Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije se v svetu letno pojavi pol milijona novih primerov bolezni kala-azar. Na človeka se prenaša s pikom okužene mušice iz rodu phlebotomus. Bolezen povzroča pražival iz rodu leishmania, z njo pa se praviloma okužijo ljudje in psi. Okužba se običajno ne prenaša s človeka na človeka, le redko pa do prenosa lahko pride s prejetjem okužene krvi ali ob spolnih odnosih.
Inkubacijska doba, od okužbe do razvoja bolezni, je najpogosteje dva do šest mesecev, razpon pa je lahko tudi od deset dni do več let. Okužba lahko poteka brez bolezenskih znakov, podatki celo kažejo, da se bolezen razvije pri vsakem sedmem primeru. Najpogosteje zbolijo otroci in odraščajoči mladoletniki.
Znaki bolezni, če se ta le razvije, so vsesplošno slabo počutje, povišana telesna temperatura, potenje, glavobol, povečane bezgavke, vranica, slabokrvnost, znižanje levkocitov in drugo, pojasnjuje dr. Irena Klavs z Inštituta za varovanje zdravja, in dodaja, da je bolezen treba nujno zdraviti.
Bolezen je omejena predvsem na pet držav
Približno 90 odstotkov vseh primerov se pojavi le v petih državah sveta: v Aziji v Indiji, Bangladešu, Nepalu, v Afriki v Sudanu in v Južni Ameriki v Braziliji. Pred drugo svetovno vojno smo bolezen poznali tudi v nekdanji Jugoslaviji, a z zatiranjem malarije so obenem zatrli tudi prenašalca kala-azarja.
V Sloveniji smo imeli v zadnjih desetih letih zabeležili le dva primera, zadnjega leta 1998. Kot pojasnjuje Klavsova, je bila bolnica dvoletna deklica s Kosova, ki je zbolela v enem od begunskih centrov. Zdravljenje na Infekcijski kliniki v Ljubljani je bilo uspešno.
V obliki epidemij se omenjena bolezen pojavi le redko. Gre bolj za posamezne primere na žariščnih območjih, kjer se bolezen pojavlja. Kljub temu, da Slovenci pogosto in radi potujemo v države, kjer se bolezen nahaja, je zaskrbljenost odveč. V zadnjih petih letih namreč pri nas nismo zabeležili niti enega vnešenega primera bolezni kala-azar.
