Vas je sram priznati, da doživljate panične napade? Da imate duševne motnje? Nikar, vsak tretji Evropejec jih ima

Vsak se kdaj znajde v okoličinah, ko občuti tesnobo, živčnost, zaskrbljenost, napetost. Anksioznost je naravna in sprva tudi koristna, saj nam na telesni, čustveni in miselni ravni pomaga, da se bolje soočimo s krizno situacijo. A če v tem stresnem stanju živimo dalj časa, če občutimo, da je anksioznost preveč intenzivna in smo napeti tudi v razmerah, ki takšnega odziva ne zahtevajo, si moramo priznati, da potrebujemo pomoč. To ni sramotno. Mislite, da se dogaja le vam? Raziskave kažejo, da ima težave v duševnem zdravju dobra tretjina Evropejcev oziroma kar 180 milijonov ljudi.

Ampak zakaj danes pišemo o tem? Ker duševno zdravje ni postranska stvar in si zasluži spoštovanje, in ker bi vsi, ki se spopadajo s težavami, morali dobiti psihološko pomoč. Prav slednje je tudi glavno sporočilo kampanje Svetovne federacije za duševno zdravje in Svetovne zdravstvene organizacije ob svetovnem dnevu duševnega zdravja. Psihološka prva pomoč bi morala biti na razpolago ne samo v primeru smrtne nevarnosti, naravnih nesreč, krize ali izrednih razmer, ampak tudi v primeru hujše duševne stiske.

Dandanes smo praktično z vseh strani vsakodnevno bombardirani s stresnimi situacijami. Nekateri jih prenesejo lažje, drugi pa se posledic ne morejo znebiti. Ali se bodo iz tega razvile tudi anksiozne motnje, je odvisno od treh skupin dejavnikov: geni, okolje in osebnostne lastnosti. Dokazano je oseba bolj dovzetna za te motnje, če je v otroštvu doživela travmatične ali stresne izkušnje, če so se s tem spopadali že predniki ali če je na primer čustveno manj stabilna, zadržana, ima nizko samospoštovanje. Anksiozne motnje lahko pri bolj dovzetnih osebah sprožijo stresni dogodki, kot so na primer ločitev, izguba službe ali partnerja, bolezen.

Hiter pregled različnih oblik anksioznih motenj:

PANIČNA MOTNJA
Zelo intenziven napad panike oziroma tesnobe, ki se pojavi nenadoma. Nato lahko sledi pretirano premlevanje doživetega in intenziven strah pred ponovitvijo paničnega napada, kar pa lahko vodi v izogibanje različnim situacijam.

GENERALIZIRIANA ANKSIOZNA MOTNJA
Stalna pretirana skrb o običajnih vsakodnevnih stvareh. Osebo lahko pretirano skrbi zaradi svojega zdravja, službe, svojih bližnjih, finančnega stanja ...

SOCIALNA ANKSIOZNOST
Intenziven strah pred ocenjevanjem in zavrnitvijo drugih. Anksioznost je najbolj izrazita v okoliščinah, ko smo v središču pozornosti pred skupino neznanih ljudi. Oseba se počuti nesposobna pri obvladovanju socialnih situacij. Vse to lahko vodi v izogibanje takim situacijam.

AGORAFOBIJA IN SPECIFIČNE FOBIJE
Specifične fobije se kažejo v neutemeljenem strahu pred točno določenim predmetom ali situacijo. Agorafobija je strah pred situacijami, iz katerih se je težko umakniti in lahko obsega strah pred odprtimi prostori, ki mu je pridružen tudi strah pred zapuščanjem doma, vstopanjem v javne prostore, strah pred množico, strah pred potovanjem z javnimi prevoznimi sredstvi itn. Kljub zavedanju o nesmiselnosti strahu se posameznik tega ne more znebiti.

POSTTRAVMATSKA STRESNA MOTNJA
Pretiran strah oziroma anksioznost se razvije po določeni travmatski izkušnji. Nato oseba lahko te dogodke podoživlja. Pojavi se lahko izogibanje določenim krajem in situacijam.

Poskusimo sami, če ne gre, pa poiščemo pomoč

Sami si lahko poskušamo pomagati tako, da poskušamo ugotoviti, ali je motnja povezana s kakšnimi specifičnimi situacijami, osebami ali morda predmeti? Pomembno je, da se tem ne izogibamo, saj to dolgoročno le še poveča anksioznost. Strokovnjaki z Nacionalnega inštituta za javno zdravje svetujejo, da se z njimi načrtno soočamo.

