Z dragim sva bila na morju. Opazovala sva mlado družinico. Jaz seveda z zaničevalnim izrazom na obrazu, saj sem bila prepričana, da so vsi otroci mladih mamic posledica nepazljivosti. Ali pa jih imajo zato, da jim starši uredijo stanovanje. No, potem je omenjena mlada mamica postavila še piko na i. Sedela je na klopici sredi mesta ... z joško zunaj. Pravzaprav z joško v ustih malega knedla. Sredi mesta! Halo?! Česa tako drznega še svoj živi dan nisem videla! To je bilo pred kakimi desetimi leti.
Poplava javnih dojilj
Čeprav sem upala, da bom incident z morja čim prej pozabila, se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Javne dojilje so se začele pojavljati ... povsod. To se mi je zdelo skrajno neokusno, kar sem redno delila s svojimi najbližjimi.
Dejstvo je, da takrat o dojenju nisem imela pojma. Vedela sem, da se dojenčka pač doji. Nisem vedela, da ima dojenje poleg prehranjevalne še druge funkcije. Nisem vedela, da steklenička ni (skoraj) enako dojka. Zato sem verjetno kdaj tudi izustila, da bi si mame lahko mleko, če ga že morajo dojenčkom ponujati na javnih mestih, izbrizgale in ga zapakirale v stekleničko.
Kako se je Ema Meden iz glasne nasprotnice javnega dojenja tudi sama prelevila v "javno dojiljo", si lahko preberete na bibaleze.si.
KOMENTARJI (13)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.