Vrtec v bolnišnici

o groza dobre so da to zmorejo saj je to zeelo težko delo!!!

Smrt, izguba, ne glede ali gre za odraslo osebo ali otroka, razlika je le tostran, ne onstran, je res težka, boleča izkušnja, ni in sme pa biti tabu. Veliko ljudi \'smrti\' ne razume in dojema pravilno, kar je seveda problem, katerega \'posledice\' lahko videvamo vsakodnevno, izrazi soočenja, vedenja, razumevanja in sprejemanja smrti, izgube, skratka odhoda ljube osebe iz tega sveta. Ali kot je zapisal naš pokojni raziskovalec dr. France Susman: \"Odmirajoči rodovi zahodne civilizacije ne morejo razumeti, kar postaja otrokom samo po sebi umevno: za nas je nevidnih svetov nešteto več, kot jih mi s svojim omejenim vidom in sluhom zaznavamo. Kaj se bo zgodilo, ko se smrti ne bomo več tako histerično bali in ko bomo izvedeli, da se reinkarniramo toliko časa, da se načimo pravilno živeti na tem svetu ob odrešujočem spoštovanju vsega živega?\" Odrasli tako težko sprejemajo to (vedenje), kar (ki) je otrokom samoumevno.

\"so se že znašle v situacijah, ko so morale malemu pacientu razložiti, da je v avtomobilski nesreči, katere žrtev je bil tudi on sam, izgubil svojo mamico.\" ... in/ali očeta. Brez zamere. Očkoti niso (nismo) nič manj od mamic. Težka dilema in vprašanje, a zahtevnost je odvisna od vedenja in razumevanja smrti in umiranja, osebe, ki otroku namerava zadevo razložiti, pri čemer mora upoštevati vedenje in prepičanja otroka o smrti in umiranju, in drugem duhovnem znanju, s katerim znajo neredko \'presenetiti\' otroci, nikakor pa ne ravnati v nasprotju s tem, morda je bolje priznati, kar zmorejo redki odrasli, lastno neznanje in nerazumevanje. Žal napake niso redke, so pa posledica napačnih prepričanj, mehkih oblik diskriminacij, ki izhajajo iz dejstva, da govorijo z otroci, ki so v njhovih očeh neenakovredni njim, odraslim. A je ravno nasprotno, še kako so nam enakovredni, njihovo vedenje in razumevanje pogosto presega, vedenje in razumevanje večine odraslih sogovornikov. Najslabše je če se otroku določene stvari prikrivajo, tukaj je morda hote ali nehote obljavljerna prav slika otroka iz onkološkega oddelka, prikrivajo dejstva o bolezni, o smrti, o umiranju, kar pogosto izhaja iz pobude staršev, kot pa osebja, a so oboji, v takem primeru v zmoti, otrokom ni mogoče ničesar skriti. Ko starši to spoznajo, so ali razočarani, ali pretirano čustveni. Ni problem v otroku, on ve kako stojijo stvari, in zakaj, problem je v starših, in tudi odraslem osebju. Odprtost in iskrenost je vse kar potrebujejo otroci v takem položaju, smrt je del življenja, to je dejstvo, skrivati se pred njo in njimi nima smisla. Strah pred nepričakovanim odzivom otroka je večji od strahu kako mu zadevo pojasniti, pri čemer je prav, da izogibamo zgodbicam, neresnicam in napačnim prepričanjem (ena skrajnost), celo verski razlagi se izogibamo (druga skrajnost). Najbolje in najlažje, po mojem prepičanju, je, če samo sledimo otrokovemu prepričanju, vedenju in razumevanju, četudi zveni (za naše vedenje in raumevanje) nenavadno, le nalahno popravimo, kar se nam zdi potrebno. Sicer nikoli ne pozabimo, otroci vedo več, kot se nam morda zdi. Smrt, izguba, ne glede ali gre za odraslo osebo ali otroka, razlika je le tostran, ne onstran, je res težka, boleča izkušnja, ni in sme pa biti tabu. Veliko ljudi \'smrti\' ne razume in dojema pravilno, kar je seveda problem, katerega \'posledice\' lahko videvamo vsakodnevno, izrazi soočenja, vedenja, razumevanja in sprejemanja smrti, izgube, skratka odhoda ljube osebe iz tega sveta. Ali kot je zapisal naš pokojni raziskovalec dr. France Susman: \"Odmirajoči rodovi zahodne civilizacije ne morejo razumeti, kar postaja otrokom samo po sebi umevno: za nas je nevidnih svetov nešteto več, kot jih mi s svojim omejenim vidom in sluhom zaznavamo.\"