov premagal vse tekmece ter s tem končal tekmovalni del pred SP.

Kranjčan Rožle Prezelj je v kvalifikacijah skoka v višino v Osaki  zasedel 19. mesto (2,26 metra) in se mu ni uspelo uvrstiti v finale.

Prezelj, nekdanji evropski prvak do 23 let (leta 2001 v Amsterdamu), je v prvih poskusih preskočil 2,14, 2,19 in 2,23 metra, na 2,26 pa je bil uspešen tretjič. "Mogoče bi si prihranil nekaj moči, če bi ta del opravil podobno, kot prejšnje skoke. Velika vročina, zaradi številnih tekmovalcev praktično poleg vsega ni bilo mogoče najti sence, je opravila svoje. Pogoji med dve uri in deset minut trajajočim nastopom po enournem ogrevanju so bili zato zelo slabi, kljub temu pa so bili izidi zelo dobri. Ker v tej disciplini ni bilo nobenega slabega tekmovalca, je bila tekma zelo napeta. Pred tekmo sem pričakoval, da bo za finale potrebno skočiti 2,26 metra, vendar tokrat to ni bilo dovolj," je pojasnil Prezelj.

Na kvalifikacijski višini 2,29 metra, kar je le dva centimetra manj od njegovega slovenskega rekorda (2,31 m), ki ga je dosegel 24. januarja 2004 v Ljubljani, je bil trikrat neuspešen; dvakrat je bil blizu finala, vendar pa se letvica ni obdržala na stojalu.

"Škoda, nisem imel prave sreče, čeprav sta bila zadnja dva poskusa tehnično izvrstna. Nastopil sem dobro in sem zelo zadovoljen, vendar z nekoliko grenkim priokusom, da sem bil blizu finala na velikem tekmovanju. Mogoče sem imel zaradi skoraj dvodnevnega potovanja dela reprezentance v Osako, kamor sem prispel pred petimi dnevi, premalo časa za aklimatizacijo. Zaradi zgodnjega začetka kvalifikacij sem vstajal ob šestih zjutraj, zaspati pa nisem mogel še po drugi uri ponoči. Kljub vsemu sem dobro nastopil in prav zato bom imel verjetno še naprej motivacijo za vadbo in odrekanja. Načrtov za prihodnjo olimpijsko sezono še nisem delal, ker sem se osredotočal le na SP. Tudi med tekmo me ni zanimalo, kako skačejo drugi, gledal sem le na svoje skoke," je dodal 194 cm visoki slovenski rekorder. Pred OI v Pekingu bo Valencia marca prihodnje leto gostila dvoransko SP, ki bo verjetno nov izziv za Prezlja; leta 2004 je bil v Budimpešti na dvoranskem SP 13.

Višino 2,29 metra je zmoglo 15 tekmovalcev, med 37 nastopajočimi pa je med drugimi izpadel tudi branilec naslova Jurij Krimarenko iz Ukrajine, ki je nekoliko poškodovan. Kubanec Victor Moya in Rus Jaroslav Ribakov, ki sta si na prejšnjem SP leta 2005 v Helsinkih razdelila srebro, sta bila uspešna, prav tako pa tudi Šved Stefan Holm, olimpijski prvak iz Aten, ter Čeh Jaroslav Baba, bronasti olimpijec iz grške prestolnice.