To “preklapljanje” prednosti med hormonskim in imunskim sistemom ima odločilno vlogo, da nam imunski sistem slabi, zato postanemo manj odporni na okužbe, bolezni. Pri dolgotrajnem, nekajmesečnem ali celo nekajletnem stresnem dejavniku pa se kronično manjša odpornost velikokrat spremeni v eno od autoimunskih bolezni. Tako v obdobju stresa naše telo s svojim imunskim sistemom napade lastne celice.
Naše telo se obnaša VEDNO zelo racionalno. Ob pomanjkanju energije racionalno izloči vse tiste funkcije, ki v tistem trenutku niso življenjsko pomembne. Tako manj “pomembne” organe racionalno “ izključi“, da ne trošijo tako potrebne energije.
Alarmni mehanizem predstavljata VEDNO živčevje in hormonski sistem. Žleza v možganih sproži nastanek adrenalina in kortizola. Živčevje pa ves čas skrbi za hitro in učinkovito komunikacijo “navodil”.
Ob pomanjkanju energije je komunikacija med procesi v sami celici in med celicami slabša in tako organi ne opravljajo svojih nalog. Nastajajo napake zaradi nepravilnih “sporočil”. Posledice se pokažejo že čez nekaj mesecev v težavah posameznih organov, najprej kot kronična utrujenost, zlovoljnost, dekoncentracija, vnetja, bolečine, alergije, v nekaj letih pa v odpovedovanju funkcij.
Pri vsakem posamezniku se posledice kažejo različno. Ne pozabimo na svoje dedne zasnove, poglejmo, kakšni so bili naši starši, stari starši!
Vir Klinika Mayo, September 2007
