Previjanje v javnosti

Pred leti, ko še ni bilo ogromnih nakupovalnih centrov, seveda tudi kotičkov za mamice in dojenčke ni bilo. Če sem šla po nakupih, sem pač upala, da bo plenička zdržala. Ali pa sem doma čakala, da se je otrok pokakal in šele potem odšla od doma. Seveda pa to ni bila najbolj praktična rešitev, še posebej ne, če sem se od doma odpravila za dalj časa. No, potem sem si kupila t. i. previjalno torbo. Takrat, pred štirinajstimi leti, so prodajali le eno znamko, in ko sem hodila po mestu, smo imele vse mame enake torbe …

Nekega poletnega dne, ko sem bila s starejšim sinom v mestu, se je ubogi, nekajmesečni fant pokakal. Obilno. Zelo obilno. To pomeni, da sem kar naenkrat začutila "žmoht" na ritki, pod ritko, nad ritko, po hrbtu … Ojoj, s seboj pa kot nalašč niti plenice, niti vlažnih robčkov, ničesar. Ko sem tako, skoraj malce izgubljena, stala sredi pločnika z otrokom, s čigar ritke je kapljalo, mi pač ni preostalo drugega, kot da sem šla v prvo trgovino, kupila plenice, robčke, pa še nov bodi. Kam pa zdaj? Kot rečeno, kotičkov za previjanje takrat še ni bilo in tako sem prvič javno, na rahlo nemogočem kraju, previla otroka. V trgovini so imeli namreč za blagajnami police, kjer so si stranke lahko kaj zavile, kaj odložile … Jaz pa sem tja položila mojega sina in ga odrešila premočene in pokakane plenice. Mislim, da mi je še danes hvaležen …

Če je moj otrok pokakan in se bo zaradi tega počutil slabo, ga bom pač previla. In mi je čisto vseeno, če bo kdo od mimoidočih vihal nos. Pa saj otroški kakci vendar dišijo, mar ne?!

Sašino kolumno o previjanju v javnosti si lahko preberete na bibaleze.si.