Otroci in smrt

Meni ni rabil nihče govoriti o tem, ker sem jih jaz učil kaj je po smrti. Kakšen krat so starši manj pametni od otrok.

Smrt, izguba, ne glede ali gre za odraslo osebo ali otroka, razlika je le tostran, ne onstran, je res težka, boleča izkušnja, ni in sme pa biti tabu. Veliko ljudi &039;smrti&039; ne razume in dojema pravilno, kar je seveda problem, katerega &039;posledice&039; lahko videvamo vsakodnevno, izrazi soočenja, vedenja, razumevanja in sprejemanja smrti, izgube, skratka odhoda ljube osebe iz tega sveta. Ali kot je zapisal naš pokojni raziskovalec dr. France Susman: \"Odmirajoči rodovi zahodne civilizacije ne morejo razumeti, kar postaja (in je) otrokom samo po sebi umevno: za nas je nevidnih svetov nešteto več, kot jih mi s svojim omejenim vidom in sluhom zaznavamo. Kaj se bo zgodilo, ko se smrti ne bomo več tako histerično bali in ko bomo izvedeli, da se reinkarniramo toliko časa, da se načimo pravilno živeti na tem svetu ob odrešujočem spoštovanju vsega živega?\" Odrasli težko sprejemajo to (vedenje), kar (ki) je otrokom samoumevno, zato otrok pogosto ne razumejo.

Večina odraslih še sama ne razume poteka telesne smrti in bivanja po njem, kako bodo to razložili otrokom, poleg tega so njihova prepričanja, od čudnih zgodbic do verskih različic, vsa po vrsti napačna, marsikateri otrok zna ugovarjati takim prepričanjem, in podaja svojo, dokaj, če ne kar povsem smiselno prepričanje, kar starše zmede, tako kot jih zmedejo pričevanja otrok, da so videli umrlo osebo, ker jih je ta obiskala in podobno. V bistvu ni problem nevednost otrok, ti že sami po sebi marsikaj vedo, pač pa nevednost odraslih, ki rojeva premnoga napačna prepričanja, tabuje in težave. S knjigami, četudi so za malo starejše, si močno olajšamo zadeve, in pametno se mi zdi, da otroku podamo več videnj smrti, ki jih pozna ta svet, pa naj sami izberejo, katera jim dovolj blizu in jim ustreza, čeprav bodo kasneje še spreminjali mišljenja in prepričanje. Z lažninimi in izmišljenimi zgodbicami, ne glede na kaj, od fizičnega groba (češ da je oseba tam pokopana, tam, je samo teolo, nič več) do vere, se nanašajo, ne bomo pridobili ničesar. Potem je res bolje, da jim ne povejo ničesar, in pustijo, da do spoznanj pridejo sami, kot mnogi med nami, kot pa da zapadejo v začarani krog, v katerem informacije na nečem, kar se kasneje izkaže za neresnično ali zgolj teoretično (princip šolskega sistema), to sicer otrok, kasneje, ne bo pretreslo, ne bo pa jim všeč, bodo pa se gotovo spaševali, zakaj tako. To je ena od tem, kjer pri otrocih in sebi, v komunikaciji z njimi, zaradi lastne nevednosti in nerazumevanja teme, delamo več težav, kot je dejansko potrebno.

meni starši niso nič povedali jaz sem vse zvedla sama marsikaj.Glede smrt pa raje o tem ne mislim ker me je ful strah še noben mi ni umru