Dobra novica: Anksiozne motnje so v 90 odstotkih primerov ozdravljive

"Vendar velika večina ljudi, ki trpi zaradi anksioznih motenj, ne poišče pomoči, kar pa lahko bistveno poslabša razvoj in potek anksioznih motenj," dobri novici dodajajo strokovnjaki. Ko si priznate, da potrebujete pomoč, ste že na pol poti. In iskanje pomoči ni nikakor sramotno, ni znak šibke osebnosti, ampak znak, da smo svojo težavo prepoznali in jo želimo rešiti.

Kdaj torej pogumno po pomoč?

- Ko imate občutek, da ste sami storili vse, da bi svojo tesnobo sprejeli, jo zmanjšali (z različnimi tehnikami, s sproščanjem, soočenjem s situacijami, s sprehodi, pogovori ...), pa se še vedno ne počutite dobro;

- ko so znaki in simptomi tako zelo izraziti, da motijo vaše
vsakdanje delovanje;

- ko tesnoba vztraja več kot dva tedna, ob tem pa je prisotnih več simptomov in znakov anksiozne motnje in imate občutek, da jih ne zmorete več obvladati in prenašati;

Kam po pomoč?

Glede samega zdravljenja pa pravijo, da se je kot najbolj učinkovita izkazala kombinacija zdravljenja z zdravili in s psihoterapijo.

Preobremenjeni psihologi: Vse lepo in prav, a čakalne dobe so nevzdržne

Ob svetovnem dnevu duševnega zdravja so se oglasili tudi na Zbornici kliničnih psihologov Slovenije, kjer so opozorili, da so čakalne dobe pri specialistih klinične psihologije nevzdržne, ministrstvo za zdravje pa se na pobude stroke po širitvi mreže ne odziva. 

Slovenija je na zadnjem mestu po številu kliničnih psihologov

Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je Slovenija po številu kliničnih psihologov na zadnjem mestu v državah članicah EU. Z letošnjim letom se končuje obdobje Resolucije o nacionalnem programu duševnega zdravja 2011-2016, ki je obljubljala krepitev obstoječe mreže programov za zagotavljanje duševnega zdravja in širitev z novimi programi, kar pa se ni uresničilo, so sporočili z zbornice kliničnih psihologov.

Čakalna doba? Od 6 do 14 mesecev za prvi pregled

Kliničnopsihološke ambulante so s strani zdravnikov in bolnikov prepoznane kot učinkovite, čakalne dobe že zdavnaj presegajo meje dopustnega in dosegajo od šest do tudi 14 mesecev za prvi pregled, za terapevtsko obravnavo pa so še daljše. Človeku v stiski tako ne preostane drugega, kot da išče pomoč pri zasebnih ponudnikih. Ti čakalne dobe sicer pogosto nimajo, nemalokrat pa za ponujanje tovrstne obravnave tudi niso ustrezno usposobljeni, je še dodala Čoderl Dobnikova.

V resoluciji so med postavljenimi cilji številne sodobne rešitve, med drugim programi za celostno obravnavo bolnikov z nekaterimi duševnimi motnjami v zdravstvenih domovih, ustanovitev petih novih svetovalnih centrov za otroke, mladostnike in starše, razvoj specializirane celostne obravnave nosečnic s težavami v duševnem zdravju in širitev ekip razvojnih ambulant. Doslej se, kot so poudarili na zbornici, ni nič uresničilo. Poleg tega je dostopnost do ustrezne, z dokazi podprte psihološke obravnave za otroke in odrasle z duševnimi in razvojnimi motnjami nezadostna.

Ministrstvo za zdravje se na pobude stroke po širitvi mreže ne odziva, zavod za zdravstveno zavarovanje pa je ob aktualni prenovi zdravstvenih storitev kljub preseganju dvignil normative dela, je zapisala predsednica zbornice Sana Čoderl Dobnik.

Ob pregledu stanja se po njenih besedah zdi, da država ne skrbi za ohranjanje javnega dobrega na področju duševnega zdravja, torej kakovostnih storitev v javnem zdravstvu in šolstvu ter sociali, ampak neselektivno odpira vrata celi vrsti ponudnikov storitev. S tem navidezno rešuje, v resnici pa, kot je opozorila, še poglablja problem.

Čoderl Dobnikova je še izpostavila, da ni ne politične volje ne denarja za ohranitev dobrih, več desetletij preverjenih in v zadnjih letih v skladu s sodobnimi spoznanji nadgrajenih programov izobraževanja. Načrtovanje in financiranje specializacij iz klinične psihologije, ki je v celoti regulirana z zakonskimi in podzakonskimi akti ter teče znotraj sistema javnega zdravstva, je po njenih besedah še zmeraj prepuščeno dobri volji in finančnim zmožnostim posameznih zdravstvenih zavodov.